Andrej Novak je bil najprej novinar, lahko bi rekli starega kova, tiste generacije, ki je svoje informacije primarno nabirala pri izvoru, ter kot opazovalec s širokim znanjem kritično meril vsak pojav, o katerem je poročal. Dolgoletni sodelavec zunanjepolitičnega uredništva časopisa Delo ter dopisnik iz Rima in Pariza ter prvi veleposlanik Republike Slovenije pri Svetu Evrope je tvorno prispeval k priznanju Slovenije. Njegova zapuščina so številni članki in dve izjemni knjigi – Komu Palestina: Kriza na Srednjem vzhodu in eno prvih del o prvem papežu, ki ni bil Italijan, z naslovom Papež Wojtyła. Mnogi njegovi sopotniki govorijo o prelomnem govoru v Svetu Evrope, ki mu ga je zaradi osebnega zaupanja omogočila tedanja generalna sekretarka.
O Andreju Novaku smo se pogovarjali z njegovim sinom Lukom Novakom, ki je odraščal ob očetovem udejstvovanju v javnosti.
Govor iz Sveta Evrope še danes ni dostopen javnosti.
»Mislim, da imajo tako pravilo, da se vse, kar se tam pove, 30 let hrani v 'bunkerju', da ne bi kdo tega zlorabil. Mnogo političnih odločitev je bilo vezanih na zadeve, ki se tam povedo. Mislim, da je 30 let že minilo.«
O Andreju Novaku je v bistvu zapisanega zelo malo, ostajajo pa njegovi članki in knjige.
»Dokumentacija časopisa Delo je kar dobro organizirana, nekaj bi se verjetno našlo tudi na ministrstvu za zunanje zadeve.«
Ste Novakovi prekmurska družina?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
»Da. Njegov oče je Vilko Novak, ki izhaja iz Beltincev. Vilkov oče je umrl dokaj zgodaj v prvi svetovni vojni. Vilko je bil letnik 1909. Odraščal je s stricem Ivanom Bašo, ki je bil župnik v Bogojini. On je s Plečnikom gradil bogojinsko cerkev. Odraščali so torej v Beltincih s stricem in bratranci. Vilko je imel pet otrok, štiri sinove in hčerko. Eden od njih je moj oče, Andrej. Tudi oni so cela poletja preživljali v Beltincih. Oče je vedno pravil, kako je kar naprej hodil bos po poljih, tako da je imel že trde podplate. To obdobje ga je zelo zaznamovalo. Kmetija, kjer so prebivali, še stoji, vendar ni več tako živa. Novakovi so ta posel malo zapustili. On se je čutil Prekmurca in je govoril prekmursko. Govoril je nekakšno knjižno prekmurščino. Po drugi strani pa je bila mama Slovenka iz Trsta. Kljub vsemu je večino življenja preživel v Ljubljani – vsaj takrat, ko ni bil v tujini. V začetku 60. let je postal novinar na Delu, najprej v ljubljanski redakciji, nato pa hitro prešel v zunanjo. V 60. letih je bil dopisnik z Bližnjega vzhoda in je pokrival vse tamkajšnje velike vojne. Tja je odhajal za kakšne tri mesece in se nato vrnil. Tudi kasneje, v 80. letih, je obiskoval različne konference in imel na to temo različne referate. V bistvu je postal strokovnjak za dogajanje ali dogajanja na tistem koncu sveta. Tako kot sedaj je bilo tudi takrat to zelo občutljivo področje.«
Položaj novinarjev v zunanjepolitičnih uredništvih je bil dokaj občutljiv.
»Vsekakor, Jugoslavija je bila takrat popolnoma propalestinska. Vendar je on vedno skušal zajeti čim bolj objektiven vidik, zato je bil tudi cenjen. Nikoli ni bil režimski, rad je šel malenkost čez rob, kot se je temu reklo, in je bil zato večkrat tudi moteč za oblast. Tista leta so bila zanj gotovo najbolj formativna. Diplomiral je iz angleščine in francoščine, tako da mu jezik ni delal težav. Iz obdobja, ko je poročal iz Sirije, je posebej zanimiv članek, ki bi skoraj končal z naslovom 'Mala deklina debelo sirje'. Takrat še ni bilo interneta in dopisniki, kot je on, niso imeli možnosti poročanja prek sodobnih naprav, ampak so besedilo napisali ter ga po telefonu prebrali nekomu na drugi strani v uredništvu, ki je to besedilo nato v Ljubljani natipkalo. Pri tem je prišlo do šuma v kanalu sporočanja in članek bi skoraj namesto z 'Mala declina de bello Syriae', kar bi v hitrem prevodu pomenilo 'Odvrni se zla vojne v Siriji', končal s prej omenjenim naslovom. Kot je videti iz arhiva časopisa Delo, je bil članek v končni različici natisnjen pravilno ali pa so ponatisnili časopis, tega ne vem natančno, vendar je ta prigoda v zunanjepolitični redakciji še dolgo odmevala. To je bilo leta 1969. Ker je znal dobro francosko, je bil zatem poslan za dopisnika iz Pariza in smo se preselili v Pariz. Mislim, da je bil takrat urednik zunanjepolitičnega dogajanja Božidar Pahor - Tedi. V Parizu smo bili od leta 1971 do leta 1974. Kot anekdoto lahko omenim, da smo šli tja z dedkovim fičom. Pot je trajala tri dni, tako da smo vmes morali dvakrat prespati.
Obiskoval sem osnovno šolo. Takrat se je v Parizu veliko dogajalo, od konference za Vietnam, patentne konference, malo prej (1969) je odstopil francoski predsednik Charles de Gaulle in nasledil ga je prav tako sloviti Georges Pompidou. Takrat se je še čutil vpliv velikih demonstracij na pariških ulicah, vpliv alžirske vojne in še veliko drugega. V tistem obdobju je umrl tudi slikar Pablo Picasso, v začetku 70. let se je v Franciji in svetu skratka veliko dogajalo, kar je bilo za novinarje vsekakor zanimivo in hkrati naporno. Oče na primer ni imel niti telefaksa. Za pošiljanje besedil je imel dve možnosti, besedilo je lahko narekoval po telefonu in je tajnica na drugi strani pretipkala, lahko pa je šel na agencijo AFP (Agence France Presse), od koder je poslal besedilo prek teleprinterja. Dopisniki so dobili lastne teleprinterje šele pozneje. Na primer stric, ki je bil dopisnik v 80. letih, je že imel teleprinter. Takrat je to bila ogromna naprava. Po svoje je pomanjkanje tehnologije imelo svoj šarm, rad sem poslušal, ko je ure in ure diktiral svoja besedila. Jaz sem takrat Pariz dojemal kot šolar. Odraščal sem v tisti kulturi, kar me še zdaj zelo zaznamuje, odkrival sem glasbo, stripe in kar spada zraven. Političnega vidika njegovega dela nisem razumel.«
Za novinarstvo so bili to drugačni časi.
»Vsekakor. Sam je opravil veliko osebnih intervjujev. Današnji reporterji delujejo popolnoma drugače, veliko več povzemajo, kot je to počela tedanja generacija. Takrat so obstajali klubi tujih novinarjev, še posebej je bilo to aktualno pozneje v Rimu. Novinarji so si v klubih izmenjevali informacije in na tak način tudi dobivali vabila za tiskovne konference. Vse informacije so morale priti iz prve roke, zato je bilo potrebnega zelo veliko intervjuvanja. Pogovarjal se je na primer z Georgesom Marchaisom, ki je bil v tistem času izvoljen za generalnega sekretarja francoske komunistične partije in je to ostal do leta 1994, in mnogimi drugimi. Leta 1974 smo Pariz predčasno zapustili, saj so očeta imenovali za urednika zunanjepolitičnega uredništva. Meni je bilo zelo žal, saj sem ravno začel obiskovati gimnazijo. Okolja sem se ravno dobro navadil. Osnovna šola je bila namreč fantovska, nižja gimnazija pa je bila že mešana. Po vrnitvi sem šel na Osnovno šolo Prežihovega Voranca. 70. leta v Parizu so mi ostala v lepem spominu. Obiskoval sem običajno javno francosko šolo. Takrat ni bilo v navadi, da bi otroci diplomatov in tujih novinarjev hodili na posebne šole, ampak si hodil pač v navadno šolo, kot vsi drugi otroci. Na ta način dobiš tudi širši stik z okoljem, kot če si v nekem diplomatskem balončku. Družili smo se tudi z ameriškimi diplomati, s Tanjugovimi dopisniki in drugimi, veliko se je dogajalo.«
Kot vidimo še danes, mnogi novinarji opravljajo tudi obveščevalno delo, ne zgolj novinarskega.
»Moj oče je izrazito zavračal prakse nekaterih tujih poročevalcev, ki so bili hkrati tudi agenti, in roko na srce, jih je veliko to tudi bilo, vendar je želel ohraniti integriteto novinarskega poklica in te meje ni prestopil.«
Takratni uredniki so morali imeti dokaj trdo kožo, če so želeli ohraniti integriteto.
»Ko je bil tu urednik, sem pogosto hodil v njihovo menzo na kosilo. Prostore so imeli na vogalu Tomšičeve ulice. Bili so zanimiva novinarska ekipa, Jaka Štubljar, Tedi Pahor, Tit Doberšek in drugi. Včasih je v uredništvo prišel policist, ki ga je oblast poslala, da zapleni nemški Spiegel, na katerega so bili naročeni, in podobno. Tudi pri nas so bili svinčeni časi. Vendar so se tedanji sodelavci zunanjepolitične redakcije kljub pritiskom dokaj držali svoje neodvisne uredniške politike. Očetu so tudi nekajkrat ponujali, da bi postal odgovorni urednik časopisa, vendar je bila to zanj preveč politična funkcija, česar pa si ni želel. Partija je pač nenehno pritiskala in linija je morala biti prava. Tako da je po šestih letih imel tega stresa dovolj in smo šli v Rim. Postal je dopisnik iz Rima.
Rim je bil drugačna izkušnja. V Rimu so bili prisotni Američani, ker so ga dojemali kot točko, kjer se izmenjujejo dobre informacije. Oče je govoril tudi italijansko, nekaj tudi zaradi moje mame Edvine, ki je Primorka, v bistvu pa se je italijansko naučil prek televizije. Bil je zelo jezikovno nadarjen. Tudi Rim je bil novinarsko zanimiv, to je bil čas, ko je bil izveden atentat na papeža Janeza Pavla II. O papežu je leta 1983 napisal knjigo, kar je bila ena prvih tovrstnih knjig. Izšla je po atentatu. Med drugim je naredil intervju z Umbertom Ecom, pa kup intervjujev s politiki. Ko se je že vračal iz Rima, je bil še nekaj časa na Delu, potem pa se je naveličal političnega stresa. Šel je v založništvo, bil je vodja koprodukcij na Cankarjevi založbi. Delal je predvsem pri slovarjih, kot so Duden, pa koprodukcije z Rusi … V tem času je navezal veliko stikov z Oxfordom in Dudnom, to so bili veliki slovarski 'hubi'.«
Kako je potem iz novinarstva in založništva prešel v diplomacijo?
»Pred osamosvojitvijo ga je poklical Dimitrij Rupel, ki je želel oblikovati veliko ekipo slovenskih diplomatov, saj je bilo Slovencev v jugoslovanski diplomaciji res malo. Najprej so šli na diplomatsko izobraževanje v Beograd, nato pa je bil imenovan za generalnega jugoslovanskega konzula v Strasbourgu. Tam je imel kar dober položaj, vendar ga je neki udbovec, ki je bil voznik in vratar, nenehno nadzoroval. Po osamosvojitvi je kot konzul odstopil in tam odprl svojo pisarno kot neodvisni predstavnik za Slovenijo. Delal je na projektu priključitve Slovenije k Svetu Evrope. Potem so ga imenovali za veleposlanika. Leta 1993 smo pristopili k Svetu Evrope, to je izpeljal skoraj sam, kot pomoč je imel le eno tajnico. Pri tem je imel veliko podporo generalne sekretarke Catherine Lalumière. Kmalu zatem je zbolel in leta 1995 umrl.
Na formalni funkciji je bil zgolj dve leti. Za Slovenijo je bil Svet Evrope pomemben, ker je najširša organizacija, katere članice so evropske države, ki sprejemajo načela vladavine prava in zagotavljajo uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tistem času je bila zelo aktualna čečenska kriza in oče se je zelo zavzemal za njihove pravice. Jaz sem v tistem času študiral v Nemčiji in sem občasno hodil v Strasbourg. Tam je imel stanovanje in velikokrat sem se iz Tübingena, kjer sem bival, vozil za konec tedna k njemu. Lani sva šla z ženo po dolgem času ponovno v Strasbourg in opazil sem, da se je mesto precej spremenilo. V 80. in 90. letih je delovalo še precej 'vaško'. Je pa res, da je hrana še vedno dobra.«
So vam iz tistega časa ostali kakšni stiki z ljudmi, s katerimi ste se družili?
»Oče je bil v dobrih odnosih s Švicarjem po imenu Hans Peter Fuhrer, ki je bil politični direktor Sveta Evrope. Umrl je pred nekaj leti. Z njim smo imeli stike še nekaj let pozneje. Ni imel zadržkov, ohranjal je stike z vsemi, izogibal pa se je strankarskih agend. Velika prednost je bilo njegovo znanje jezikov. V tistih časih ni bilo tako kot danes, ko vsi znajo angleško. Danes Francozi govorijo solidno angleško, takrat pa brez znanja francoščine nisi mogel priti nikamor. Konec koncev je bila v 90. letih EU še mnogo manjša, kot je danes. Preden je oče izvedel, da je zbolel, se je že pripravljal, da se vrne domov in da pusti diplomacijo. Hotel se je vrniti v medije. Pojavile so se namere, da bi Delo postalo delniška družba, hotel je biti del tega projekta, a na koncu ni bilo iz tega nič. Rad je menjaval kariere. Žal je umrl mlad, pri 55 letih.«
Poleg številnih člankov sta ostali dve izjemni knjigi.
»Komu Palestina je vsekakor ponovno aktualna, knjiga o Wojtyłi je bila dobro brana že ob izidu, izšla je tudi na Hrvaškem.«
Glede na to, da ste odraščali ob izjemnem novinarju in diplomatu, vas je kdaj zamikalo, da bi se podali v te vode?
»Osebno me odraščanje blizu politike in diplomacije ni pritegnilo, da bi se podal v te vode. Zanimala me je književnost – tudi v novinarskih vodah je bilo mnogo književnikov. Enkrat sva šla z očetom na Sicilijo na vinski festival, kjer sem spoznal veliko ljudi. Dobro se je pilo in jedlo, ogromno informacij se je izmenjalo. Lahko bi se reklo, da so bili novinarji dosti bolj prostega duha kot diplomati. Dejansko so imeli več svobode.«