Panvita je eden najpomembnejših slovenskih agroživilskih sistemov, ki proizvajajo hrano po načelu od njive do mize. Skupina ima 670 zaposlenih, ki na letni ravni ustvarijo v povprečju več kot 100 milijonov evrov prihodkov. Pri tem vključujejo vse kmetijske panoge. Obdelujejo 3500 hektarjev kmetijskih zemljišč in pri pridelavi žita sodelujejo s 1500 kooperanti. Na leto pridelajo 55 tisoč ton krme. Na lastnih prašičerejskih farmah Nemščak in Jezera letno vzredijo okoli 40 tisoč pitancev, skupaj s kooperanti na trgu zagotovijo do 70 tisoč živali na leto. V obratih v Gornji Radgoni in Murski Soboti proizvajajo potrošniške izdelke v obliki svežega mesa ali mesnih izdelkov pod prepoznavno blagovno znamko Ave. Član uprave Branko Virag je skupini zvest že 36 let, je tudi direktor hčerinske družbe Panvita Kmetijstvo.
Načrtujete investicijo v farmo za 420 plemenskih svinj v Ocinju, ki je sprožila pomisleke med lokalnim prebivalstvom, kasneje se je pojavila še zahteva po okoljevarstvenem soglasju. Vas tak odziv preseneča?
»Preseneča nas, saj bi ljudje radi imeli na krožnikih domačo hrano, ne bi pa imeli v svoji bližini proizvodnje, tako ne gre. Skupina Panvita je prisotna po vsem Prekmurju in povsod korektno sodelujemo z lokalno skupnostjo. Včasih se najdejo posamezniki, ki temu nasprotujejo, a jih k temu verjetno spodbuja kdo drug. Naša pritožba glede okoljevarstvenega soglasja je bila uspešno rešena. Pričakujemo, da se bo zgodba uspešno končala v doglednem času. Na tej lokaciji smo imeli rejo živine več kot 50 let. Z vidika okoljskih obremenitev je proizvodnja, ki jo želimo zagnati, manj obremenjujoča od tiste, ki je bila tam v preteklosti. Predpisi za rejo živali so tako strogi, da se ljudje nimajo ničesar bati. Prav tako hlevov ne delamo za danes, zato smo pri projektu že upoštevali standarde, ki bodo veljali čez deset let. Predvideli smo celo vodne filtre za filtriranje zraka, ki bo šel iz objekta skozi zelo visok prezračevalnik. Vse predpise je treba spoštovati in temu se nikakor nočemo izogniti.«
Tudi s to investicijo zasledujete cilje za vstop sektorja svinjskega mesa v shemo Izbrana kakovost. Ta bo po dogovoru vseh deležnikov zaživela, ko bo industriji na voljo 190 tisoč doma skotenih živali. Kako sami ocenjujete shemo?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Shema je pozitiven korak in bo dala prave rezultate. Motijo pa nas neurejene evidence. Kot proizvajalci moramo imeti popisano vsako malenkost, zato ne vem, kako si lahko država na drugi strani privošči, da niso evidentirane vse živali za zakol, kot je to v primeru tako imenovanih letečih prašičev. Vemo, da se bo do 80 tisoč prašičev porabilo za koline, temu nihče ne nasprotuje, še rejci pravijo, da bi jih bilo treba evidentirati. Da pa govorimo o 70 tisoč ali še več prašičih za črni zakol, je nesprejemljivo. To ni samo konkurenca mesni industriji, temveč tudi konkurenca poštenim rejcem, ki imajo pogodbeno urejene odkupe.«
Odkupne cene so že vrsto let glavni problem v kmetijstvu. Vi ste v tem pogledu specifični, ker ste tako pridelovalec kot predelovalec, z mesnimi centri pa celo trgovec. Kaj menite o zdajšnjem stanju in o stalnih očitkih, da en člen v verigi izkorišča drugega?
»Skupina Panvita je veriga podjetij, ki imajo med sabo tržni odnos. Torej naša primarna proizvodnja proda blago predelavi in ta naprej vedno po tržnem principu. Tako lahko spremljamo konkurenčnost posameznih vej v naši skupini in se glede na to primerjamo s tujimi ponudniki. Imamo res nehvaležno vlogo, da nastopamo v dveh ali treh funkcijah, ampak vsak segment zastopa svoje interese. Držimo se borznih cen in pri tem ni odstopanj, kakor to počnejo nekateri. Naši kooperanti lahko na spletu v vsakem trenutku pogledajo veljavno borzno ceno, ki jim jo zagotavljamo. Največji problem v slovenskem kmetijstvu so nergači, ki se nočejo pogodbeno obvezati za sodelovanje v dobrem in slabem, pri tem pa imajo dve figi v žepu. Tudi mi smo zavezani, da trgovcem redno dobavljamo dogovorjene količine blaga. A cena velikokrat ni odvisna od razmer v Sloveniji, temveč nanjo vplivajo globalna dogajanja, kot je recimo pojav afriške prašičje kuge na Kitajskem, ki je stresel ves evropski trg prašičjega mesa.«
Večkrat so bile že sprožene pobude za ustanovitev slovenske borze na področju svinjskega mesa. Kako je s tem?
»Ustanovitev slovenske borze je bila ena od točk dogovora med rejci, predelovalci in trgovino glede uvedbe izbrane kakovosti. Pri določanju cene bi se polovično še naprej ravnali po ceni avstrijske borze Steirerfleisch, hkrati bi ceno korigiraliz ekonomskim modelom, ki ga je pripravil Kmetijski inštitut. Tako ne bi mogli dobiti ekstremno nizkih cen, lahko pa bi korigirali tudi pretiran skok cen. Rejci in industrija bi si tako delili bremena v dobrem in slabem. Ta model so bili pripravljeni sprejeti tudi v rejskih združenjih. Naleteli pa smo na težavo, ker lahko delovanje borze urejajo samo organizacije proizvajalcev. V Avstriji se recimo vsak teden o ceni dogovarjajo štiri organizacije proizvajalcev svinjskega mesa, v katere so vključeni tako rejci kot predelovalna industrija in trgovina. Evropska uredba iz leta 2013 ni prilagodljiva slovenskim razmeram, da bi se lahko recimo zadruge ali pa mi, ki imamo z 80 rejci čvrste in obojestransko zavezujoče pogodbe, registrirali kot organizacija proizvajalcev. Agencija za varstvo konkurence meni, da dokler ne bomo imeli registriranih organizacij proizvajalcev, bi to pomenilo neke vrste kartelno dogovarjanje. Tu se je žal končala zgodba o slovenski borzi.«
O prihodnosti pomurskega kmetijstva in primerni velikosti kmetij je bilo že veliko povedanega. Kako vi glede na lastne izkušnje vidite pravo pot razvoja?
»Že pol stoletja imamo dualno kmetijstvo in ga bomo verjetno imeli še vsaj toliko časa. Torej soobstoj večjih in čisto majhnih kmetij, glede katerih bi se morali odločiti, kaj sploh želimo. Pomemben element celotne zadeve je seveda konkurenčnost. Težava je, da slovenska kmetijska politika spodbuja vse vrste kmetij in ne sprejme odločitve, ali bomo spodbujali tržno uspešne kmetije. V tem primeru bi moral reševanje socialnega vprašanja kmetov prevzeti nekdo drug. Naj to ne zveni zlonamerno, ampak kmetij z enim ali dvema prašičema ter hektarjem zemlje, ki so namenjene zgolj lastni oskrbi, država ne bi smela več stimulirati. Ta denar bi lahko prelili k večjim in tržno naravnanim kmetijam.«
Kmetje so večkrat izrazili željo po reformi zemljiške politike, tako da bi mladim prevzemnikom zagotovili najem državne zemlje na račun večjih sistemov.
»Tudi to bi se uredilo, če ne bi enako stimulirali vseh kmetij. Tako bi bilo na razpolago dovolj zemlje za vse. Je pa to zgodba z brado, kmetijskim podjetjem v primarni dejavnosti je bila namreč storjena krivica že v času lastninjenja družbenih podjetij, saj niso mogla postati lastniki zemljišč, ki so jih uporabljala. Država jim je obljubila možnost dolgoročnega najema, a si je kasneje premislila. Razumemo željo mladih kmetov po zemlji, ampak tudi mi je imamo premalo. Če bi nam jo odvzeli, bi morali zmanjšati živinorejsko proizvodnjo, to bi imelo vrsto posledic, ki jih verjetno nihče ne želi.«
Kako je epidemija, ki je prinesla zaprtje hotelov, gostiln in javnih izobraževalnih zavodov, vplivala na vaše lansko poslovanje?
»Najprej je konec lanskega marca prodaja celo narasla, saj so si ljudje naredili zaloge. Aprila pa je začel promet padati, saj se je takrat pokazal učinek zaprtja gastronomskega segmenta. Zato smo takoj povečali aktivnosti na drugih področjih, kjer je bilo to možno, in se lotili zniževanja stroškov. V samo štirih dneh smo vzpostavili spletno prodajo za celotno Slovenijo. Začeli smo dostavljati blago tistim, ki so še naprej pripravljali malice za podjetja. Veliko smo v tem času naredili za izvoz v države na območju nekdanje Jugoslavije. Tako smo leto sklenili brez drastičnega padca in s solidnim poslovnim rezultatom.«
Kaj še načrtujete v bližnji prihodnosti?
»Nenehno stremimo k tehnološkim izboljšavam, tudi zdaj jih načrtujemo na vseh področjih našega delovanja. Od nove kmetijske mehanizacije do posodobitve proizvodnje v Agromerkurju in mesnopredelovalnem obratu v Gornji Radgoni, saj naša organska rast v zadnjih letih zahteva večje kapacitete. Ko se je lani skupina Kras prenehala ukvarjati s svežim mesom, smo začutili priložnost in stopili na trg še z govejim programom. Prej smo goveje meso v glavnem uporabljali za lastne mesne centre. Zdaj pa smo postali tudi dobavitelj svežega govejega mesa za druge sisteme. Danes zakoljemo do 45 bikov tedensko, ki jih odkupimo od pomurskih kmetov, s čimer ustvarjamo dodatno sodelovanje z domačimi rejci. Letos bomo kandidirali za investicijska sredstva za gradnjo steklenjaka v Nemščaku, v katerem želimo na hektarju in pol pridelovati solato. Tam bomo lahko v kontroliranih razmerah pridelali do 25 odstotkov letnih tržnih potreb po solati v Sloveniji. Gre za 6,5 milijona evrov vreden projekt, ki bi lahko zaživel v naslednjih dveh letih in predvideva številne nove zaposlitve.«