vestnik

(INTERVJU) Peter Štumpf o notranjih frakcijskih bojih, upadu verskega življenja, celibatu in o pravem praznovanju božiča

Rok Šavel, 24. 12. 2023
Jure Kljajić
»Ne bojmo se. Smo blagoslovljeni, ker je Bog z nami, in zato tudi obvarovani hudih grozot, ki se dogajajo drugod po svetu. Verni in neverni smo pod skrbnim varstvom čudovite žene vseh žena, Marije iz Nazareta, v kateri si je Bog nadel našo človeško naravo.«
Aktualno

"Najboljša pot je vedno težja," pravi murskosoboški škof.

Na vrhuncu adventnega časa in tik pred praznovanjem drugega največjega krščanskega praznika smo se pogovarjali s soboškim škofom msgr. Petrom Štumpfom. Beseda je nanesla na aktualno dogajanje v Škofiji Murska Sobota, ki jo vodi že od leta 2009, in na številne izzive Katoliške cerkve v Sloveniji. Soboški škof, ki je trenutni podpredsednik Slovenske škofovske konference, je razkril tudi recept za rešitev božiča.

Škofijo vodite že skoraj poldrugo desetletje. V kakšnem stanju je danes?


»Zdi se, da je bila splošna verska situacija v Pomurju ob začetku soboške škofije boljša, kot je sedaj. Takrat je v cerkev hodilo več ljudi, kot jih hodi danes. Opažam pa tudi nekakšen preobrat, da tisti, ki še redno hodijo v cerkev, živijo bolj osebno vero, se pravi, da ima vera večji vpliv na njihove življenjske odločitve. Glede na nenehno zmanjševanje števila duhovnikov, pa tudi pomanjkanje laiških sodelavcev, je bilo delovanje škofije kar dobro, čeprav bi lahko bilo še bolje. Včasih se mi zdi, da imamo preveč zunanjih opazovalcev, nekoliko navijačev, pa tudi nekaj nasprotnikov. Tudi ob koncu tega leta se lahko vsak vpraša, kaj je storil za to škofijo, da bi napredovala, oziroma kaj dela, da je sploh ne bi bilo. Mnogi še zmeraj mislijo, da škofija pomeni samo škofa in nekaj ljudi tam okoli njega in se pri tem konča.«


Kot duhovni voditelj ste delovali po vsej Sloveniji. Kakšen je vernik iz soboške škofije, kako se razlikuje, če se, od vernikov iz ostalih škofij?


»Vernik soboške škofije je karitativno zelo čuteč in solidaren, veliko stavi na rodbino in je zvest svoji škofiji. Ima pozorno skrb za svojega duhovnika, ni mu vseeno, kako je z njim, njegovim zdravjem, kako živi. Ne pušča ga samega. Tega sem zelo, zelo vesel in za to tudi hvaležen. Vendar se v javnosti ne izpostavlja, da bi branil svojo vero in Cerkev. Sedaj je vernik soboške škofije v težkem procesu poosebljanja vere, se pravi, da vzpostavlja osebni odnos z Bogom tako, da to vpliva tudi na njegove odločitve in dejanja. Vernik iz drugih škofij je v tem procesu že nekoliko pred soboškim. Zdi se mi, da je med tradicionalno vernostjo, ki je močno značilna za soboško škofijo, in osebno vernostjo posameznikov podobno kot pri nekoliko ostarelem župnijskem pevskem zboru, ki ima težavo pustiti zraven mlajše pevce. Ko pa se vendarle to zgodi, se zbor pomladi in napreduje. Prosim za pomoč Svetega Duha, da bi se pri nas zgodil podoben proces med tradicionalno in osebno vero.«

Kako je delo duhovnega voditelja Jožefa Klekla zaznamovalo prebivalce ob reki Muri?

»Menim, da smo predvsem zaradi Klekla v Prekmurju večinsko še zmeraj to, kar smo, Slovenci, ki pa imamo radi tudi tiste, ki niso Slovenci, pa živijo z nami. Simbolno mu je Mura pomenila reko povezovanja. Imamo dolžnost, da zanjo skrbimo, jo ohranimo čisto, ker drugače ne bo mogla biti več simbol za ničesar dobrega. Klekl nas v sodobnem času, tudi ob njegovi 150-letnici rojstva, ki jo bomo obeležili v prihajajočem letu 2024, in to v Črenšovcih, v kraju njegovega izjemnega delovanja, nagovarja k dolžnosti do poglabljanja krščanske vere, negovanja materinega jezika, ohranjanja družine, ki je zibelka življenja, in prizadevanja za poštenost in pravičnost med nami. Klekl je bil globalni branitelj človekovega dostojanstva in kot tak je še vedno prerok tudi za naš čas in menim, da bo to ostal tudi v daljni prihodnosti.«

Cerkev, kakor vsaka večja organizacija, ni imuna na notranje boje, če jim lahko tako rečemo. Verjetno jih občutite tudi pri vas?


»Začetki soboške škofije niso bili dobri. Takrat se je dogajalo nerodno prerivanje, kdo bo škof, kdo bodo njegovi sodelavci in kdo ne sme biti škof. S tem se je ustvarila frakcija: tisti, ki je z novim škofom, in tisti, ki je proti njemu. To še ni ponehalo. V takšno razdeljenost so vstopili še interesi tistih, ki škofijo vidijo kot svojo 'molzno kravo' za lepe denarce. Naloga vsakega škofa pa je, da brani tudi premoženje Cerkve. Interesenti za premoženje soboške škofije so razpršeni po vsej Sloveniji. Imajo moč in tudi medije. In zato ustvarjajo vtis, da je treba škofa v Murski Soboti odstraniti. Osebno sem papežu Frančišku povedal, da se mi je pri reševanju afer zaradi spolnih zlorab, pa tudi finančnih in drugih, škofija razbila na prafaktorje in ne vem, kako iti naprej. Papež mi je dejal: 'Ti si storil, kar si bil dolžan storiti. Tudi če ti ostaneta samo še dva človeka, pojdite naprej.' Naj še dodam, da se pri reševanju teh težavnosti ne morem ogniti niti občasnim obiskom sodišča.«


Letos je precej odmeval odhod patrov minoritov iz Turnišča. Kako dejansko poteka ta vsakoletni proces premestitev?


»Duhovnike, ki niso redovniki, namešča na župnije škof, duhovnike, ki so redovniki, pa namešča njihov redovni predstojnik v soglasju s krajevnim škofom. Po svojih močeh sem storil vse, da bi patri minoriti v Turnišču ostali, ker tudi sami nimamo dovolj duhovnikov, da bi pokrili vse župnije. Ker pa imajo tudi oni svoje stiske z osebjem, je na koncu obveljala odločitev njihovega vodstva. Pravna in tudi moralna dolžnost krajevnega škofa je, da to sprejme. Odhod patrov minoritov iz Turnišča in zdrahe okoli tega so naleteli na veliko začudenje tudi v tujini, kar ni bilo v čast Prekmurju.

Tam niso mogli verjeti, zakaj pri nas ljudje ne razumejo, kar bi morali razumeti, da v Cerkvi ni tako, kot je v parlamentarnih klopeh. In tudi po sinodi se Cerkev ne bo spremenila v parlament. V Cerkvi imajo zadnjo besedo predstojniki, ki so odgovorni za svoja področja: papež za vse škofije, škof za svojo škofijo, redovni provinciali za svoje redovne skupnosti in tako dalje. Če to pade, potem to ni več Katoliška cerkev. Grdo pa je, da nekateri glede tega, tudi v primeru odhoda patrov minoritov, zlorabljajo nevednost ljudi in hote povzročajo še dodatno zmedo in delitve.«


Ob lanskem meddržavnem srečanju vernikov v Beltincih pa so se pojavili strahovi pred madžarizacijo. Neupravičeno?


»Povsem. Dokler sem soboški škof, ne bo nobenega cerkvenega nacionalizma – ne slovenskega ne madžarskega ne hrvaškega, tudi ne zapostavljanja Romov in drugih skupin, ki so na obrobju. Soboška škofija je bila ustanovljena zato, da med verniki različnih narodnosti in etničnih skupin prebuja dolžnost do medsebojnega spoštovanja, dialoga, verskih in kulturnih srečavanj, pa tudi drugih oblik solidarnosti. V tem je pravzaprav smisel njenega obstoja.
Dvojezični župniji se pri nas povsem legitimno prijavljata na razpise za finančno pomoč pri obnovah cerkva, tudi pri madžarski vladi. In če kaj od tega dobita, smo lahko samo veseli in hvaležni. Civilne iniciative so za civilne sfere, ki lahko Cerkev nagovarjajo, ni pa nujno, da jih vedno posluša, še posebej ko gre za kakšne dvoumnosti in netočnosti. Cerkev je tudi pri svojih presojah in odločitvah sama v sebi svobodna in škof je prvi varuh tega.«


Tako kot celotna zahodna družba tudi Cerkev čuti posledice neugodnih demografskih trendov, ki se kažejo tudi v upadu števila podeljenih zakramentov, vernikov in verskih delavcev. Kje vidite rešitve?


»Že zelo dolgo ima Pomurje zelo slabo demografsko stanje. V veliki meri je za to odgovoren standard, kakor tudi za upad verskega življenja. Na prebivalca v Evropi ima Slovenija največ supermarketov, na prebivalca v Sloveniji pa jih ima največ Pomurje. Trošenje ima prednost tudi pred dojenčki in zato ni dovolj rojstev. Pretirana skrb za standard in slabotna skrb za vero sta močno v sozvočju in soboška škofija to močno občuti. Brez dodanega življenja, se pravi povečanja števila rojstev, ne vidim prihodnosti za našo pokrajino in niti za škofijo. Pri nas je namreč letno število rojstev in splavov nekako izenačeno. Opažam, da imajo več otrok tisti, ki imajo močno osebno vero. Se pravi, da vera vpliva tudi na sprejemanje življenja. To pa veliko pove.«


S tem je verjetno povezana tudi odločitev o odpravi birmanskih botrov in zgodnejšem podeljevanju zakramenta birme?


»Tako je. Pretirana skrb za standard je kot holesterol, ki zamasti tudi duhovne žile. In ker je tega zelo veliko, je krščansko vernost pri nas prizadel 'infarkt'. Zgodil se je kolaps. Botri bi po svoji funkciji naj bili pomočniki veri, teh pa sedaj nimamo praktično več kje vzeti. Otroci v petem razredu še nimajo toliko izkušenj z mnogimi negativnostmi, kot jih imajo otroci višjih razredov. Gre preprosto za pastoralno preventivni umik birme v bolj varno zavetje otroštva, kjer je možnih zlorab tega zakramenta za zdaj bistveno manj. Svojega predstojnika sem vprašal, ali je prav to, kar delamo, pa mi je dejal, da je najboljša pot vedno tista, ki je težja. Takšna pot je zagotovo pot, ki jo nakazuje Sveti duh.«

Je vključitev laikov ena izmed možnih rešitev?


»Tudi sedanja sinoda škofov to smer napoveduje kot nujno za vso Cerkev. Pa ne zato, ker ni dovolj duhovnikov, ampak ker so po krstu laiki prav tako Cerkev, kot so to papež, duhovniki in škofje. Kar namreč lahko delajo laiki, naj ne delajo duhovniki, in kar delajo duhovniki, naj ne delajo laiki. Gre za neke vrste sinergijo v Cerkvi. Vendar laiki ne morejo nadomestiti duhovnikov ne pri podeljevanju zakramentov ne pri vodenju župnij. Lahko so samo pomočniki pri teh opravilih. Celotna Cerkev na Slovenskem je pred veliko nalogo sistematične in poglobljene formacije laikov tudi za odgovorna opravila v njenih strukturah in ustanovah.«

škof-peter-štumpf
Jure Kljajić
Škofijo Murska Sobota vodi že od leta 2009.


Leta 2021 ste gostovali v »podcastu« pri Alenu Komanu, ki dviguje veliko prahu z gibanjem Scutum Fidei in s svojimi tradicionalističnimi stališči, pri čemer je kritičen tudi do Vatikana in Katoliške Cerkve v Sloveniji. Se strinjate z njegovimi pogledi?


»Največji konkurent Cerkvi ni humanistični sekularizem, temveč stare ali nove forme religije in duhovnosti, ki so se od nje emancipirale. Cerkev ima že tako ali tako veliko težavo, kako najti svoje mesto v povsem pluralističnem svetu. Še zlasti lokalne Cerkve v postkomunističnih deželah zelo težko razumejo ta svet, kjer se vse zdi nestabilno in celo nevarno. Zato se tudi v Cerkvi na Slovenskem pri nekaterih, zlasti mlajših, čuti velika nostalgija po nekdanjih časih in tudi nekdanjih teoloških izrazjih in liturgičnih formah. V tem oziru je tudi omenjeno gibanje zapadlo skušnjavi, da je zašlo v tokove populizma, korenitega tradicionalizma in celo neke vrste nacionalizma in izključevanja. V Cerkvi bi močno potrebovali ljudi, ki bi znali s temi in podobnimi voditi dialog, vendar je to opravilo silno težavno in zato smo zaenkrat glede tega še zmeraj povsem bosi.«


Veliko prahu je dvignila novela zakona o verski svobodi, s katero je Cerkev izgubila status splošno koristne organizacije, verski uslužbenci pa polno plačilo prispevkov. Kakšno je sodelovanje z vlado?


»Trenutno so pogovori z vlado na mrtvi točki. Vlada škofov ne jemlje resno. Duhovniki so nanjo zelo jezni in razočarani, ne toliko zaradi ukinitve polnega plačila prispevkov verskih delavcev, ampak veliko bolj zaradi ukinitve statusa Cerkve kot splošno koristne organizacije. Če bi morda 'družbeno nekoristni' župniki za turistične in druge priložnostne obiskovalce zaprli cerkve, se temu ne bi čudil, niti nasprotoval.
Kakšen mi je že dejal, da ga mika, da bi imel cerkev odprto samo za bogoslužja. Seveda vlada ni pomislila na to možnost in druge podobne reči. Zelo so razočarali tudi verniki, saj se nihče ni oglasil in protestiral proti takšnim in podobnim odločitvam vlade, ki kršijo ustavno načelo o verskih svoboščinah. Tako verniki sami dovoljujejo, da država z njimi dela, kar hoče. Žalostno in zelo skrb vzbujajoče.«


Kako pa se dejansko financirajo duhovniki?


»Iz darov za opravljene maše, pogrebe, krste, poroke, ki jih verniki dajo osebno duhovniku, ter ponekod tudi nabirke za duhovnika, običajno enkrat letno, ki se jim pravi "doudek ali dača" in z drugimi priložnostni darovi.«

Pogosto se pojavljajo težnje po uvedbi nekakšnega cerkvenega davka po vzoru Avstrije in Nemčije. Do določenih premikov je pri nas sicer prišlo pri spremembi glede obračunavanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki naj bi zajemal tudi sakralne objekte.

»Glede tega davka je odvisno od vsakega župana posebej, kako bo ravnal. Po drugih škofijah nekateri župani že izvajajo to prakso, pri nas še ne. Čeprav država hoče tudi s to uredbo nalagati nova bremena Katoliški Cerkvi, v bistvu diskriminira ljudi, ki sakralne objekte v glavnem vzdržujejo sami. Davek plačajo že v nakupu že itak obdavčenega materiala, nato tudi izvajalcem del in še tokrat, ko jim ga ponovno nalagajo lastni župani. Tudi v tem primeru verniki molčijo, čeprav plačujejo trikratni davek.«

Ko govoriva o financah so zagotovo tu velikanske razlike med posameznimi škofijami - soboška se verjetno ne more primerjati z ljubljansko nadškofijo. Vlada med škofijami kakšna medsebojna solidarnost?

»Soboška škofija se zaradi šibke finančne zmožnosti ne more primerjati z nobeno škofijo, ne pri nas in ne v soseščini. Pravi čudež je, da še deluje. Brez pomoči duhovnikov in dobrih ljudi ne bi šlo. Vprašanje pa je, kako dolgo še. So sicer posamezni primeri, ko dva škofa skleneta dogovor o medsebojni pomoči pri kakšnem projektu; sicer pa je finančna sinergija v smislu, da tisti ki ima več, daruje temu, ki ima malo, na žalost odsotna. Javnost to ve, in zaradi tega se tudi pohujšuje. Tudi Sveti sedež ne more dojeti, kako to, da nam finančna solidarnost ne uspeva. Pred nekaj meseci me je poklical zagrebški nadškof in povedal, da tam dobro poznajo finančno šibkost soboške škofije, zato so se v vodstvu nadškofije odločili, da bodo našega bogoslovca, ki študira v Zagrebu, štipendirali ves čas njegovega študija. Tamkajšnji nadškof mi je dejal: »Cenimo soboško škofijo, in vemo, če bi se mi znašli v podobni situaciji, bi ta majhna škofija zagotovo bila solidarna z nami.« Zelo sem bil ganjen in hvaležen ob takšni gesti zagrebškega nadškofa, ki je tudi predsednik Hrvaške škofovske konference.«

škof-peter-štumpf, pokončna
Jure Kljajić
Peter Štumpf.


Odpirajo in že povsem odprta so številna versko občutljiva področja, med drugim je govora o uzakonitvi evtanazije, po odločitvi ustavnega sodišča pa je bila uzakonjena tudi možnost porok istospolnih parov. Kako vidite ti področji?


»Ne gre za verska, temveč za osnovna etična vprašanja. To pomeni, da vsak človek ima - ne glede na to ali je veren ali pa ni - dolžnost do ohranjanja in obrambe življenja od njegovega naravnega spočetja do naravne smrti in tudi do družine očeta, matere in otrok. To so zapovedi moralnega zakona, ki ohranja in brani, kar je v človeku naravno. Zato so vprašanja o uzakonitvi evtanazije in o istospolnih porokah ideološka in povsem v nasprotju z osnovno etiko.«

Za Cerkev postajajo vse večji izzivi vprašanja glede vloge žensk, spolne morale in celibata. Javna skrivnost je, da tudi pri nas obstajajo župniki, ki ga redno kršijo.

»Žene so protagonist življenja in delovanja Cerkve in so zastopane tričetrtinsko. Ženski genij je v Cerkvi nujen in potreben, tako kot je potreben pri materinstvu. Pri tem je Jezusova mati Marija lep model. Tudi sedanja škofovska sinoda išče primerne poti do žena, saj bi njihova odsotnost pomenila zaton Cerkve. Jezusov pogled na žene je izredno čudovit in osvobajajoč. Javno je pokazal, da jih ima zelo rad, vendar je ostal v odnosu do njih svoboden. Slediti temu je čudovito in to je celibat. Nekateri se za to trudijo, drugi malo manj, kakšen pa nič. Celibat ni stanje, ampak boj do mesa, krvi in duše. Ta boj traja še 'šest ur po tem, ko smo v grobu' – pomeni, da je res naporen in se ne konča. Duhovnik, ki ne zmore tega boja, je bolje, da ponižno prizna svojo nemoč in gre svojo civilno pot. Veliko manj škode bo, kot pa če bo vztrajal v dvojnem življenju. Pri tem pa moram povedati, da večina naših duhovnikov dobro bojuje svoj boj celibata.«


Tukaj ne moreva mimo spolnih zlorab, primera patra Marka Rupnika in pedofilije. Gre za sistemski problem znotraj Cerkve?


»V primeru Marka Rupnika moram opozoriti, da ne gre za pedofilijo, temveč za domnevne zlorabe odraslih oseb, ki so takrat že imele svoj razum in tudi svojo odgovornost. Proti Rupniku je papež Frančišek sedaj odredil cerkveno sodni proces. Rupnik še torej ni bil spoznan ne za krivega ne za nedolžnega. Spolne zlorabe pomenijo sistemsko krizo celotne družbe, torej tudi Cerkve. Ne gre za posamezne sociopate, temveč za ves družbeni sistem. Mnogi so panični in pri tem vidijo konec. Vendar to, kar sedaj gori, naj zgori do konca, da pridemo do bistva. Težavnosti ne bomo rešili zgolj z disciplinskimi ukrepi, ampak z reformami na vseh področjih antropologije in seveda v Cerkvi tudi teologije, vzgoje, pastorale in nekaterih struktur. Papež Frančišek meni, da ta čas ni čas sprememb, temveč je sprememba samega časa.«


Kdaj pa bo ustanovljena že precej časa nazaj napovedana neodvisna komisija za zaščito otrok?


»Je že ustanovljena, samo jo moramo še zagnati v delovanje in jo obelodaniti v javnosti.«

škof-peter-štumpf
Jure Kljajić
»Zdi se, da je bila splošna verska situacija v Pomurju ob začetku soboške škofije boljša, kot je sedaj.«

Ko govoriva o spremembi časa, se vrniva v leto 2015, ko ste svarili, da se »islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč«. Na drugi strani je papež Frančišek znan po pozivih k sočutju in pomoči migrantom. Ali ti pomenijo grožnjo »krščanski Evropi« ali so to vendarle ljudje, ki jim je treba pomagati?


»Migranti niso grožnja Evropi, ampak je to njena izkoreninjenost iz evangeljskih vrednot. Za to se je Evropa odločila zavestno, tudi ko je zavrgla opozorila papeža sv. Janeza Pavla II., naj ne izključi iz svoje ustave krščanskega etosa in kulturne dediščine. Ker Evropa ne zmore najti česa boljšega od evangelija, sedaj demografsko umira, ker nima več moči za obnavljanje življenja. Po božjem in naravnem pravu pa ima pravico do obstoja vsak, kdor ima veliko otrok, se pravi, da se veseli življenja, ga sprejema in neguje – ne glede na versko pripadnost. Islamizacija Evrope je samo posledica njenega zavračanja življenja. Na to opozarja tudi papež Frančišek. Ko pomagamo migrantom, jim pomagamo tako, da tudi sami obstanemo.«

Ni bil tudi Jezus migrant oziroma begunec?


»Seveda je bil. Vendar je ostal Jud, tudi po vrnitvi iz Egipta, kjer je preživel svojo zgodnjo mladost. Marija in sv. Jožef sta mu očitno tudi tam privzgojila močne vrednote, ki so doma v Svetem pismu in v judovski tradiciji.«


Bo Katoliška Cerkev drugačna po papeževanju Frančiška?


»Cerkev je bila in bo zmeraj dinamična, tudi glede naslednikov sv. Petra, prvega papeža. Spreminjanja v naravi so zmeraj posledica naravnih zakonitosti, v primeru družbe in Cerkve pa pomenijo tudi posege Svetega Duha. Spomnimo se zanosne trditve iz nekdanje Jugolaslavije: "Tudi po Titu - Tito". To je sociološko preprosto nemogoče. Lahko bi se kvečjemu glasilo: "Tudi po Titu - podobno kot Tito". Pa se tudi tako niti približno ni izšlo. Očitno Sveti Duh tukaj ni mogel priti zraven. Želel bi si vsaj: "Tudi po Frančišku - podobno kot Frančišek". Sedanja škofovska sinoda dela korake tudi v to smer.«

Smo v obdobju adventa in tik pred praznovanjem božiča. Bi se strinjali, da se je božič v zadnjih desetletjih preveč komercializiral?

»Ob vsem tem opažam znamenja, ko božič spet postaja božič, se pravi praznik Jezusovega rojstva. V naših župnijskih skupnostih se po družinah in bogoslužjih več moli, še vedno tudi veliko spoveduje in hodi k sveti maši, kateheze otrok so poglobljene, pa tudi dobrodelnost ima v tem času velik duhovni pridih. Nekateri so že močno naveličani komercialnega utrujanja ob božiču, zato se zavestno temu odtegujejo. Ob tem je njihova adventna pot do božiča tudi dosti bolj skromna, kot je bila prejšnja leta. Takšno obhajanje obeta rešitev božiča.«

Kaj bi za konec sporočili vernikom, kako utrditi vero, optimizem in upanje, ki so na neki način tisto pravo sporočilo božiča?


»Ne bojmo se. Smo blagoslovljeni, ker je Bog z nami, in zato tudi obvarovani hudih grozot, ki se dogajajo drugod po svetu. Verni in neverni smo pod skrbnim varstvom čudovite žene vseh žena, Marije iz Nazareta, v kateri si je Bog nadel našo človeško naravo. Tako je postal naš vsakodnevni sopotnik, kjer koli že smo in kamor koli gremo. Verujem, da je Bog tej čudoviti ženi vseh žena, Mariji, sedaj prepustil usodo vsega sveta. In kako bi lahko bila nebeška Mati proti svojim otrokom, tudi če večkrat niso dobri? Ne more biti, ker svoje otroke preveč ljubi. Voščim vsem, da bi v tem blagodejnem občutju praznovali božič in živeli tudi v letu 2024.«

Jure Kljajić
Peter Štumpf.
škof murska-sobota peter-štumpf
Kaj zdaj berejo drugi