Pomembno sled v delovanju slovenskega ustavnega sodišča je s svojim jasnim nastopom in podajanjem ločenih mnenj, predvsem pa z branjem ustave skozi prizmo konkretnega življenja ljudi, devet let soustvarjala tudi Etelka Korpič Horvat. To pomembno delo je pravna strokovnjakinja z Goričkega opravljala do konca septembra 2019. Pred tem je bila predavateljica delovnega, socialnega in proračunskega prava na mariborski pravni fakulteti, delala je tudi v gospodarstvu, na računskem sodišču in bila direktorica nekdanje Službe družbenega knjigovodstva v Murski Soboti.
Pred tridesetimi leti, natanko 23. decembra 1991, je Slovenija kot samostojna država dobila svojo prvo ustavo. Z uveljavitvijo tega temeljnega in najvišjega pravnega akta, ki ga je sprejela takratna skupščina, pa je pomembne nove pristojnosti in položaj najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin pridobilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Eden od piscev osnutka besedila ustave Tine Hribar je ob tej obletnici dejal, da ni toliko problematično to, da je bilo besedilo ustave nekoliko drugačno od osnutka, ki so ga pisali v gradu Podvin poleti 1990, ampak da se ustava ne izpolnjuje tako, kot bi se morala. Ali kot nekdanja ustavna sodnica delite njegovo mnenje?
»Najprej bi želela povedati, da imamo moderno ustavo, ki določa pomembna načela demokratičnosti, delitve oblasti, pravne in socialne države, legalitete in druga, ter državno ureditev. Poleg tega pa je pomemben del ustave namenjen človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, vse od 14. do 65. člena, in sicer pravica do dostojanstva, socialnega varstva, enakosti, svoboda dela in druge. V naši ustavi pa je še zapisano načelo največjega varstva človekove pravice, kar pomeni, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Tukaj gre predvsem spomniti na številne mednarodne akte, ki jih je naša država ratificirala, predvsem na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, Evropsko socialno listino, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah OZN, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in druge mednarodne akte, ki prav tako določajo človekove pravice, in po navedenem načelu jih mora naša država upoštevati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
To pomeni, da imamo dobre pravne podlage za uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Seveda pa to žal ne pomeni, da se tako človekove pravice kot temeljne svoboščine ne kršijo. Niso dane, ampak jih je treba vedno znova uveljavljati. Danes se v svetu, na primer na Poljskem, zopet omejuje pravica do splava, kršijo se načela pravne države, ker se ne upošteva pravni red ali ker se krši načelo socialne države, ko ljudje še vedno živijo pod pragom revščine, in še bi lahko naštevala.«
Ali bi bilo treba besedilo slovenske ustave spremeniti, morda dopolniti glede na aktualna dogajanja v slovenski družbi v delu, ki se nanaša na etiko, človeško dostojanstvo ?
»Vedno se da vsak akt izboljšati, in to velja tudi za našo ustavo. Pravimo, da bi bilo treba spremeniti volilni sistem, razpravljamo o tem, da ni najboljša rešitev, da sodnike voli državni zbor, ker je pri tem preveč političnega vpliva, da bi morali v ustavi bolj poudariti pravico do dostojanstva in še kaj. Vendar menim, da ni problem, da bi bilo treba ustavo spremeniti, saj je še vedno dobra pravna podlaga za razreševanje tudi novih razmerij, ki nastajajo in jih ustavno sodišče dejansko tudi rešuje v tako imenovanih covid zadevah. Tukaj mislim na pravico do zbiranja in združevanja, pravico do svobode gibanja, pravico do enakega obravnavanja, upoštevanja legalitetnega načela in druge.
Sicer pa smo že večkrat v teh 30 letih spremenili in dopolnili posamezne določbe v ustavi. Naj navedem le nekaj dopolnitev: ustava je pooblastila zakonodajalca, da določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti; dopolnili smo jo zaradi možnosti izročitve državljana Slovenije drugim državam članicam EU na podlagi vzajemnega priznavanja, spremenila se je določba o lastninski pravici tujcev, dopolnila pravica do pitne vode v novem 70.a členu, dopolnila se je tudi določba 80. člena o volitvah, ki določa proporcionalni volilni sistem za volitve poslancev v državni zbor, določil se je prenos državnih nalog na občine, spremembe glede ustanavljanja pokrajin, v ustavi smo določili tudi fiskalno pravilo in drugo. Treba bi bilo predvsem vložiti napore, da vsi, državni organi, pravne osebe in posamezniki, naš najvišji pravni akt spoštujemo s tem, da ga upoštevamo.«
Aprila lani je ustavno sodišče odločalo o odloku o omejitvi gibanja, povezanega z epidemijo koronavirusa. Predsednik vlade Janez Janša se je ostro odzval na ločeno mnenje enega sodnika ter zapisal, da imamo žal v Sloveniji najbolj spolitizirano ustavno sodišče doslej. Kako ste sami razumeli ta očitek?
»Ko je enkrat odločba ustavnega sodišča izdana, se lahko tudi kritizira. To je legitimno. Upravičena kritika, ki je argumentirana, je vedno dobrodošla. Ustavni sodniki so samostojni in neodvisni pri odločanju. Zakaj posamezni sodnik soglaša ali ne soglaša z odločitvijo večine, praviloma zapiše v ločenem mnenju. Odločitev večine, ki se zapiše v odločbo, ki vsebuje obrazložitev razlogov, zakaj so sodniki sprejeli določeno odločitev, pa se mora upoštevati. Da se odločbe ustavnega sodišča morajo upoštevati, zahteva pravni red. Velja, da odločbe ustavnega sodišča učinkujejo erga omnes, kar pomeni, da so vsi, predvsem pa državni organi, ki so prvi zavezani k spoštovanju pravnega reda v državi, dolžni slediti odločitvam ustavnega sodišča. S tem zavarujejo pravni red v državi.
Vsak sodnik ima svoj svetovnonazorski pogled, ki seveda vpliva na njegove odločitve. Vendar pri tem ustavni sodnik ni absolutno svoboden, veže ga tako imenovano načelo stare decises, že sprejete enake odločitve ustavnega sodišča, nadalje odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, kakor tudi odločitve sodišča Evropske unije. Seveda lahko, če ima prepričljive argumente, glasuje drugače, če drugače glasuje tudi večina. Potem mora odločba, ki je bila sprejeta, natančno obrazložiti, zakaj in kateri argumenti so prevladali, da je ustavno sodišče sprejelo drugačno odločitev od dosedanje. Razlogi za to morajo biti natančno navedeni in morajo biti skladni z Ustavo RS ter mednarodnimi akti, ki sem jih že navedla. Če ustavno sodišče tega ne stori, odloča samovoljno, arbitrarno, kar pa je prepovedano.
Vlada je pri covidu-19 z ukrepi, ki jih je sprejela, zavarovala obe pravici. To je pravico do zdravja, ki jo zagovarjajo tisti, ki se cepijo, in pravico, da ne dovoliš posega v telo, kar zagovarjajo tisti, ki se ne želijo cepiti.
Lahko bi uvedla obvezno cepljenje za celotno prebivalstvo, razen določenih izjem, saj ima za sprejem take odločitve zakonske podlage. Torej vlada izpolnjuje tako imenovano pozitivno dolžnost države in nas varuje pred najhujšim. Od nas je in bo odvisno, koliko lahko obe pravici sobivata. Tako kot človekove pravice moramo varovati tudi pravno državo, nam sporoča ustavno sodišče. V svojih odločbah razlaga, da vlada za odloke, v katerih določa ukrepe za zajezitev covida-19, nima zakonske podlage, in zato krši 120. člen Ustave RS, ki določa načelo legalitete, načelo zakonitosti. Zakonodajalec mora v zakonu določiti jasne vsebine, na podlagi katerih lahko vlada kot izvršilna veja oblasti, sprejme podzakonske akte, na podlagi katerih določa ukrepe. Ustavno sodišče je bilo zaradi tega večkrat kritizirano, da je formalistično. To na primer velja v zadevi, ko je odločalo o človekovi pravici svobode gibanja in o človekovi pravici svobode zbiranja in združevanja. Ali v zadevi, ko je odločalo o obveznem cepljenju javnih uslužbencev v državni upravi. Ustavno sodišče je navedlo, da se strinja z razlogi za sprejem odlokov, da se zavaruje življenje in zdravje ljudi, vendar se s postopanjem vlade ne sme kršiti ustave, in vladi naložilo, da predloži v sprejem državnemu zboru ustavno skladen zakon o nalezljivi bolezni. Ne razumem, zakaj vlada temu ni sledila. Nabralo se je že tudi dovolj izkušenj in spoznanj, da bi se, po moji oceni, zakon lahko celoviteje prenovil.«
V zadnjem času smo priča diskreditaciji sodnikov, pa tudi besednim napadom politike ter njihovih privržencev na sodstvo nasploh. Kakšna čustva to zbuja v vas?
»Če argumenti niso navedeni, me to žalosti. Sodbe, vključno odločbe ustavnega sodišča, je treba znati brati, jih razumeti in upoštevati. Žalosti me takrat, ko menim, da gre za neupravičene kritike. Do izdanih sodb tako rednih sodišč kot odločb ustavnega sodišča je treba biti spoštljiv, seveda, kot sem že navedla, pa je objektivna kritika dopustna. Sodstvo je ena od pomembnih treh vej oblasti našega državnega ustroja, določenega v ustavi, in kot vsaka oblast, kot vsaka državna institucija, si zasluži spoštovanje.«
Nekaj let nazaj smo vas predstavili kot neutrudno zagovornico socialne države v okviru javnofinančnih zmožnosti. Kako je videti socialna država danes, za katere socialne pravice bi se morali zavzemati, za katere ranljive skupine poskrbeti?
»Ne morem reči, da Slovenija ni socialna država. Je socialna država, saj nam zagotavlja vrsto socialnih pravic, ki so zapisane tudi v ustavi. Naj jih samo nekaj naštejem: pravica do pokojninskega, invalidskega zavarovanja, varstva v času brezposelnosti, starševskega varstva, zdravstvenega zavarovanja in tako dalje. Vendar pa menim, da dokler bomo imeli revne ljudi, ki ne morejo dostojno preživeti skozi mesec, je načelo socialne države, ki je zapisano v drugem členu ustave, okrnjeno. V takem blagostanju, kot ga živimo, vsaj večina prebivalstva, ni dopustno, da imamo revno in socialno izključeno prebivalstvo. Revščina posega v človekovo dostojanstvo. Menim, da država nezadostno izvršuje svojo tako imenovano pozitivno obveznost, da jo odpravi. Bilo bi treba najprej napraviti revizijo in ugotoviti, kdo je reven, potem pa sprejeti ukrepe, da bo vsak prebivalec dostojno živel. Povedati je treba, da problem revščine ni samo problem v Sloveniji, temveč celega sveta, tako razvitega kot nerazvitega. Če primerjamo Slovenijo z ostalimi članicami EU, naša država sodi med države z manj revnimi kot večina drugih držav.«
Živimo v politično izjemno razburkanem času, ki ga po mnenju nekaterih zaradi epidemije bolj kot kdaj prej opredeljuje tip politike – biopolitika in tip oblasti – biooblast. Se strinjate s takšno označbo? Je vladna skrb za splošno zdravje prestopila prag nekih norm, ki opredeljujejo demokratične družbe?
»Nekateri teoretiki, na primer Michel Foucault, biopolitiko ali biooblast povezujejo z neoliberalizmom. Rekla bi, da gre bolj za ideologijo, za katero upam, da se ne bo razvila, čeprav se velikokrat sprašujemo, zakaj nastajajo finančne krize, zakaj obstaja revščina, zakaj nam propada javno zdravstvo, šolstvo, zakaj nam ne uspeva zatreti korupcije, zakaj dopustimo vse večje razslojevanje ljudi in še bi lahko naštevala. Verjamem v razvoj demokracije, v razvoj socialno ekonomskega gospodarstva, v katerem bodo sindikati in sveti delavcev lahko uresničevali svojo vlogo, in da se bo vse več podjetij odločalo, da bodo svojo uspešnost merili tudi z zadovoljstvom zaposlenih; da bomo varovali okolje in naravo, živeli svobodno in upoštevali, da človekova pravica ni samo moja, temveč je tudi tvoja.«
Družbena oziroma politična angažiranost pomeni v teh časih tudi veliko izpostavljenost. Nekaterim je to izziv, drugi se odmaknejo od javnih vprašanj, ker jim je, kot pravijo, pomembnejše mirno življenje. Tudi Angela Merkel je na primer ob odhodu s kanclerskega mesta dejala, da se ne misli v prihodnje z ničemer ukvarjati. Se res ne da več mirno živeti ob hkratni družbeni angažiranosti?
»Sicer dvomim, da se bo gospa Angela Merkel umaknila v samoto glede na njeno skrb, da bo Evropska unija šla po pravi poti, da bo znala reševati tako pomembne probleme današnjega časa, kot so migracije, varstvo narave in okolja, varovanje pravnega reda. Da bomo živeli zadovoljno in mirno, moramo predvsem sami poskrbeti. Seveda nam pri tem lahko veliko pomaga država.
Vendar moramo sami razvijati človekove vrednote, kot so solidarnost, spoštljivost do drugega, in ne razvijati sovraštva, egoizma. Tega ne moreš urejati s pravnimi normami. S slabimi lastnostmi se le razdvajamo in s tem ne prinašamo sreče ne sebi, ne drugim. Vsak človek ima dobre in slabe lastnosti in uspeli bomo, če bodo prevladale dobre lastnosti. Zato menim, da ni produktivno, da toliko kritiziramo, da izražamo toliko nezadovoljstva, in to kljub blaginji, v kateri živimo.«
V katerih stvareh vi najdete zadovoljstvo oziroma s čim vse se ukvarjate zdaj?
»Tako kot to praviloma velja za vse babice, je tudi meni največje zadovoljstvo druženje z mojimi vnukinjami. Zadovoljstvo pa najdem tudi v delu in zabavi. Rada delam, vendar se rada tudi zabavam, rada sem s prijatelji. Mislim, da je človek ustvarjalno bitje, in kljub naporu, ki ga daje delo, daje tudi veliko zadovoljstva in samozavesti, ker si nekaj ustvaril, da si koristen. Ni treba, da gre za denar. Zadovoljstvo daje tudi prostovoljno delo. Pomagati ljudem je vrlina, ki jo moramo razvijati. Včasih opraviš dobro delo že s tem, da ustaviš korak, ko koga pozdraviš in mu voščiš nekaj prijaznih besed. Ljudje se moramo pogovarjati, ker smo socialna bitja, si pomagati, znati živeti v skupnosti, ker se le tako lahko razvijamo in nismo osamljeni.«
Pred natanko tridesetimi leti ste doktorirali, naslov doktorske disertacije pa je bil Zaposlovanje in deagrarizacija pomurskega prebivalstva. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da ste se ukvarjali z vprašanji preživetja ljudi na območju zdajšnjega Pomurja skozi zgodovinsko obdobje. Koliko možnosti, ki ste jih zaznali kot razvojni potencial za preobrazbo Pomurja, smo v teh treh desetletjih izkoristili, kaj izgubili ali zapravili?
»Na kratko bi lahko rekla, da smo dosti izgubili in hkrati dosti pridobili. Vprašanje je, ali so bili vsi stečaji naših močnih podjetij v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja res upravičeni in potrebni, vendar so prinesli tudi nekaj dobrega. Pomurci so začeli iskali nove izzive, nove zaposlitve, pridobivali nova znanja. Danes že lahko rečemo, da uresničujemo možnosti našega razvoja.
Danes ima Pomurje le okoli 4000 brezposelnih, kar je najmanj v zadnjih petnajstih letih. Zaposlenost se bo poznala na življenjskem standardu prebivalcev, čeprav je število aktivnega prebivalstva še vedno manjše kot leta 1989.
Tudi iz nekaterih drugih statističnih podatkov izhaja, da v razvoju še ne dohitevamo povprečnega razvoja Slovenije. Tako je bruto domači proizvod na prebivalca bistveno nižji od slovenskega povprečja, prav tako povprečna mesečna plača na zaposlenega.
Eden od temeljnih problemov je tudi ta, da se mladi preslabo vključujejo v izobraževanje. Pomurje ima 29 študentov na 1000 prebivalcev, Slovenija 39. Ostale regije so naredile več pri ustanavljanju univerz, na primer v Novi Gorici, ali visokošolskih zavodov v Celju, Novem mestu in drugje. Danes se razpravlja, da bi naj dobila univerzo Gorenjska. Zakaj ne tudi Pomurje?
Je pa Pomurje začelo vse bolj izkoriščati naravne danosti za razvoj turizma in zdraviliške dejavnosti ter išče niše v razvoju, predvsem v storitvenih dejavnostih. Izzivi za Pomurje so tudi v povezovanju regij Evropske unije, predvsem s sosednjimi državami Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Dnevne migracije zaradi odprtosti meja so postale običajne.
Torej imamo precej možnosti razvoja, še vedno pa velja tudi rek o Prekmurcih kot prijaznih ljudeh. To je bogastvo, ki je v današnjem času velikega pomena in ga ne smemo zapraviti.«
Ali smo usvojili, ponotranjili, da sta obdelovalna zemlja, ki jo imamo, ter ohranjeno naravno okolje dragocena in neprecenljiva vrednota?
»Dočakali smo strateški načrt razvoja kmetijstva do leta 2027 in upam, da bo na podlagi tega načrta dobil denarna sredstva od države in Evropske unije tisti, ki zemljo dejansko obdeluje. Ta sredstva naj bi se razpršila, kar pomeni, da bi lahko ohranili naše male kmetije, kolikor jih je še ostalo. Ne morem si predstavljati Pomurja brez kmetij. Predvsem pa bi lahko v večjem obsegu na kmetijah razvijali dopolnilno dejavnost in s tem zagotovili polno zaposlenost tistih, ki ostajajo doma. Smeleje bi lahko razvijali zadružništvo.«
Ste vašim najbližjim in gostom ob praznikih postreglijedi iz Prekmurskega piskra?
»Brez tega seveda ne gre. Prekmurski pisker je narejen iz prekmurske gline, glina pa označuje ogenj, vodo, zrak, zemljo in sonce. Torej prinaša veliko energije. Zato je treba pisker postaviti na mizo in se za mizo pogovarjati.
Prekmurski pisker kot celota ponazarja oboje: lokalno tradicijo lončarstva in kulinarično tradicijo Prekmurja. Nastal je s prostovoljnim delom v Zadrugi Žitek, s skupino ustvarjalcev iz Prekmurja in Ljubljane. Izdelal ga je naš znani lončar Franc Zelko s pomočjo hčerke Darje in s strokovnim mentorstvom etnologa Janeza Bogataja. Tako se je tudi Prekmurje vključilo v projekt Slovenije kot evropske gastronomske regije. To je druga zgodba ...«