Nekdanja direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Irena Šinko, ki je nazadnje delala na soboški upravni enoti, je bila dovolj pogumna in drzna, da je sprejela povabilo Roberta Goloba in v teh zahtevnih časih prevzela resor, za katerega tudi sama pravi, da je državotvoren. Oseminpetdesetletna pravnica in inženirka zootehnike, ki veliko daje na samooskrbo tudi v zasebnem življenju, saj ima na domačiji v Šalovcih vrt in sadovnjak, se tako kot v času, ko je bila na čelu sklada, ni preselila v Ljubljano, ampak se iz Prekmurja na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vsakodnevno vozi. V zgodnjih jutranjih urah pred odhodom na ministrstvo si je vzela čas za krajši pogovor v prostorih naše medijske hiše.
Kar nekaj zmede je povzročil ukrep odkupa slovenske pšenice, ki zdaj poteka prek javnega naročila. Kaj je pravzaprav cilj tega ukrepa?
»V zvezi z odkupom pšenice je bila v vladi sprejeta odločitev, da bo Zavod RS za blagovne rezerve povečal zaloge pšenice. Javno naročilo, ki je bilo objavljeno 19. julija, zajema dva sklopa – en del pšenico, ki bo skladiščena v skladiščih blagovnih rezerv, drugi del pa skladiščeno pri dobavitelju. Cilj ukrepa je, da zagotovimo zadostno količino pšenice in s tem tudi moke za čase, ki prihajajo. Vemo, da so pred nami časi, ki niso najbolj spodbudni, in država mora poskrbeti za to, da bomo imeli v Sloveniji dovolj zalog pšenice za lastno preskrbo.«
Z do sedaj sprejetimi ukrepi bo slovenskemu kmetijstvu namenjenih več kot 22 milijonov evrov. Bo to dovolj?
»Sprejeli smo nekatere ukrepe, ki bodo gotovo pripomogli k temu, da bomo lahko blažili to draginjo, ki se pojavlja. Gre za podporo mlečnemu sektorju, za kar je namenjenih 5,2 milijona evrov, potem je tu finančno nadomestilo za visoke cene energentov, in sicer v višini 0,2 evra na liter goriva za obdobje dveh mesecev. Skupno bo v tem segmentu razdeljenih okrog 2,2 milijona evrov. Tretji ukrep je sofinanciranje kmetijskega repromateriala. Upravičenci so vsa kmetijska gospodarstva, ki so v letu 2022 vložila zbirno vlogo – za to je namenjenih 15 milijonov evrov. Pridelovalci so tudi nekako ves čas pozivali ministrstvo, naj se jim omogoči pogonsko gorivo za kmetijstvo, za katero ne bo treba plačevati trošarine in zahtevati vračil, zato smo se odločili, da bomo kot dolgoročni ukrep skušali sprejeti sistemsko rešitev, tako da bomo res prišli do tega, da bo gorivo za kmetijsko mehanizacijo posebno. To pa na način, da bo tako gorivo drugače obarvano ali bo kako drugače izkazano, da so kmetje tisti, ki so upravičeni do tega.«
Nekatere pomisleke vzbuja ukrep preverbe košarice petnajstih živil pri različnih trgovcih. Kako bo to pomagalo potrošnikom?
»Tukaj je treba povedati, da se tega lotevamo v dveh smereh. Ena smer je, da smo s Trgovinsko zbornico Slovenije pripravili nabor petnajstih živil, in na podlagi tega bomo z zunanjim izvajalcem, javno naročilo je že v pripravi, izvedli zbiranje oziroma primerjavo cen teh izdelkov tako, da bomo 14-dnevno od 1. septembra spremljali cene, poleg cen pa tudi kakovost teh izdelkov in vsega tistega, kar lahko na to vpliva. Ni zmeraj tako, da je najcenejši izdelek tudi kakovosten, zato mora biti cena nekako primerljiva s kakovostjo izdelka. Po drugi strani pa se dogovarjamo s trgovinsko zbornico, da bi nam cene sporočala oziroma bi to storili posamezni trgovci, kar pa ni javni podatek, zato smo se odločili, da bomo podatke, ki jih lahko javno objavimo, zbirali na ta način. Želimo pa se usmeriti, da bomo v prihodnje, če bo potrebno, na podlagi tako ugotovljenih podatkov in na podlagi zakona o kontroli cen lahko izdali odredbo, po kateri bi zbirali cene v primarnem, sekundarnem in terciarnem sektorju. Šele ko bi imeli pravo razmerje med cenami na vseh nivojih, bi lahko videli, kdo je tisti, ki najbolj vpliva na draginjo, in tudi ustrezno reagirali.«
Regulacije cen pa torej ni na mizi?
»Za zdaj regulacija cen pri hrani ni predvidena.«
Že nekaj let si kmetje prizadevajo za vzpostavitev sistemskega dogovora o pravičnih razmerjih v žitni verigi. Nameravate vi ugrizniti v to kislo jabolko?
»Razmerja v verigi preskrbe s hrano so določena med deležniki, ki skrbijo za predelavo in distribucijo ter prodajo kmetijskih proizvodov. Ta razmerja so zelo kompleksna in pogojena s pogajalsko močjo deležnikov. V našem interesu je, da vsak deležnik za svoje delo dobi pošteno plačilo in čim višjo dodano vrednost ter da ne prihaja v verigi do uporabe nepoštenih poslovnih praks. Glavni problem je pridobivanje podatkov o cenah in količinah, ki so poslovna skrivnost. Na podlagi teh podatkov bi si lahko ustvarili realno sliko, ki bi pokazala razmerja in deleže, ki jih dobijo posamezni deležniki v verigi. Menimo, da pa je pomembno to, da se bodo primarni pridelovalci okrepili in združili, da bodo imeli večjo pogajalsko moč. Na kmetijskem ministrstvu smo opravili sestanke z vsemi deležniki v verigi, a so vsi povedali, da so cene poslovna skrivnost, in nobeden od teh jih ni želel razkriti. To je pomembno predvsem v žitni verigi in tudi pri zelenjadarstvu in sadjarstvu. V samo verigo pa ministrstvo ne more posegati.«
Zelo težavno je skratka najti sistemsko rešitev.
»Vedno bo treba iskati tiste, ki menijo, da so najšibkejši člen v verigi, to naj bi bili primarni pridelovalci, in jim pomagati, da postanejo močnejši in dobijo večjo pogajalsko moč. Šele združeni bodo lahko z večjo pogajalsko močjo proti preostalim sektorjem nastopili močneje. Bistveno je, da jih ozaveščamo, da morajo biti povezani.«
Če sva že pri žitih. Pomurje velja za žitnico Slovenije, že nekaj časa pa se vrstijo opozorila, da to ne bo ostalo, če ob podnebnih spremembah ne bomo poskrbeli za namakanje. Razmišljate o morebitnih spodbudah na tem področju? V Pomurju so denimo pripravili obsežen projekt namakanja iz reke Mure, ki je tudi sestavni del regionalnega razvojnega programa.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Ministrstvo podpira vse projekte, ki pripomorejo k večji samooskrbi in odpornosti proti podnebnim spremembam, in eden izmed ključnih ukrepov je namakanje zemljišč. Sploh Prekmurje, Štajerska in Primorska so najbolj prizadete regije, kar se tiče suše. Že v tej perspektivi spodbujamo namakanje, prav tako bo v prihodnje v skupni kmetijski politiki namenjenih kar precej sredstev za namakanje. Problem pa je, da moramo predvsem pridelovalce zainteresirati za to. V tem trenutku imamo v Sloveniji namakanih samo 6000 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar je bistveno premalo. Ideja o povezovalnem kanalu med Muro in Ledavo obstaja že nekaj časa in se v zadnjih letih ponovno obuja. Seznanjeni smo z uvrstitvijo projekta namakanja v regionalni razvojni program, ampak pri tem ni pristojno le naše ministrstvo, temveč gre za medresorski projekt. Šele s sodelovanjem vseh deležnikov – od lokalnih skupnosti, podjetij in pridelovalcev ter državnih subjektov – bomo lahko našli skupno rešitev. Menim pa, da je v prvi fazi treba najti idejni projekt in ugotoviti lokacijo tega kanala, katere obstoječe vodne poti bi se lahko uporabljale, in tudi kmetijska zemljišča, kjer bi bilo najlažje namakati. Na podlagi tega bi šele lahko ocenili stroške, kar bo potem tudi osnova za prihodnje odločitve. Vsekakor pa je prav, da spodbujamo namakanje.«
Omenili ste usklajeno sodelovanje vseh. Vemo, da je imela Panvita težko birokratsko pot do uresničitve svojega namakalnega projekta. Tu bo potrebno medresorsko delovanje več ministrstev, vključno s kmetijskim.
»Vsekakor bo potrebno medresorsko usklajevanje in ugotoviti bo treba tudi, kaj je javni interes. Če nam je javni interes, da bomo samooskrbni v Sloveniji, potem bomo tudi lažje pristopili k temu, da bomo površine namakali, in v tej smeri sodelovali vsi deležniki. Omenili ste birokracijo. To je odvisno predvsem od tega. Najprej mora biti namakalni sistem uvrščen v prostorski akt, če ni, namakanje sploh ni možno. Drugo, kar je pomembno, je to, ali gre za zasebni ali javni namakalni sistem. Pri slednjem je potrebno soglasje dveh tretjin lastnikov na tistem območju, če tega ni, se namakalni sistem ne more izvajati. Prav tako je treba izvesti postopek presoje vplivov na okolje. Šele ko so vsi ti postopki dokončani, lahko ministrstvo izda odločbo o uvedbi namakalnega sistema. Če obstaja interes, mislim, da se da s skupnimi močmi in dobro informiranostjo naših sodelavcev na ministrstvu izpeljati tak postopek.«
Gospodarstvo in kmetijstvo velikokrat trčita ravno pri umeščanju vsebin v prostor. Primer številnih poslovnih con v Pomurju, odmevata pa tudi dva projekta, pri katerih bi bilo treba žrtvovati kmetijska zemljišča – logistični center v Lipovcih in center za protipoplavno zaščito v Murski Soboti. Kje vidite rešitve?
»Občina je v skladu s prostorsko in kmetijsko zakonodajo dolžna svoj razvoj usmeriti znotraj obstoječih stavbnih zemljišč, ker pa je v lokalnih skupnostih običajno velik delež nezazidanih stavbnih zemljišč, se v nekaterih primerih dopušča sprememba namenske rabe kmetijskih zemljišč. Po zakonu občina lahko spremeni namensko rabo kmetijskih zemljišč ob izvedbi enega izmed naslednjih ukrepov: da se prerazporedi namenska raba v kmetijska, torej da se vrnejo stavbna, ki niso uporabljena, potem da se vzpostavijo nadomestna zemljišča in da se izboljša pridelovalni potencial obstoječih kmetijskih zemljišč. Omenili ste konkretno dva primera, logistični center v Lipovcih in center za protipoplavno zaščito. Za drugega menim, da bi se dalo najti primernejšo lokacijo v Pomurju, kajti vemo, da je na večji površini teh zemljišč vzpostavljen tudi namakalni sistem, zato bi bilo tudi smiselno, da poiščemo novo lokacijo. Kar se tiče projekta v Lipovcih, pa so to še vedno v celoti kmetijska zemljišča. Tukaj še ni bila na sporedu niti sprememba prostorskega akta.«
Pot je torej še dolga. Za hipec se vrniva k podnebnim spremembam – stalna problematika je tudi obramba pred točo. Pobuda iz regije je, da se vzpostavita trajno proračunsko financiranje in pogodba z izvajalcem za več let, da se sistemsko reši ta problem.
»Kot vemo, je nevarnost pojava toče v Sloveniji velika, saj se nevihte s točo pojavljajo vsako leto nekajkrat. Škode na pridelku pa ne povzroča samo toča, ampak tudi močan veter in obilne padavine. Letalska obramba pred točo se trenutno izvaja na podlagi dvoletnih sklepov vlade, ki jim je podlaga zakon o vladi. Na ministrstvu menimo, da je za celovito obvladovanje tveganj zaradi naravnih nesreč v kmetijstvu ključno izvajanje preventivnih ukrepov. To so namakanje, rastlinjaki, plastenjaki in protitočne mreže. Poleg tega je preventivni ukrep sofinanciranje zavarovalnih premij v okviru ukrepov programa razvoja podeželja. Kmetijsko ministrstvo sofinancira premije v višini 55 odstotkov. Vsakič, ko pride do škodnega pojava, pride do izpada dohodka, zato je zelo pomembno, da kmetijska gospodarstva dobijo finančno pomoč v čim krajšem času in nadaljujejo proizvodnjo. Mehanizem, ki to omogoča, je zavarovanje kmetijske proizvodnje. Na ministrstvu pa podpiramo izvajanje obrambe pred točo iz dveh razlogov. Prvič, ker ocenjujemo, da je vsak napor, da se prepreči večja škoda, upravičen, zlasti ko je delež zavarovanih površin nizek, to pri nas velja, in ker so lokalne skupnosti zelo zainteresirane, da se obramba pred točo zagotavlja z letali. Res pa je, da tak način, kot je sedaj v veljavi, da se na podlagi dvoletnih sklepov vlade izvajajo javna naročila, ni primeren. Letos smo videli, da je toča udarila, preden smo javno naročilo izvedli, zato menim, da je treba najti sistemsko rešitev, da se to zakonsko uredi. Za to pa bo verjetno potrebna intenzivna komunikacija z vsemi deležniki.«
Stroka meni, da tovrstna protitočna obramba z letali ni učinkovita.
»Na eni strani so tisti, ki se strinjajo z obrambo pred točo z letali, po drugi strani pa imamo res stroko, ki temu nasprotuje, zato bo treba doseči kompromis. Če tega kompromisa ne bo, bomo morali dokončno reči, da obrambe pred točo z letali ne bomo imeli, in bomo to reševali na druge načine. Torej s sofinanciranjem zavarovanj in vsemi drugimi ukrepi, ki so nam na razpolago. Bomo pa to morali prej ali slej ugotoviti.«
V prejšnjem mandatu se je nekajkrat zaiskrilo zaradi načrtovanih sprememb zakonov s področja kmetijskih zemljišč. Predvsem so pri velikih kmetijskih podjetjih skrb vzbujale ideje o zmanjševanju obsega rabe zemljišč, ki so v državni lasti. Boste dokončali začeto?
»Trije ministri pred mano so obljubljali reformo zemljiške politike in je niso izvedli, zato je jaz ne bom obljubljala. Bomo pa videli, ali se bomo lotili tega oziroma videli bomo, kakšna bo situacija v tem mandatnem obdobju. Z zakonom je bilo ugotovljeno, kako so posamezni deležniki prišli do kmetijskih zemljišč v državni lasti. Sedanja sprememba je prinesla deregulacijo zakupa kmetijskih zemljišč in je tako samo za državno zemljišče ostal zakup reguliran, za zasebna pa zakup ni reguliran. V prihodnje bi bilo treba razmisliti o tem, ali je mogoče kaj spremeniti v cenovni politiki zakupa, in potem videti, kakšen bo učinek.«
Kako sicer vidite vlogo kmetijskega sklada, ki ste ga v preteklosti tudi vodili?
»Sklad bo moral imeti proaktivno vlogo. Torej urejati zemljiško politiko tako, da bo sodeloval in zaokroževal določena zemljišča. Ali bo to znotraj posameznih kmetij, primarnih pridelovalcev ali pa tudi državnih zemljišč. Vedno bo treba iskati neke rešitve, da bo obdelava čim bolj zaokroženih kmetijskih zemljišč možna. Prav je tudi, da sklad vstopa na trg kot kupec, kajti na ta način lahko potem posameznim pridelovalcem daje zemljišča v zakup. Tako razbremenimo kmetijsko proizvodnjo z zelo visokim vložkom, saj vemo, da cena kmetijskih zemljišč danes ni več tako nizka, da bi si lahko vsakdo, ki danes začne kmetovati, ali pa mladi prevzemnik privoščil nakup. Če so zemljišča na razpolago, je prav, da jih sklad odkupi in jih da v zakup zainteresiranim pridelovalcem.«
Pomurski kmetje so pred časom izrazili tudi zahtevo po spremembi zakona o lovstvu in divjadi, zaradi vse večjih problemov z divjadjo – predvsem na Goričkem, kar vam je verjetno znano zaradi lovišča posebnega namena Kompas Peskovci. Kako vidite to problematiko?
»Zakon o lovstvu in divjadi bo verjetno treba odpreti in nekatere stvari urediti. Vendar je prej treba opraviti razgovore z vsemi deležniki. Mi smo se že dogovarjali z Lovsko zvezo Slovenije, pogovarjamo se tudi z ministrstvom za okolje in prostor, razgovore pa moramo opraviti tudi z vsemi drugimi deležniki in pogledati, v kakšno smer bi lahko šle spremembe. Strinjam se, da so škode po divjadi velik problem kmetijskih zemljišč na Goričkem in tudi v nekaterih drugih predelih Slovenije. Varovanje pridelkov z žično ograjo povzroči bistveno večje stroške in tudi otežuje proizvodnjo. Trenutno so v razgrnitvi dolgoročni načrti gospodarjenja z divjadjo in prav je, da se sedaj vložijo strokovno utemeljene pripombe, na podlagi katerih se bo lahko pravilno ravnalo z divjadjo.«
Problematika je povezana tudi z zaraščenostjo kmetijskih zemljišč. Precej prahu je dvignil vaš predhodnik z domnevno namero poseka tretjine državnih gozdov.
»Krčitev tretjine državnih gozdov gotovo ni možna in ni izvedljiva po sedaj veljavni zakonodaji. Mi vemo, da na podlagi regulacije lahko krčimo pol hektarja gozdov, in to šele z odločbo Zavoda za gozdove. Evropska uredba o deforestaciji, ki je v fazi sprejemanja, gre v smer, da gozdov ne bo več mogoče krčiti, torej če pride do takih krčitev, je to nelegalen les in tudi vsi kmetijski proizvodi s takih površin bi bili nelegalni. Zato menim, da moramo to spoštovati, je pa prav, da tista zemljišča, kjer je to še možno, da so zaraščena in še niso v gozdu, z ustreznimi ukrepi krčimo. Eden izmed teh ukrepov je bilo tudi sofinanciranje kmetijskega ministrstva, ki je v preteklosti to omogočalo.«
Premier Robert Golob je v enem izmed predvolilnih soočenj predlagal, da bi samoomejili mesno prehrano, klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pa je za časopis Dnevnik dejala celo, da krave ne sodijo v Prekmurje, saj bi pri nas morali vzpostaviti rastlinsko proizvodnjo in bi z geotermalno energijo zastonj ogrevali rastlinjake. Se strinjate s takšno oceno?
»V Sloveniji je živinoreja prevladujoča proizvodna usmeritev kmetijstva, saj se z njo ukvarja 80 odstotkov vseh kmetijskih gospodarstev, kar je predvsem posledica naravne danosti. V dolgoročni podnebni strategiji do leta 2050 se je Slovenija zavezala h krepitvi verige preskrbe z lokalno hrano rastlinskega izvora, kar bi na območju z ugodnimi razmerami omogočalo postopno preusmeritev govedoreje v rastlinsko pridelavo z visoko dodano vrednostjo. S tem je bila dana precej jasna strateška usmeritev, kako želimo razvijati kmetijstvo. Poudariti pa je treba, da tovrstnih sprememb ni mogoče doseči takoj, saj je živinoreja zaradi naravne danosti in prevladujočega travinja daleč največja proizvodna usmeritev slovenskega kmetijstva. V letu 2020 je vrednost živinoreje znašala 40 odstotkov vrednosti celotne kmetijske proizvodnje, v širšem smislu pa sta z živinorejo povezani skoraj dve tretjini vrednosti slovenske kmetijske proizvodnje. Preusmeritev v rastlinsko proizvodnjo je lahko le postopna, saj je s tem povezana stabilnost dohodka velike večine kmetov. Ne smemo pozabiti, da je za veliko večino slovenskega kmetijstva zelo značilna velika razdrobljenost in majhnost kmetijskih zemljišč. Kar se tiče Prekmurja, pa lahko povem, da celotno Prekmurje ni samo ravninsko, kjer bi bila mogoča le rastlinska proizvodnja z geotermalno energijo. Ne smemo pozabiti, da so poljedelsko-govedorejske kmetije zaokrožen kompleks krožnega gospodarstva, zato ni nič narobe, če na območju Prekmurja, predvsem na Goričkem, obstajajo take kmetije.«
Pri spodbujanju rabe geotermalne energije je kmetijsko ministrstvo v prejšnji vladi odigralo veliko vlogo, saj je z dvema milijonoma evrov spodbudilo gradnjo reinjekcijskih vrtin podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku. V podnebnem skladu je nekaj sredstev še ostalo. Jih boste razpisali ali pripravljate kaj drugega za podporo geotermiji?
»V Sloveniji je kar nekaj podjetij, ki izkoriščajo geotermalno energijo za ogrevanje proizvodnih prostorov. Z okoljskim ministrstvom smo dosegli dogovor o možnosti sofinanciranja reinjekcijskih vrtin do konca leta 2024, kar bo omogočalo uporabo geotermalne vode v zaprtem sistemu. Zagotovljena so bila sredstva iz podnebnega sklada v višini 3,1 milijona evrov, dva milijona evrov je prek javnega razpisa dobil investitor, ki ga omenjate, preostalih sredstev pa v tem trenutku ni dovolj za objavo še enega javnega razpisa. O morebitnem povečanju ali drugačni porabi teh sredstev se bo pogovarjalo v okviru finančnega razreza za prihodnje leto. Bo pa geotermija podprta v okviru skupne kmetijske politike. Oblikovana bo samostojna intervencija v obnovljive vire energije, med katerimi je tudi geotermalna. Pri vseh naložbah bodo podprte naložbe kot del celovitega projekta, vrednost vložka v obnovljive vire energije pa ne bo smela presegati 50 odstotkov celotne vrednosti naložbe.«
Kaj je pravzaprav temelj slovenskega kmetijstva? So to majhne ali velike kmetije – kmetijska podjetja, bi bilo treba okrepiti zadružništvo ali z ukrepi spodbujati zgolj velike kmetije?
»Slovensko kmetijstvo je zelo raznoliko. Od majhnih kmetij, ki jih je daleč največ – imamo jih čez 25 tisoč –, do nekaj velikih kmetijskih podjetij. Taka struktura je po eni strani zgodovinsko pogojena in tudi izraz naravnih danosti z veliko omejitvami za kmetijstvo. Majhne kmetije so pomembne za ohranjanje naravne dediščine, nekatere pa imajo tudi razvojni potencial. Večje kmetije in kmetijska podjetja pa največ prispevajo k rasti produktivnosti in s tem konkurenčnosti z zmanjševanjem zaostanka za evropskimi kmetijami. Povezovanje in sodelovanje vseh deležnikov je izjemnega pomena za kmeta in zadružniški sistem opravlja to nalogo že več kot stoletje. Tu so zraven še skupine in organizacije proizvajalcev, nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na živilskopredelovalno industrijo, kjer so nekateri sektorji velik odkupovalec domačih pridelkov, denimo mleka. Seveda pa je ponekod treba to še okrepiti, predvsem na področju zelenjadarstva in pri prireji mesa. Zato temelj kmetijstva ne more biti samo ena kategorija. V skupni kmetijski politiki so tako tudi intervencije in spodbude namenjene vsem deležnikom v kmetijstvu, tako manjšim kot večjim kmetijam in organiziranim skupinam, kmetijskim podjetjem in živilskopredelovalni industriji.«
Zlobni jeziki pravijo, da kot nestrankarska ministrica nimate povsem prostih rok pri vodenju kmetijske politike.
»Res sem nestrankarska, saj se nikoli nisem ukvarjala s politiko in tudi danes nisem politično opredeljena. Funkcijo ministrice sem sprejela, da bom lahko za celotno verigo, torej od kmetijstva do živilskopredelovalne industrije, nekaj dosegla. Če mi to v okviru tega ne bo omogočeno, bom pač morala poiskati drugačno rešitev. Menim pa, da bo posluh za kmetijstvo v okviru te vlade in koalicije, kajti zavedamo se, da bomo brez pridelave hrane doma v prihodnje težko preživeli.«
Je pa kar nekaj prekmurskega pridiha na vašem ministrstvu. Poleg vas in vodje vašega kabineta sta tudi oba državna sekretarja povezana s Prekmurjem.
»Res je, ampak jaz si svojih sodelavcev nisem izbirala po tem ključu, ampak po stroki. Vodja kabineta Dejan Süč res ni strokovnjak na kmetijskem področju, ampak za vodjo kabineta to niti ni potrebno, saj mora biti vešč predvsem organizacije. Darij Krajčič je izvrsten strokovnjak s področja gozdarstva, kar mu vsi priznavajo, Tatjana Buzeti pa je živilska tehnologinja, ki je ravno tako strokovnjakinja na svojem področju, kar je dokazala na svojih dosedanjih delovnih mestih.«
Za konec. Bomo Slovenci ob koncu vašega mandata siti, bomo kupovali varno slovensko hrano po sprejemljivih cenah, ki pa bodo omogočile preživetje kmetom?
»Predvsem si želim, da bomo kupovali lokalno hrano neposredno pri kmetih ter da bomo tudi v trgovinah našli precej slovenske hrane. Za to pa se moramo truditi vsi, ne samo kmetijska ministrica – tako potrošniki kot pridelovalci in drugi. Upam, da bomo skupaj dosegli napredek.«