Mitja Slavinec, ki je pred kratkim postal državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ni v nobenem pogledu novinec v slovenski politiki. Doktor fizikalnih znanosti je bil od leta 2015 dekan Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, na kateri je sicer že dolga leta zaposlen kot profesor fizike. Nekdanji poslanec LDS, ki se je kasneje pridružil SMC, je tudi predsednik nadzornega odbora te stranke.
Že med sestavljanjem aktualne vlade ste bili kandidat za ministra. Kako to, da ste se zdaj odločili za prevzem funkcije državnega sekretarja in vrnitev v politiko, glede na to, da ste bili dekan fakultete, kar je prav tako pomemben položaj?
»Poklical me je predsednik stranke SMC Zdravko Počivalšek in mi povedal, da potrebujejo pomoč na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Odločitev res ni bila lahka, ker sem šele začenjal drugi dekanski mandat. Tudi fakulteta, ki sem jo vodil, je pred marsikaterim izzivom. Odločitev sem moral sprejeti zelo hitro, praktično v enem dnevu. Po pogovoru z rektorjem sem se odločil za ta korak. Z vodenjem fakultete sem dobil vpogled v tiste stvari, ki bi se jih dalo na področju izobraževanja narediti drugače. Ocenil sem, da lahko to na podlagi izkušenj, ki jih imam na tem področju, tudi storim. Imam pa seveda tudi neke politične izkušnje iz mandata 2004–2008, ko sem bil poslanec v državnem zboru.«
Ali ste bili ob prihodu na novo delovno mesto že dogovorjeni, da boste vi zamenjali aktualno ministrico Simono Kustec ob njenem morebitnem odstopu ali odstavitvi?
»O tem se nismo nikoli pogovarjali.«
Osnovnošolci in srednješolci so spet v šolah. Pri tem je bilo med starši šoloobveznih otrok veliko negodovanja zaradi načrtov vračanja v šolske klopi. Kakšne posledice bo po vašem mnenju to šolsko leto pustilo pri šolarjih, se bo to kasneje poznalo v njihovem znanju?
»Sam sem na ministrstvu pristojen za visoko šolstvo, znanost, investicije in šport. Lažje torej komentiram stanje na področju visokega šolstva, kjer smo se, ko sem bil še dekan, dobro pripravili. Tako smo že na začetku prvega semestra opravili tiste stvari, ki jih ni mogoče na daljavo, kot so eksperimentalne in terenske vaje, na daljavo pa smo izvajali predvsem predavanja. Te izkušnje lahko zdaj uporabim tudi na novi funkciji, predvsem glede tega, kako naj bo organiziran študijski proces, da bo škoda čim manjša. S tem sem že povedal, da je škoda prav gotovo nastala, tako pri nas kot po vsem svetu. A v vsaki slabi stvari je treba videti tudi kaj dobrega. Po tej izkušnji se nikakor ne smemo vrniti k izvajanju klasičnih predavanj, kot smo jih poznali pred epidemijo, temveč jih moramo na podlagi pridobljenih spoznanj nadgraditi. Vsi smo se veliko naučili o tehnologiji komunikacije na daljavo in to nam lahko zelo koristi. V terciarnem izobraževanju škoda ni tako velika, ker smo učne vsebine lahko prenesli študentom, druga stvar pa je, kako učinkoviti so bili oni sami pri tem.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
V javni razpravi o številu vpisnih mest je bilo možno slišati marsikateri predlog za nadaljnji razvoj visokošolskega sistema. Kje sami vidite možnosti za razvoj?
»Vlada je našemu ministrstvu naložila pripravo izhodišč za prenovo načina financiranja in s tem tudi izvajanja študijskih programov. Delovna skupina, v kateri so bili rektorji javnih in zasebnih univerz, je ta izhodišča tudi pripravila. Njihovo najpomembnejše sporočilo je, da se je povečal pomen vrednotenja zaposljivosti diplomantov. Na ta način lahko študij približamo potrebam družbe. Ne govorim o potrebah gospodarstva, temveč o potrebah družbe. Seveda je gospodarstvo eden najpomembnejših segmentov te družbe, saj si brez uspešnega gospodarstva ne bomo mogli privoščiti niti razvoja drugih pomembnih področij, kot so kultura, izobraževanje in šport, vendar moramo v javnem izobraževanju, ki se financira z javnim denarjem, zasledovati interese vseh družbenih segmentov. Nikoli ne moremo izobraziti samo tistih, ki jih družba jutri potrebuje. Seveda je zelo pomembno, da si lahko vsakdo izbere študij, za katerega je nadarjen in pri katerem bo uspešen. Vendar ni nihče dober samo v eni stvari, če že lahko izbira, pa je zagotovo dobro, da se odloči za tisto področje, kjer bo lahko čim bolj koristen. Po domače povedano to pomeni tudi, da bo lahko čim prej dobil službo.«
Precej prahu je pred kratkim dvignila izjava ministrice o mariborskih dijakih, ki so prejeli kazen zaradi sodelovanja pri protestu, da je prevzemanje odgovornosti njihov prvi korak v svet odraslosti. Bi se s tem strinjali?
»Velikokrat razne stvari, ki se pojavljajo v družbi, niso izraz tistega, kar nekdo misli ali izreče v danem trenutku, temveč se marsikaj zmanipulira. Pri tem nikakor ne smemo dopustiti politiziranja strokovnih vprašanj, kakršno je tudi vprašanje nošenja mask, kar se dogaja v ZDA. Ali ukrepi morajo biti, ne sme biti politično vprašanje, temveč vprašanje, na katero prvenstveno odgovarja Nacionalni inštitut za javno zdravje in ki je v interesu javnega zdravja.«
Nekoč ste bili poslanec LDS, kasneje ste bili tudi kot član SMC aktivni v politiki na lokalni ravni, kjer s predstavniki SDS niste bili na isti valovni dolžini. Ste si kdaj mislili, da boste državni sekretar v mandatu vlade Janeza Janše?
»Sem državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, ki ga vodi ministrica iz stranke SMC. Vladne koalicije v Sloveniji pa so bile raznovrstne že od mandatarstva Janeza Drnovška. V Sloveniji je pač dejstvo, da ne moremo imeti samo levih ali desnih koalicij. Že zaradi širine političnega prostora stabilne vlade s trdno večino v državnem zboru samo na enem političnem polu ni mogoče sestaviti.«
Vaši stranki očitajo dvoličnost, ker se od nekaterih potez predsednika vlade oziroma največje vladne stranke distancira, hkrati pa ostaja del koalicije. Primera sta recimo financiranje Slovenske tiskovne agencije in odpiranje nekaterih ideoloških vprašanj. Kako sami gledate na to?
»To je približno tako kot v vsaki družini, kjer se prav tako ne strinjajo vedno vsi z vsem. Pretehtati je pač treba, kaj je bolj pomembno. Včasih na glas povemo, da se s čim ne strinjamo, pa vseeno vztrajamo v tej zgodbi, že zato, ker smo lahko tako bolj koristni, kot če nas ni zraven. Mi odločno zagovarjamo naše agende in jih z dogovorom lahko tudi uveljavimo. To je najpomembneje.«
Ampak denimo v primeru imenovanja tožilcev, v kar je prav tako vključena ministrica iz vaše stranke, se vidi, da z nekaterimi predlogi težko uspete, če niso pogodu predsedniku vlade.
»V politiki je pač tako, da imajo večjo vlogo tisti politiki, ki so jim volivci na zadnjih volitvah namenili več glasov. V tem primeru sem zdaj v stranki, ki v nasprotju z mojo prejšnjo stranko ni dobila največ glasov na volitvah, naša politična participacija pa je temu tudi primerna. Upam, da bo po naslednjih volitvah drugače, da bo naša stranka dobila več glasov, na podlagi česar bomo lahko še bolj učinkovito uveljavljali svoja stališča.«
Pa menite, da bo sodelovanje v tej vladi pripomoglo k temu, da se bo tak volilni rezultat uresničil, ali bo učinek ravno nasproten?
»Kar koli bi glede tega povedal, bi bilo ugibanje. Sam se bom zelo trudil prepričati volivce, da smo vredni zaupanja.«
Vašemu imenovanju so sledile nekatere kadrovske spremembe na ministrstvu. Med drugim je bil vaš sodelavec s fakultete Boris Munišič imenovan na čelo direktorata za investicije. Tudi to nekateri vidijo v kontekstu tega, da Slavinec prevzema ministrstvo s svojimi ljudmi.
»Ministrstvo prevzame tisti, ki ga vodi. V skladu z zakonodajo lahko vsakokratni minister zamenja generalne direktorje direktoratov v enem letu po prevzemu funkcije. Verjetno je ministrica že imela tehtne razloge, da so bile zdaj ob izteku tega enega leta narejene menjave. Je pa treba povedati, da je lažje delati z ljudmi, ki jim zaupaš in katerih delo dobro poznaš. V Sloveniji je pač to urejeno tako, da lahko minister zamenja ljudi do te ravni, če presodi, da bo delo ministrstva s tem bolj učinkovito, v tem ne vidim nič slabega. Na nižjih ravneh pa so zaposleni ljudje, ki so že dlje časa na ministrstvu in s katerimi je treba znati delati. Ko sem prevzel funkcijo dekana, sem recimo ohranil čisto vse prodekane, saj znam delati z ljudmi in cenim konstruktivno sodelovanje. Enako želim delati tudi naprej, s kolegi na ministrstvu, in za zdaj imam pozitivne izkušnje.«
Skupaj z Munišičem in Blažem Zmazkom, ki vas je zamenjal na položaju dekana, ste ustanovili Naravoslovno-matematično fundacijo, ki ji predsedujete. Ustanova je lani prejela tudi nekaj sredstev ministrstva za izobraževanje. Bo delovanje fundacije zamrznjeno, dokler boste na položaju državnega sekretarja?
»Ta ustanova je bila ustanovljena za namen štipendiranja nadarjenih študentov naravoslovno-matematičnih smeri. Pri sredstvih, ki jih omenjate, je šlo za državno nagrado na področju šolstva, ki so jo trije naši člani - profesorji Blaž Zmazek, Alenka Lipovec in Igor Pesek - dobili za projekt razlagamo.si, a so denarni del nagrade podarili fundaciji. Ne vidim nič spornega v tem, da bi fundacija še naprej delovala in prejemala kakšne donacije, drugih sredstev tega ministrstva pa ni nikoli prejela.«
Ali so se po tem, ko je v Rakičanu prenehala delovati dislocirana enota fakultete za kmetijstvo, že pojavili načrti, da bi v Pomurju spet dobili kakšen visokošolski program?
»Pomurje je v tem pogledu neka lisa v Sloveniji, saj ne samo da nimamo visokošolskih programov, temveč nimamo niti omembe vrednih inštitutov. Temu je treba posvetiti več pozornosti. Študijskih programov sicer ne postavlja ministrstvo, temveč univerze. Pogovori o tem potekajo že od takrat, ko je bil sprejet sklep o ukinitvi dislocirane enote v Rakičanu. Res si zelo želim, da bi čim prej v regiji spet dobili kakšen visokošolski program. Verjamem, da bi se v našem okolju našla tudi priložnost za kakšen raziskovalni inštitut.«
V lasti ministrstva je tudi nekdanji objekt srednje ekonomske šole, ki žalostno propada v središču Murske Sobote. O tem ste se že pogovarjali s soboškim županom Aleksandrom Jevškom. Ali je že sprejeta kakršna koli odločitev glede tega objekta?
»S tem sem se seznanil šele pred kratkim. Po sestanku z županom sem sodelavce na ministrstvu prosil, da proučijo zadevo in preverijo, kaj se da narediti glede tega objekta. Tudi za ministrstvo je to razmeroma nova okoliščina, stavbo je namreč dobilo šele lani jeseni. Najhuje je, če je neka stavba prazna, sploh če je prazna tako dolgo. Zato je gotovo med prioritetami, da glede tega nekaj naredimo. Kolikor mi je znano, so to stavbo v preteklosti že skušali prodati, a so bili pri tem neuspešni. Strinjam se, da v tej podobi mestu ne more biti v ponos.«
