»V treh študijah smo proučevali različne vidike teh povezav. Pri kognitivnem delovanju smo se osredotočili na težave, ki jih ljudje opažajo na področju pozornosti, koncentracije, spomina in miselnih spodrsljajev. Pri psihofiziološkem vidiku pa smo se osredotočili na variabilnost v srčnem utripu v povezavi z izčrpanostjo od dela,« pojasnjuje doktorica psihologije, rojena v Srednji Bistrici.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(IZGORELOST) Življenje v izložbi nas lahko pahne čez rob. To so izkusili tudi Pomurci
O izgorelosti se v zadnjem obdobju veliko govori. Vse bolj tudi z neko lahkotnostjo, kar že napeljuje na misel o modni muhi v besedičenju. Ob tem je nastala tudi zmešnjava pri uporabi pojmov utrujenost, izgorelost, anksioznost, in čeprav vsa ta stanja sodijo v skupni koš, je med njimi velika razlika. To najbolj dojemajo prav ljudje z izkušnjo izgorelosti.
Pojem izgorelosti je v splošni javnosti vse bolj razširjen. Ali tudi pravilno uporabljen?
»Izgorelost je tema, o kateri se danes veliko govori v vsakdanjih pogovorih, medijih, na spletnih socialnih omrežjih in v knjigah. Čeprav je o izgorelosti objavljenih veliko strokovnih člankov, strokovnjaki še vedno nimajo popolnoma enakega mnenja o tem, kako natančno jo opredeliti ali kako jo najbolje obravnavati. Zato se pojavljajo različna razumevanja izgorelosti. Različnim opredelitvam je običajno skupno to, da se posamezniki počutijo preobremenjene zaradi dolgotrajnega stresa, povezanega z delom. Pogosto se počutijo izčrpane in imajo negativen odnos do svojega dela.
V naši raziskavi se sicer opiramo na opredelitev, ki je najbolj razširjena na področju psihologije dela in organizacij, torej da gre za večdimenzionalni konstrukt, ki vključuje čustveno in/ali fizično izčrpanost od dela, ki se lahko kaže kot pomanjkanje energije za delo, odtujenost ali cinizem do dela, sodelavcev ali strank ter zmanjšano profesionalno učinkovitost. To pomeni, da izgorelost vpliva na opravljanje dela in posameznikov odnos do dela ter okolice.«
V kakšnem odnosu sta izčrpanost od dela, ki jo je doživel skoraj vsak, in izgorelost?
»Če gledamo na splošno in v daljšem časovnem obdobju, bi lahko rekli, da je izčrpanost od dela del sindroma izgorelosti. Izčrpanost je ključni element izgorelosti, vendar ne zajema celotnega sindroma. Poleg fizične utrujenosti je lahko izčrpanost od dela tudi čustvena. Izčrpanost je tista od treh dimenzij izgorelosti, ki je najmočneje povezana z delovnimi zahtevami in fiziološkimi pokazatelji stresa, kot je na primer variabilnost srčnega utripa (HRV).
Izčrpanost lahko merimo tudi na dnevni ravni, kar pomeni, da lahko opažamo različne stopnje izčrpanosti, ki jo občutimo vsak dan. Če ne pride do ustreznega okrevanja in delovne obremenitve trajajo dlje časa, lahko to vodi do izčrpanosti kot dela sindroma izgorelosti. Razumevanje teh povezav nam pomaga pri iskanju učinkovitih načinov za prepoznavanje in obravnavo izgorelosti. Pomembno je, da se zavedamo teh znakov in pravočasno ukrepamo.«
V raziskavi ste se med drugim lotili zanimivega področja – izčrpanost in variabilnost srčnega utripa (HRV). Na podlagi meritev HRV namreč lahko sklepamo, kako močno smo v stresu oziroma koliko je nakopičenega stresa v nas. Kaj je pokazala raziskava?
»Za variabilnost v srčnem utripu pogosto uporabljamo kratico HRV (iz angleščine Heart Rate Variability). HRV predstavlja razlike oziroma variabilnost (spremenljivost) v srčnih utripih. Razdalje med posameznimi srčnimi utripi praviloma niso konstantne, ampak se od utripa do utripa razlikujejo, kar merimo z različnimi HRV pokazatelji. HRV se v raziskavah pogosto uporablja kot pokazatelj aktivnosti avtonomnega živčnega sistema.
V eksperimentalnih raziskavah v kontroliranih pogojih se doživljanje stresa običajno povezuje z nižjim HRV. Po izsledkih več sistematičnih pregledov literature bi lahko na podoben odnos sklepali tudi med HRV in doživljanjem stresa, povezanega z delom.
Pri zbiranju podatkov v realnih (delovnih) okoljih so ugotovitve raziskav manj enoznačne, saj na rezultate vplivajo številni dejavniki, ki lahko izhajajo iz različnih metodoloških pristopov (na primer čas in obseg meritev), individualnih razlik (na primer posameznikovo uravnavanje stresa in okrevanje po stresu), različnih opredelitev stresa in drugih dejavnikov.
V naši raziskavi smo uporabili pristop z intenzivnim vzdolžnim zbiranjem podatkov v obsegu enega delovnega tedna pri ljudeh, ki vsakodnevno delajo. HRV smo merili ponoči (med spanjem), da bi dobili bolj primerljive rezultate med različnimi dnevi in posamezniki. Ugotovili smo, da HRV na dnevni ravni ni bil povezan z delovnimi zahtevami ali izčrpanostjo, medtem ko je splošna raven izčrpanosti od dela bila povezana z nižjimi HRV vrednostmi. Naše meritve na dnevni ravni so bile obravnavane kot odstopanja od posameznikovega povprečja, torej smo opazovali dneve, ko so imeli več ali manj delovnih zahtev oziroma dnevne izčrpanosti kot običajno. Opozoriti pa moramo na nekaj omejitev naše raziskave. Merili smo le en teden – daljše spremljanje bi morda pokazalo drugačne rezultate. Prav tako nismo merili HRV med opravljanjem dela ali neposredno po koncu dela, kar bi lahko vplivalo na rezultate.«
Kako pomembne in potrebne so raziskave izgorelosti za današnji čas? Po nekaterih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje namreč število delovno aktivne populacije, ki je zaradi izgorelosti na bolniški, hitro narašča. Izčrpanost pomeni tudi slabšo kakovost življenja zunaj delovnega okolja.
»Z vidika nekoga, ki dela na področju raziskovanja, se mi zdi raziskovanje zagotovo pomembno, saj kljub velikemu zanimanju za to področje in številnim raziskavam še vedno obstaja veliko izzivov in vprašanj, na katera še nismo našli odgovorov. Zato je ključnega pomena še naprej raziskovati, kako bolje razumeti in obvladovati stres in izgorelost. Na ta način se lahko predlagajo tudi učinkovitejše rešitve in podpora tistim, ki se srečujejo s temi težavami.
Prav tako je pomembno, da se raziskave uporabljajo za oblikovanje smernic za delovanje delovnih organizacij in izboljšanje delovnih procesov. Izgorelost pogosto izhaja iz prevelikih delovnih obremenitev in pomanjkanja virov, zato je nujno, da spremembe uvajamo tudi na ravni organizacij in načinov dela. Le tako bomo lahko ustvarili bolj zdrava delovna okolja in preprečili izgorelost zaposlenih.«