Ste aktivist, revolucionar, brez dlake na jeziku, o čemer pričajo tudi naslovi svetovnega prvaka v debatiranju. Od kod ta uporniška duša?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
»Mislim, da je Edo Maajka enkrat rekel, da se antifašist rodiš. Normalno je, da ti ni prijetno, da ljudi pretepajo in da nekateri ljudje živijo veliko slabše življenje. To je normalno.«
S tem ste torej rojeni?
»S tem smo vsi rojeni. Otroci, čeprav so včasih nesramni in koga udarijo, drug drugega sistematično ne zatirajo. Tudi če pogledamo, kako se ljudje odzivajo ob naravnih nesrečah, poplavah, vojnah, vidimo, da so prijazni drug do drugega, si pomagajo. Tako da to ni nič čudnega. Mogoče je ključna razlika v tem, da sem imel privilegij, da sem se v mladosti in med odraščanjem znašel v krogih, ki so spodbujali, da poveš, kaj te moti. Ko sem še debatiral, je pokojni Alfred Charles Snider, velikan debate,vsakič, ko smo se srečali, dejal The world is run by those who show up oziroma svet vodijo tisti, ki se pojavijo.
Saj ni res, da je ljudem, ki ne gredo protestirat, vseeno. Mogoče samo nimajo možnosti, da se tisti trenutek pojavijo. Sicer pa mislim, da je vsak najstnik revolucionar, mislim, da ne moremo biti ljudje, ki jim je vse v redu tako, kot je.«
Ampak ta miselnost, da je v redu tako, kot je, je pogosta v Pomurju. Se vam ne zdi?
»V redu je, tako kot je, dokler si živ in stvari niso grozne. Ljudem bi se zmešalo, če ne bi znali vzdržati v okoliščinah, v katerih so se znašli. Življenje je nasilno. Ljudje se navadijo na stvari, kar je nujno, da preživimo. Se mi pa zdi pomembneje, da se vzgaja neka vera v to, da je stvari mogoče spremeniti.«
Vroča tema ta trenutek so protesti, tako v Sloveniji kot po svetu. Bili ste organizator prvega protesta Proti koaliciji sovraštva, ko se je vlada sestavljala, da poslance SMC in Desus spomnite, kaj so obljubljali na zadnjih volitvah. Se protestov še udeležujete?
»Iskreno, nisem bil na vseh protestih, tudi zaradi tega, ker nimam kolesa. Pred časom me je namreč povozil tovornjak in potem je prišla korona, moje kolo je bilo uničeno in ga trenutno nimam. Sem pa skrbel za digitalno podporo protestov. V Sloveniji imamo to srečo, da so zelo mirni in prijazni, zato ni treba lagati o tem, da protestiraš. Niti ni treba razmišljati o udeleževanju protestov kot o nekem velikem žrtvovanju. Ni tako, da se tam zdaj vsako sekundo dereš lopovi, lopovi, ampak greš tja s prijatelji in je zelo podobno temu, da greš s prijatelji na pivo. Politično organiziranje mora biti prijetno, če hočemo, da bo učinkovito. Tudi ljudje, ki sedijo v vladi, se imajo fajn, dokler sedijo v vladi. Nihče ne reče, ko pride v službo, o moj bog, spet moram tu trpeti, ker sem na oblasti.«
Slovenci sicer nismo najbolj znani po protestih. Francozi so znani po tem, da protestirajo za vsako malenkost, tudi vročekrvnim Špancem ni težko iti na ulice. Tokrat se mi prvič zdi, da je v družbi zavrelo, da brbota. Smo na pragu sprememb in tega, da zakrpamo ideološke razpoke?
»Vsekakor hodimo na ulice manj kot v nekaterih drugih državah, ampak vstaje, ki so se dogajale pred sedmimi leti, so bile množične. Ne smemo pozabiti, da je bilo na ulicah več kot 50 tisoč ljudi. Je pa malo drugačen odnos do tega, kdaj se gre protestirat in zakaj se gre protestirat. Mislim, da se pozablja na to, kakšno moč imajo protesti, in ko se protestira, velikokrat nimaš zares možnosti, da bi predstavil alternativo. To veliko ljudi odbija od tega delovanja. Vendar je treba razumeti, da protesti šele odpirajo možnosti za kakršen koli resen pogovor. Ob petkih ob sedmih zvečer nihče ne bo rešil ničesar, a če se bo dovolj dolgo protestiralo, se lahko kaj premakne. Slikanje protestov kot nečesa, kar bo pomenilo apokalipso, je napačno.«
Celoten intervju si lahko preberete v Vestnikovi mesečni prilogi Pen.