Božena Forštnarič Boroje je ena najmlajših slovenskih veleposlanic. Preden je odpotovala na Poljsko, je izkušnje nabirala v Avstraliji, Turčiji in na ministrstvu za zunanje zadeve. Rojena je v Murski Soboti, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo in gimnazijo, nato pa študirala pravo na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je ob delu opravila tudi magisterij mednarodnega prava.
Če začneva v Murski Soboti, vaša generacija v soboški gimnaziji je bila znana po močnem ženskem košarkarskem moštvu. Še igrate košarko?
»Košarka se je začela že v osnovni šoli in nato smo nadaljevali v gimnaziji. Lahko rečemo, da je šlo za zelo močno in predvsem številčno generacijo igralk. Trenerji in učitelji, ki so bili Babo Glažar, Mario Čep, Andrej Perhavec in drugi, so sistematično vzgajali mlade igralke in igralce in na koncu nas je bilo veliko. Največ jih je prihajalo s tretje šole. Srečali smo se že v času osnovne šole oziroma v KK Pomurje. Takrat je še deloval legendarni Bajs, trener je bil tudi Grmič, kasneje Zlatko Tibaut.
Aktivno ne igram več, vendar sledim. Predvsem zaradi dejstva, da pri Dallas Mavericksih igra Luka Dončić, kjer igra tudi najboljši Latvijec Kristaps Porziņģis. To je v Latviji glavna stvar, enako pomembna tema, kot je Luka Dončić pri nas. V litovskem Žalgirisu iz Kaunasa je trener naš Jure Zdovc. Konec junija, ko je Slovenija v kvalifikacijah za olimpijske igre v Kaunasu premagala reprezentanco Litve, je bilo v Litvi izjemno veliko razočaranje. Po ne vem kolikih letih se niso uvrstili na veliko tekmovanje. To je bila groza. Pasivno sledimo dogajanju tudi v drugih športih, kjer je veliko naših športnikov. Rokomet, odbojka, ki je zelo močna, in seveda nogomet. Luka Zahović igra za Pogoń Szczecin. Vseh niti točno ne poznamo, najpogosteje zanje izvemo, ko se nam na veleposlaništvo oglasijo, ker morajo kaj urediti.«
Kako ste prišli v diplomacijo?
»Na pol slučajno, na pol po naravni poti. Začela sem na ministrstvu za delo, v sektorju za mednarodne odnose in Evropsko unijo, in to v času, ko smo se pogajali za vstop v EU. Delala sem na enem konkretnem pogajalskem poglavju. Ogromno smo sodelovali z EU, OZN, Unicefom, Svetom Evrope in drugimi institucijami. Po tistem sem bila dve leti v kabinetu predsednika vlade in v tistem času so na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) potrebovali mednarodne pravnike. Takrat sem šla na MZZ. Po slabem letu dni sem bila že na veleposlaništvu v Avstraliji.«
S kakšno nalogo?
»Takrat je bilo veleposlaništvo v Avstraliji še zelo majhno, v bistvu ni bilo veleposlanika, ampak zgolj odpravnik poslov. Bila sva dva. Če se želiš malo za šalo pohvaliti z zvenečim naslovom, se to imenuje Deputy Head of Mission. Gre za namestnika, v stvarnosti pa delaš vse. Veliko operativnega dela je bilo s konzularnimi zadevami, ker je Avstralija tudi ena tistih držav, kjer je tradicionalno številčna slovenska skupnost. Veliko sem potovala, Avstralija je izjemna. Dobiš drugačen odnos do zaznavanja razdalj. Tedaj je bilo še kar veliko slovenskih središč, pokrivali pa smo tudi Novo Zelandijo.«
Koliko je Prekmurcev v Avstraliji, kako živijo?
»So živi, so živi. Jaz sem bila tam v letih od 2005 do 2009. Veliko je bilo interesa za pridobitev slovenskega državljanstva, ker smo bili v EU, in to predvsem v tretji generaciji, se pravi med vnuki in vnukinjami, ki so želeli pridobiti državljanstvo. To so v bistvu naša generacija. Tam je med mladimi navada, da si, preden gredo študirat, vzamejo eno prosto leto, t. i. 'sabbatical year', ko potujejo in hkrati delajo. S slovenskim potnim listom so jim bila dejansko odprta vrata po celotni EU, drugače pa bi potrebovali vizume. To je lahko tudi zanimivo delo, ker da nekomu urediš državljanstvo, moraš preveriti celotno dokumentacijo za nazaj. Od staršev, starih staršev, vse poroke, smrti, ločitve, dejansko dobiš družinsko drevo. Je pa tudi veliko drugih zgodb. Bila je ena zelo zanimiva prekmurska družina iz Newcastla, ki je imela veliko povezav s Prekmurjem. Doma so govorili prekmursko oz., kot so oni rekli, slovensko. Ko sem se z gospo pogovarjala, mi je rekla, da skoraj vsaki dve leti obiskujejo Prekmurje in jo tam zelo dobro razumejo. Edini problem ima, da ko pride v Ljubljano, je ne razume nihče, čeprav govori slovensko. Na koncu sva ugotovili, da ona govori prekmursko, tako da je imela enako težavo kot vsi, ki pridemo iz Prekmurja v Ljubljano. Enkrat se mi je pripetilo, da je prišla starejša gospa in se trudila govoriti slovensko, vendar sem jo slišala, da je iz naših krajev. Ko sem ji rekla, da lahko govori prekmursko, se je dobesedno zjokala, saj je končno naletela na nekoga, s kom lahko govori po domače in jo razume. Včasih so prišli kar tako, brez nekega konkretnega vprašanja, toliko, da smo se malo 'zgučavali'. Tretja generacija, mladi, ki so v bistvu Avstralci, velikokrat iščejo lastne korenine.«
Nekateri pa so tudi zelo uspešni.
»Vsekakor, omenim lahko takratnega častnega konzula Slovenije iz Sydneya Fredija Brežnika. Je pa velikokrat tako, da tisti, ki so uspešni, največkrat niso tako povezani s skupnostjo oz. imajo svoje socialno okolje zunaj tega. Te skupnosti in cerkev, predvsem frančiškani, nekako najbolj držijo na kupu naše ljudi, ki so od nekdaj tam. Nova emigracija pa je popolnoma drugačna. Tu gre za mlajše družine, v veliki večini imajo že zagotovljene službe in si ustvarijo življenje na popolnoma individualni ravni. Ne iščejo toliko povezav s Slovenci.«
Avstralija je bila prva misija. Kako se znajdete v novem okolju?
»Avstralija je daleč. To je lahko tudi dobro. Ko še nimaš družine in otrok, je toliko lažje in mogoče najboljša izbira za nekoga, ki si ta poklic želi. Si neobremenjen in lahko preizkusiš vse stvari, priložnosti in pasti, ki gredo zraven.«
Sledila je vrnitev v Ljubljano, rojstvo hčerke in odhod v Turčijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Turčija, Ankara. Za to veleposlaništvo je, kot za večino slovenskih ambasad, značilno, da ne pokriva zgolj ene države. Iz Turčije pokrivamo celotno regijo, takrat smo Irak, Iran, Libanon, Azerbajdžan in Sirijo. Izjemno zanimivo območje.«
Tudi kulturno drugačno okolje.
»Turčija je že sama po sebi izjemno raznolika. Na eni strani je osrednji del, kot je Ankara, anatolski del, potem Istanbul, evropski del, ali del proti Azerbajdžanu, pa jugovzhodni, kurdski del, Sredozemlje. Gre za zelo različna področja.«
S katerimi diplomatskimi izzivi ste se srečevali tam?
»To je bilo obdobje 2012–2015. Takrat je bila Turčija tako gospodarsko kot tudi, lahko bi rekli, politično na nekem svojem vrhuncu. Sedanji turški predsednik je takrat še imel pozitivno politično zgodbo. Kasneje se je že čutilo, da gredo stvari v neko drugo smer. Velik vpliv je imel začetek vojne v Siriji, pojav beguncev. Jeseni 2015 so se začeli tudi samomorilski teroristični napadi, tudi v Ankari. To vzpostavi neko nelagodje, še posebej, ko vidiš, da se stvari dogajajo na trgih, kjer si se gibal in pil kavo. Ni ti vseeno, stvari se začnejo dogajati drugače, kot si navajen. Konzularno je bilo delo povezano z vizami, poslovnimi, turističnimi, študentskimi, bili so načrti, da se poveča tudi blagovna menjava med državama, je pa turški trg gospodarsko sicer velik, ampak izjemno zahteven.«
Moraš biti »del družine«?
»Vsekakor. Ko pogledaš malo globlje, ugotoviš, da so tudi znotraj velikih podjetij, korporacij ali holdingov v bistvu družinske zgodbe. Znotraj velikih sistemov so grozdi in ugotoviš, da posamezni grozd vodi največkrat kdo od ožje družine glavnega ali nekdo zelo blizu. In največ podjetij je grajenih po tem principu. Pri nas mogoče ta koncept ni tako prisoten. Tam so velika podjetja resnično velika, takšnih pri nas ni. Obrača se veliko denarja. Na celotnem tem področju je tudi precej kontrastov. Določen odstotek ljudi ima res veliko, ostali pa živijo precej slabše. Turčija mogoče še ni tako ekstremna, ostale držav v okolici so še bolj.«
Ima srednji razred, mladi, možnost, da jim uspe tudi, če niso del establišmenta?
»Imajo ogromno javnih in zasebnih šol, možnosti obstajajo. Turčija je odprta. Zdaj so večja težava težke gospodarske razmere, izjemno šibka valuta lira. V splošnem je manj možnosti, inflacija je velika, plače so nizke in možnosti se zapirajo. Srednji razred se je začel krčiti. To je razlika v primerjavi s časom, ko sem bila jaz tam, takrat je vse cvetelo, srednji razred se je širil, zdaj pa je tega prostora manj. To bo lahko imelo v prihodnosti tudi politične posledice.«
Velikokrat se govori o rutah. Nekateri pravijo, da je to podeželska moda, da v velikih mestih tega ni.
»Ni čisto točno tako. Nekoč je res bilo tudi v Turčiji v javnih ustanovah prepovedano nositi rute. V času Erdoganovega vzpona pa je to postalo na nek način modno. Tudi žene drugih javnih funkcionarjev so začele nositi rute. Posledično, ker so rute nosile predstavnice establišmenta, so jih začeli nositi tudi drugi, včasih bolj zaradi modnega ali praktičnega vidika kot nekega verskega prepričanja. Vsi, ki so želeli biti zraven, so se temu prilagodili, postalo je zaželeno ravnanje. Na podeželju je to bila tradicija, v mestih pa bolj trend, če poenostavimo. Po nošenju rute lahko tudi marsikaj razbereš. Kakovost rute, način, kako je zavezana, ti po občutku pove, kam približno bi lahko osebo umestil.«
Tudi tam ste opravljali delo namestnice veleposlanika. Kako so sprejeli mlado in povrh še žensko?
»V veliki večini primerov, ker vedo, da si diplomat, to ni težava. Včasih prav zaradi tega dobiš več pozornosti. To ni običajno življenje. V Turčiji so bili moški zelo spoštljivi in zelo profesionalni. Imela sem en primer v Iranu, tam je navada, da se pogledaš v oči in se ne rokuješ. Primer je bil, da me sogovornik niti v oči ni pogledal in enostavno povedano ignoriral, dokler ni prišel naš veleposlanik. Ampak sem veleposlaniku rekla, da pustimo, prej ali slej bo kaj od nas potreboval. In je. Pa smo tudi to uredili. V osnovi s tem nisem imela nikoli težav, gre za drugačne kulture, kot smo jih mi navajeni, in to je pač treba spoštovati. V določenem prostoru moraš vedeti, kako se je treba obnašati, kje so meje, da se ti dobro počutiš in drugega ne spravljaš v neroden položaj. Če so neka pravila in jih spoštuješ, bodo tudi oni to spoštovanje cenili. Tako, da lahko rečem, da zaradi spola osebno nisem imela nobene slabe izkušnje. Je pa anekdota iz Azerbajdžana, ko so me poslali na pogajanja za en transportni sporazum. Na eni strani mize sem sedela jaz sama, na drugi strani pa celotno omizje iz njihovega transportnega ministrstva in njihov prevajalec. Ko so me zagledali, se je videlo, da so presenečeni. Skratka, pogajali smo se, jaz sem vmes nenehno preverjala naše pozicije z Ljubljano, po celem dnevu pa smo končali tako, da mi je njihov najstarejši, ki je bil vodja pogajanj, na koncu že rezal jabolka in sva si kazala slike otrok. Tam te zelo hitro vprašajo, ali si poročen in imaš otroke. To je neke vrste test, da si v redu. Sicer ne vem, kaj bi bilo, če ne bi bila poročena in imela otrok, ampak dobiš občutek, da je njim lažje, ko te lahko umestijo v neki predalček. V diplomaciji pač moraš najti način, kako posamezno stvar skomuniciraš, in se tudi prilagoditi danim razmeram. To moraš sprejeti in razumeti, če želiš priti do želenega cilja.«
Po Turčiji je sledila vrnitev v Ljubljano.
»Tako, zatem sem bila tri leta v Ljubljani. Najprej kot vodja sektorja za mednarodno pravo in zatem kot vodja sektorja za človekove pravice. V tistem času je Slovenija tudi prvič predsedovala Svetu OZN za človekove pravice. To je multilateralna diplomacija, ki se od bilateralne nekoliko razlikuje, gre za bolj specifičen način dela, nekoliko drugačno dinamiko, v ospredju so druge prioritete kot pri striktni bilaterali. Se pa vse skupaj povezuje, širina je pomembna, kakor tudi, da razumeš tako politiko, ekonomijo, varnost ter druge elemente, ki jih moraš znati povezovati v celoto. V izhodišču je zato fino, da imaš neko dobro osnovo za tovrstne zadeve, kot je npr. pravo.«
Pravo kot tudi filozofija.
»Tudi to. Moj pristop v mednarodnem pravu, ko smo imeli kakšno težavo, je bil včasih tudi ta, da poskusimo ploščo obrniti. Ti povej, kaj je cilj, kaj si želimo kot rezultat, potem pa bomo iskali načine, kako stvari argumentirati in pripeljati do tega. Velikokrat pa stvari niso enostavne ali črno-bele. In takrat moraš priti s pravim argumentom, da razložiš, zakaj je nekaj lahko pravilna ali napačna odločitev oziroma najboljša možnost v danem trenutku. Mednarodno pravo je prav zaradi tega velikokrat, da ne bom rekla bolj fleksibilno, je pa bolj univerzalno, splošno in tudi zaradi tega na drugi strani lahko predmet mnogih kršitev, ker stvari niso vedno popolnoma zacementirane.«
Sledila je Poljska. Kot strokovnjakinja za mednarodno pravo in človekove pravice je Poljska tudi strokovni izziv, vsaj danes.
»Marsikaj se dogaja.«
Lahko laično razložite, za kaj gre?
»Malo za šalo, malo zares – zlato pravilo diplomacije pravi, da dokler si veleposlanik v neki državi, javno ne komentiraš notranjepolitičnih zadev države gostiteljice. Če pogledamo v evropskem kontekstu, se je njim 2015 zamenjala vladna struktura in s tem tudi filozofija dojemanja določenih tematik. Tako kot ima liberalni način razmišljanja en koncept, ima konzervativni način razmišljanja drugačnega. V ospredje so prišle bolj teme, ki so povezane z zgodovino Poljske, tradicionalne vrednote in ta način premišljevanja. Pri vsaki stvari pa je v realnem življenju treba znati oceniti, kako daleč lahko z nekim konceptom ali razumevanjem greš. Kako daleč lahko greš, da ne začneš posegati v prostor drugih ljudi in njihovo svobodo. To je tista meja, tisto ravnotežje, ki bi ga morala iskati vsaka država. Včasih se te meje nekoliko premikajo. Ko si na strani večine, ti je to ugodno in blizu, če si pa na strani manjšine, tudi tistih, ki so zaradi tega izpostavljeni ali obravnavani nekorektno, pa je to slabo. To je tudi osnovno načelo koncepta človekovih pravic oz. pravic nasploh in tukaj se je treba zavedati, da pravica posameznika meji na pravico oz. svobodo drugega.«
In vloga države je, da ščiti šibkejšega.
»Vloga države je, da ščiti in regulira, da do tega prestopa ne pride. Kot pravi pregovor, oblast je sladka, in ko se je navadiš, včasih izgubiš perspektivo, do kje je ta meja in splošno, javno dobro. Včasih so te ocene bolj subjektivne, včasih bolj objektivne. Marsikdo ni zadovoljen s podobo v ogledalu. Odkrito, tudi jaz bi se raje videla stara trideset let, pa ni tako, to je treba sprejeti in s tem znati živeti. Ta (samo)refleksija je potrebna ne samo na Poljskem, ampak tudi na ravni EU, ki je v zadnjih desetih letih šla skozi mnoge krize. Ko greš skozi ta stanja, se nenehno redefiniraš, postavljaš na novo. To samoizpraševanje je pomembno, ker drugače namesto integracije pride do dezintegracije.«
Poljska je z gibanjem Solidarność dejansko sesula železno zaveso. Ali je travma železne zavese še prisotna ali, bolje povedano, so mladi osvobojeni tega?
»Generacija, rojena po padcu zavese, je tega precej osvobojena. To so ljudje, ki so študirali po Evropi, veliko je izmenjav, pretoka ljudi in informacij. Kar pa v vseh teh državah obstaja, pa je še vedno realni, ne fiktivni, strah pred Rusijo. Zaradi tega je varnost v vseh teh državah velika tema, ki jo jemljejo zelo resno. Zaradi zgodovinskih izkušenj je zlasti za baltske države Nato zelo pomemben. Na Poljskem prav tako, je pa Poljska že sama po sebi veliko večja država. Sicer pa zgodbe, kaj je bilo, med mladimi niso toliko prisotne. Tudi na Poljskem, ne glede na trenutne razmere, to niso glavna vprašanja, odločilna debata, niti na volitvah.«
Poljska je v zadnjih letih kontinuirano rasla.
»Izjemno. Poljska je v zadnjih letih imela eno največjih rasti v EU, izjemno uspešni so pri črpanju EU sredstev, Varšava je postala resnična prestolnica, javni prevoz je urejen, infrastruktura tudi, je zelo čista, skratka, so uspešni. S tem, ko so rasli gospodarsko, so pridobili tudi politično samozavest, postajajo zelo pomemben igralec, predvsem v srednjeevropskem prostoru. Gre za izjemno velik trg, veliko multinacionalk ima tam regionalni sedež, življenjski standard raste. Ne samo prestolnica, tudi druga mesta temu sledijo. Poljska ima dvanajst, trinajst mest, ki so večja kot Ljubljana. Se pa v zadnjem času čuti, da se delovna sila draži. Standard raste, ljudje živijo bolje, tudi veliko potujejo. Po zadnjih statistikah se tudi prisotnost Slovenije tam povečuje. Poljska je osmi najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Slovenije. Menjava je uravnotežena. Na Poljskem so še priložnosti za Slovenijo. Luka Koper ima dobro povezavo predvsem z južnim delom Poljske, Krka je že dolgo prisotna. Zanimiva zgodba je slovenska naložba v eno poljsko kisarno, ki jo je izvedel Matej Hojnik, tudi predsednik poljsko-slovenskega poslovnega kluba. Ta produkt stoji na trgovskih policah kot poljski produkt. Živilsko predelovalna industrija je sicer tam zelo močna, saj ima že domači trg veliko absorpcijsko moč. Nikakor pa to ni trg, ki bi ga podcenjevali. To je trg, ki nam je geografsko blizu, pravila so enaka kot v EU. So pa na Poljskem, v primerjavi s Slovenijo, stroški osnovnih življenjskih dobrin še vedno relativno nizki.«
Baltska kulinarika je zelo blizu naši pomurski. Imajo rž, mleko, repo, rdečo peso, med, gobe, jagodičevje.
»Tako je, in tudi Poljska je podobna. Vse te države imajo na primer tudi ribo, ampak ni prisotna na tak način kot pri nas na Primorskem. Tam lahko dobite rdečo peso v vseh možnih oblikah in jedeh. Ta kulinarika je zelo podobna severovzhodnemu delu Slovenije. Tam je tudi ravnina. V delu Varšave, kjer stanujemo, so tudi njive in potke, tako da se počutim skoraj kot doma, v Prekmurju.«
Latvija se ponaša z »woman power«. Imajo največ žensk v EU, ki so na vodilnih položajih.
»Tudi Slovenija kotira pri tem dokaj visoko. To je tudi značilno za države, ki so imele neko obliko socializma. Že takrat so ženske delale, ne glede na to, ali so imele otroke ali ne. Sistem vrtcev in izobraževanja je to omogočil. Izobraževanje je bilo dostopno vsem, in to je posledica, saj se ni bilo treba odločiti med družino in službo. To dvoje je bilo možno uskladiti. Res je, da so v zadnjih letih na Poljskem zelo močne družinske politike in podpore za otroke, kar pa je lahko v nekem odstotku tudi demotivacija za vrnitev na delovno mesto.«
Baltske države so tudi po velikosti bolj primerljive s Slovenijo.
»V zadnjih treh letih smo odnose s tem državami zelo okrepili in Slovenija z naslednjim letom tudi odpira veleposlaništvo v Rigi, ki bo našo prisotnost v tej regiji še okrepilo. Skupni interesi, ki jih imamo v EU, zavedanje solidarnosti, razumevanje povezovanja so pač osnova. S temi državami prideš tudi na širšem mednarodnem parketu, na primer v Združenih narodih, zelo hitro do skupnega imenovalca in podpore. Oni zelo cenijo varnost. Slovenija ima v Latviji v vojaškem oporišču v bližini Rige tudi svoj kontingent, ki deluje v okviru misije Nata Okrepljena prednja prisotnost. Gre za drugi največji kontingent slovenske vojske v tujini. To solidarnost in razumevanje zelo cenijo. S temi državami tudi zgodovinsko gledano nismo imeli nobenih razprtij, nobenih odprtih vprašanj in lahko gradimo na zelo zdravi, prijateljski osnovi. So partnerji in tudi po načinu, kako delujejo te države in tudi kot ljudje, so nam lahko zelo blizu. Zelo hitro se zmenimo. Državne strukture so manjše, podobno kot pri nas, in zaradi tega dosti bolj dostopne.«
Ste v teh državah tudi fizično prisotni?
»Vsekakor. Pred covidom smo bili sicer tam več. Letalske povezave z Varšavo so zelo dobre. Posebej sedaj, v času zadnjih šestih mesecev predsedovanja EU, smo vse aktivnosti, ki smo jih izvajali na Poljskem, izvajali tudi v teh državah.«
Z isto ekipo z veleposlaništva v Varšavi?
»Ja, oziroma bolje povedano ekipco, ni nas veliko.«
Estonija slovi tudi po svojih savnah. Savne v pokrajini Võru so na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Vam je to uspelo preizkusiti?
»Ne, predvsem, ker osebno nisem ljubiteljica savne, je pa res, da je tam savnanje del vsakdana. To so posebne hiške, kjer je tudi protokol, kdo v družini gre prvi, kdo za njim. Kot je pri nas navada, da imaš ob hiši vrt in greš na vrt okopavat, tako je pri njih savna. Te države so tudi turistično izjemno privlačne, so nam podobne, vendar imajo toliko svojih specifik in drugačnosti, da so tudi zanimive.«
Kultura je naš izvozni produkt.
»Veliko je sodelovanja med gledališči in festivali, ki imajo svoje neposredne povezave. Moj mandat je v veliki meri zaznamovala pandemija, tako da smo imeli zelo malo možnosti pripeljati slovenske ustvarjalce, posebej ker je bilo veliko dogodkov odpovedanih in nihče ni želel tvegati. Nekaj smo uspeli, med drugim smo v mesecu novembru imeli v Muzeju varšavske univerze razstavo našega akademskega slikarja Igorja Banfija. Na začetku predsedovanja EU smo imeli otvoritveni koncert, na katerem je igral pianist Peter Milić, zraven pa je imela svoj nastop Iva Žižek iz Rakičana. Srednješolka, mlada sopranistka.«
Varšava je mesto z dobrimi vibracijami.
»Izjemno. Gre za mesto dva milijona plus, v katerem najdeš vse. Od teatra, klubov, diskotek, ni, da ni. Klasična glasba je zelo močna. Tukaj je tradicija Chopina in tudi slovito Chopinovo tekmovanju mladih pianistov. No, letos si je drugo mesto delil slovensko-italijanski pianist Alexander Gadjiev, ki je tudi prejel posebno priznanje za najboljšo izvedbo sonate. To tekmovanje je neke vrste svetovno prvenstvo pianistov, kjer je konkurenca iz celega sveta in ta dosežek je izjemen. Se pa tudi v Varšavi, ki je zelo moderno mesto, zgodi, da zaideš v neko ulico, kjer dobiš občutek, da si se prestavil za petdeset let v preteklost, z dekorjem in vsem, kar gre zraven. Skratka, pestro.«
Se vam dogaja, da srečujete diplomate, s katerimi ste sodelovali v drugih državah?
»Zdaj, v Varšavi, so eni diplomati s Filipinov, s katerimi smo bili skupaj v Avstraliji. Prejšnji teden sem bila v Estoniji, ker je imel estonski predsednik sprejem, in ker predsedujemo, sem imela tudi sama krajši nagovor. Po tem pa je do mene prišel turški veleposlanik in rekel, da sem mu od nekod znana. Ugotovila sva, da sem bila pri njem na pogovorih, ko je bil turški veleposlanik v Bejrutu, jaz pa še v Ankari. Teh zgodb je veliko. Vsi razumemo to življenje in veš, da ko nekam prideš, nimaš kaj izgubljati časa, ampak moraš začeti takoj delati, se spoznavati in povezovati.«
Kje lahko naša pokrajina računa na vas?
»Mi smo pač predstavniki države. In Slovenija nista zgolj Bled in Planica. Ko ima kdo kakšno željo ali idejo, je najenostavnejše poklicati, napisati elektronsko sporočilo, stvar predstaviti in nas o tem obvestiti. Potem pa skupaj najdemo pot. Slovenija je zelo pestra, raznolika in tudi regijske značilnosti so vedno zanimive. Na drugi strani smo tudi vedno pripravljeni pogledati od zunaj, svetovati, pomagati, kje je mogoče kakšno stvar treba narediti, popraviti ali, bolje povedano, izostriti, usmeriti fokus, da te na primer v družbi, kjer delujemo, ali trgu bolje razumejo. Enostavno, če ima Pomurje sto tisoč ljudi in države, ki jih jaz trenutno pokrivam, slabih petdeset milijonov, moraš imeti dokaj čisto idejo, koga boš nagovarjal in kako. Drugače gredo stvari v prazno, še posebej, ker tudi druge evropske pokrajine počnejo isto in v tem delovanju nisi nikoli sam. Imaš konkurenco in resnično moraš izpiliti svoj profil, da uspeš navdušiti. Mi smo pa tukaj, da pri tem pomagamo z vsem, s čimer lahko – z izkušnjami, odpiramo vrata in povezujemo. Sem pa vedno zelo vesela tudi, če se kdo samo zgolj oglasi, pride mimo, pa da rečemo kakšno po domače, se samo malo 'pogučimo'.«