Igor Emri je Pomurec, ki ga je želja po znanju vodila v Ljubljano, tam si je kasneje ustvaril dom in bogato kariero znanstvenika in akademika. Po srednješolskem izobraževanju na Gimnaziji Murska Sobota je doštudiral na ljubljanski fakulteti za strojništvo, na tej fakulteti je doktoriral in delal kot redni profesor. Že zgodaj se je v svoji pedagoški in raziskovalni karieri začel uveljavljati v mednarodnem okolju, njegovo uspešno sodelovanje s številnimi svetovnimi razvojnimi podjetji traja vse od leta 1993. Kot gostujoči profesor je predaval na več univerzah v Evropi, Združenih državah Amerike in na Japonskem, prav tako je član različnih tujih inženirskih akademij.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Leta 2008 je v Ljubljani ustanovil Inštitut za sonaravne inovativne tehnologije, kar je bila prva neprofitna institucija v Sloveniji. Za dosežke je prejel številna priznanja in nagrade, pred dvajsetimi leti je postal tudi ambasador Republike Slovenije v znanosti. Vse od leta 2005 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je nedavno prevzel predsedovanje svetu za razvoj. Naštetih je le nekaj najvidnejših uspehov akademika Emrija, ki je kljub svoji vpetosti v nacionalno in mednarodno okolje ostal sorodstveno, prijateljsko in tudi delovno povezan s Pomurjem oziroma Prekmurjem.
"En doktor znanosti stane milijon evrov, če ta milijon odpotuje v tujino in se nikoli ne vrne, nismo izgubili le milijona, ampak morda milijardo."
»Minilo je petdeset let, odkar sem odšel iz Prekmurja. Lahko rečem, da je Pomurje v tem času doseglo izjemen napredek. Postalo je regija z največ doktorji znanosti med vsemi slovenskimi regijami glede na število prebivalcev. Naredilo je izjemen korak naprej, verjetno bistveno večjega kot katera koli druga regija, se pa postavlja vprašanje, ali je to dovolj oziroma ali je stanje, ki ga imamo trenutno, res takšno, kot si ga zaslužimo,« je Emri dejal kot gost na prvem letošnjem Vanekovem večeru, ki ga je v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota organizirala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija.
Odnos do znanja neustrezen
Slovenija in Pomurje imata po besedah Emrija izredno koncentracijo znanja, a hkrati je odnos do znanja izjemno slab in neustrezen. Znanje namreč po njegovem mnenju nima teže, saj je slab in neustrezen tudi odnos do nosilcev znanja. »Če bi imeli mi leta 1991 drugačno politiko in bi bili do znanja prijazna dežela, sem prepričan, da bi veliko strokovnjakov z Balkana ostalo v Sloveniji. Država je pred tridesetimi leti izgubila bistveno več vrhunskih ljudi, kot jih je pridobila, in to je tragedija. En doktor znanosti stane milijon evrov, če ta milijon odpotuje v tujino in se nikoli ne vrne, nismo izgubili le milijona, ampak morda milijardo, ki bi jo ta znanstvenik lahko prinesel nazaj. To je problematično,« je akademik orisal svoj pogled na znanje.
Igor Emri akademsko izobraževanje v Sloveniji vidi kot zelo kakovostno, vendar se mu poraja vprašanje, ali lahko pri nas izobrazimo tudi druge družbene skupine. »Imamo pri nas šolo, na kateri bi izobrazili snažilko, ki bi se lahko zaposlila v najboljšem hotelu v New Yorku? Sam kot profesor lahko grem predavat na najboljše univerze, vprašanje pa je, ali lahko izobrazimo tudi druge profile, ki bodo konkurenčni drugim v svetu. Problem je torej v tem, da izginjajo praktična znanja.«
Pogovarja se po prekmursko
Emrija sta k doseganju uspehov gnala radovednost in primeren odnos do tega, kar je delal. »Mislim, da je to gonilo vsakega. Sam sem že nekaj let v pokoju, vendar nisem imel nikoli občutka, da sem hodil v službo, saj mi je tisto, kar sem delal, bil hobi. To sicer počenjam še danes, vendar v drugačni konfiguraciji kot takrat, ko sem bil aktiven profesor na univerzi. Gonilo je torej izziv. Ko v nekem krogu dosežeš eno mejo, se želiš preizkusiti v nekem drugem okolju,« še pravi akademik, ki se tudi pri svojem delu v mednarodnem okolju srečuje s Slovenci in Prekmurci. »Če bi se Slovenci učili od Prekmurcev te povezovalnosti, bi bila celotna Slovenija na drugem nivoju, kot je. Ko se srečamo s Prekmurci, se takoj začnemo pogovarjati po prekmursko, rad rečem, da se na daleč 'zavohamo', ti odnosi pa so zmeraj zelo pristni. Med kariero namreč zasedamo neko pozicijo in po tej poziciji te spremlja tudi družba, pri vračanju v domače okolje, med domače ljudi, pa si zmeraj takšen, kot si bil pred 50 leti in kot so te takrat poznali,« še pravi Igor Emri.