Izbrali ste poklic, ki v našem okolju ni ravno pogost. Kako to?
»Vse se je začelo z novoletnimi koncerti Dunajskih filharmonikov. Vsako leto prvega januarja smo šli k dedku in babici ter ob novoletnem kosilu obvezno poslušali ta koncert in vedno sem bil zelo prevzet. Kot otrok verjetno nisem vedel, kaj točno se tam dogaja, mi je pa bila všeč glasba in to, da nekdo stoji pred orkestrom v taki lepi dvorani in vse vodi. Jaz sem pred televizorjem skakal in čisto nedolžno mahal s palico. Ko sem odraščal, mi je bila to čedalje bolj privlačna figura in sem se začel zanimati, kaj dirigent dela in kaj mora znati, da stopi pred orkester.«
Že kot otrok ste torej čutili naklonjenost do klasične glasbe in začeli obiskovati glasbeno šolo. Kakšni so bili vaši prvi koraki?
»V ozadju je zanimiva zgodba. Ko smo se z družino iz Ljutomera preselili na Kamenščak, smo za sosedo dobili gospo, ki je na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor učila klavir. Ona je 'kriva', da jaz danes igram klavir, čeprav sem sprva želel obiskovati ure violine. Enkrat mi je rekla, kaj boš z violino, če je znotraj klavirja cel orkester. Zaigraš lahko, kar hočeš, in to je bilo zame 'vav'. Tako sem se začel učiti klavir, pred vpisom v srednjo šolo pa se nato odločil za nadaljevanje šolanja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Lendavi razstava 30 fotografij v črno-beli tehniki
V galeriji Muzeja meščanstva v Lendavi je na ogled fotografska razstava Zorana Kolarića, ki prihaja iz sosednjega Čakovca na Hrvaškem in je član Fotokluba Zagreb.
Zatem vas je pot zanesla na ljubljansko akademijo za glasbo, sedaj pa ste na Dunaju.
»Res je. Želel sem študirati dirigiranje in to pri 18 letih ni lahko. Med drugim sem šel na sprejemne izpite v Mannheim, kjer so mi rekli, da je vse super, ampak sem premlad. Sprejeli bi me na študij klavirja, za dirigiranje pa naj bi prišel ponovno čez tri leta. Nato pa sem šel na sprejemne izpite v Ljubljano, bil sem najmlajši in v razred so me vzeli z magistrom čela in magistrom kompozicije. Oba sta bila že pet let na akademiji, jaz pa popolni novinec, in lahko si predstavljate, kako je to bilo.«
Ne glede na opazke o mladosti si vi motivacije, da sledite svoji zastavljeni poklicni poti, niste dali vzeti. V Ljubljani ste že imeli zaključni nastop, za vami je tudi zagovor magistrske naloge. S katero temo ste se ukvarjali?
»Vedno sem si rekel, da grem na vse ali nič. Če ne bi bil sprejet na akademijo, bi pač šel študirat matematiko ali jezike, ki so mi že od otroštva ležali. V življenju lahko počneš marsikaj. Sem pa vesel, da je za mano zaključni koncert. Nanj sem zaradi epidemije čakal dve leti, ampak magistrirati sem nedvomno želel tako, kot se to dela, z orkestrom Slovenske filharmonije na odru. Z njim ima akademija dogovor, da študenti opravimo tri vaje in koncert, pogoj pa je, da izberemo skladbo, ki jo v tisti sezoni igrajo. Sam sem izbral Schumannovo drugo simfonijo in analiziral njegov kompozicijski slog. Schumman mi je zanimiv z vidika, kako je začel drugače razmišljati. Bil je duševno moten in to se v njegovih delih odraža. Z drugo simfonijo je prebrodil težko fazo, ko je bil brez navdiha, imel napade tesnobe in podobno. Se je pa njegov kompozicijski slog spremenil v tem, da je šel od klavirja k mizi. To pomeni, da ni več zaigral neko stvar in jo potem napisal na papir, ampak je začel pisati naravnost iz glave kot prej Mozart, Bach, Mendelssohn.«
Kako bi primerjali potek izobraževanja v Ljubljani in na Dunaju? V prestolnici klasične glasbe lahko verjetno pridobite več izkušenj.
»Naj najprej povem, da so na Dunaju nekoliko staromodni pri študijskih programih. Še vedno imajo enoviti diplomski študij, ki traja pet let, in jaz sem se po sprejemnih izpitih moral vpisati v prvi letnik. Sedaj končujem tretjega, na srečo so mi nekatere predmete priznali, in upam, da bom v roku treh let zaključil študij tudi v Avstriji. Sicer pa je pri študiju dirigiranja tako, da ni univerzalnega modela. Pridobivati moraš izkušnje, saj na ta način vidiš, kaj v praksi funkcionira in kaj ne. Razlika je na primer v tem, da smo imeli v Ljubljani v vsakem letniku prakso le po trikrat za teden dni. Na Dunaju pa imamo vsak teden vaje z orkestrom in v enem mesecu se naučiš pet ali več del velikega formata. Treba pa je po drugi strani priznati, da je prvi del študija v Ljubljani, kar se tiče teorije in tehnike, izvrsten. Ko sem prišel na Dunaj, je po dirigiranju nekaj ljudi prišlo do mene in me vprašalo, od kod sem, ker sem določene tehnike tako obvladal. Zato sem zelo vesel, da sem šel najprej v Ljubljano, ker če ne bi, ne vem, če bi prišel do te stopnje znanja, kar se tiče predpriprav na koncert.«
Kakšne spomine imate na prvi profesionalni koncert in na sodelovanja z različnimi profesorji na poletnih šolah ter drugih nastopih?
»Prvi profesionalni koncert sem imel pri 16 letih, ko sem v Bukarešti nastopil z orkestrom nacionalnega romunskega radia. Še dandanes grem večkrat pogledat posnetek, ker se mi zdi neverjetno, kako sem uspel. Občutki so še vedno živi in zadovoljen sem, da je šlo vse super, in zdaj lahko samo nadaljujem. Vsak koncert je nekaj posebnega in tudi glasba je neponovljiva, četudi igraš večkrat isto skladbo. Dirigiranje pa je precej individualna stvar. Ko smo imeli na Dunaju razredni nastop, nam je profesor rekel, kako neverjetno je, da vsak dirigent prinese svoj zvok. Od vsakega profesorja pa je treba odnesti tisto, kar je zate dobro. Pri nekaterih dobiš vpogled v glasbo, pri drugih tehnične komponente. Več kot jih je in več z njimi delaš, bolj si pri sebi bogat. Naj še izpostavim, da res cenim profesorja, ki ga imam sedaj na Dunaju. Ko sem prvič prišel, me je Johannes Wildner pozdravil z 'dober dan'. Nič mi ni bilo jasno. A kot mi je pojasnil, je vedel, da prihajam iz Ljutomera. Ker je on iz Zgornje Štajerske, je zatrdil, da moramo Štajerci držati skupaj in da nas zelo cenijo. Imamo bučno olje in dobro vino. Ta anekdota mi je ostala v lepem spominu, obenem pa se profesor res zavzame za študente. Ko sem januarja dirigiral v Ljubljani, se je pripeljal z Dunaju in si koncert ogledal v živo.«
Kdo pa je vaš vzornik med dirigenti?
»Dva sta. Prvi je veliki nemški dirigent Carlos Kleiber, ki je pokopan v Sloveniji. Navdušuje me, kako je na odru izžareval energijo in karizmo. Drugi pa je Italijan Claudio Abbado, ki me je pritegnil s tem, da je celo življenje posvetil glasbi in dosegel ogromne uspehe. Tako tudi sam nikoli ne odneham, ampak grem po poti naprej, ne glede na težavnost, ker se na koncu vedno vse obrestuje.«
Dirigenti ste na odru v elegantnih opravah. Kdaj ste vi dobili svojo prvo svečano obleko?
»Prvi frak sem dobil za magistrski koncert. Zelo je lep, zašit po meri in nikakor poceni. Ko v tej opravi stopiš na oder, je čisto drug občutek. Res je eleganca del tega posla in menim, da frak osebnost dirigenta naredi še bolj prepričljivo.«
Omenili ste, da velikokrat slišite, da ste premladi, in navadno ob spremljanju koncertov res vidimo dirigente, ki so po laseh že sivi in tudi njihov obraz ima kar nekaj gubic. Kako si lahko kot mlad dirigent naberete izkušnje in dobite potrebne priložnosti za dokazovanje?
»Dirigenti potrebujejo čas, da programe in količino glasbe dojamejo in jo lahko poustvarijo. Ko si star 50, 55 let, ves program navadno naštudiraš in takrat tudi začneš najbolj aktivno dirigirati. 'Instant' priložnost za uveljavitev mladih dirigentov pa so tekmovanja, vendar je to lahko tudi nevarno. Če zmaguješ, koncertiraš, postaneš zvezda in te lahko hitro zanese. Sam sem se med študijem prijavil na tri tekmovanja, predvsem iz radovednosti, sprejet pa sem bil na eno. Že samo sodelovanje na tekmovanju dirigentov je velika stvar, ker se je težko prebiti zraven, potem pa so tam različni profili poslušalcev v komisijah, od dirigentov, menedžerjev in predsednikov orkestrov. Če koga navdušiš, te lahko pokličejo za sodelovanje, ni pa to poklic, pri katerem bi se po končani fakulteti prijavil na razpis za delovno mesto, opravil zagovor in dobil službo, če gre vse po načrtu.«
Sodeč po vašem navdušenem pripovedovanju o tem poklicu boste stremeli k temu, da čim večkrat na odru primete v roke dirigentsko palico in občinstvo v dvoranah navdušujete z ubranimi melodijami številnih instrumentov, ki sestavljajo orkester. Nameravate po končanem študiju ostati v tujini ali boste možnosti iskali v domovini?
»Želim si ustvariti mednarodno kariero in imam precej visoke cilje. Januarja sem prvič dirigiral v ljubljanski Operi in se navdušil nad ljudmi, nad lepim sprejemom. To mi je dalo dodatni zagon, da zmorem, pa tudi potrditev, da sem na pravi poti. V Slovenijo se vedno rad vračam, se pa trenutno bolj vidim v tujini. Naj dodam še, da sem sprejet na tekmovanje, ki bo potekalo v dunajskem Musikvereinu. Če pridem do finala, bo tam koncert, v zlati dvorani pa me z orkestrom ORF čaka tudi magistrski koncert. Ta dvorana v meni že sama po sebi vzbuja vznemirjenje, sploh ko se spomnim na novoletne koncerte in na to, koliko svetovno znanih dirigentov tam nastopa z Dunajskimi filharmoniki.«
