vestnik

(INTERVJU) Prejemnik zlatega znaka Viktor Zrim že 43 let pomaga reševati življenja

Majda Horvat, 13. 5. 2023
Jure Kljajić
Viktor Zrim je svojo kariero začel kot kot zdravstveni tehnik v reševalnem vozilu, nato je v reševalni službi skrbel za strokovno delovanje in organizacijo dela spremljevalcev, leta 2003 prevzel mesto vodje reševalne službe, nekaj časa je bil tudi pomočnik direktorice murskosoboškega zdravstvenega doma za področje zdravstvene nege. Foto Jure Kljajić
Aktualno

Vseskozi se je dodatno izobraževal, ne zaradi napredovanja, ampak da bo lahko ponudil nekaj več.

Dvanajsti maj je mednarodni dan medicinskih sester, ki nas opominja na pomen dela medicinskih sester in zdravstvenikov v družbi. To je tudi dan, ko Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije podeli zlati znak, najvišje priznanje za pomembne prispevke in dosežke na področju zdravstvene oziroma babiške nege. To prestižno priznanje je letos prejel Viktor Zrim, ki že 43 let dela v reševalni službi Zdravstvenega doma Murska Sobota

Začel je kot zdravstveni tehnik v reševalnem vozilu, nato je v reševalni službi skrbel za strokovno delo in organizacijo dela spremljevalcev, leta 2003 prevzel mesto vodje reševalne službe, nekaj časa je bil tudi pomočnik direktorice murskosoboškega zdravstvenega doma za področje zdravstvene nege.
Pred nekaj leti je vse vodstvene funkcije prepustil mlajšim kolegom in kolegicam. To pa je v njem obudilo zanimiv občutek, pove, da je še vitalen in da še lahko dela veliko dlje.

Kakšni so občutki ob prejemu priznanja? 

»Predlog za prejem priznanja me je zelo presenetil in se me, priznam, močno dotaknil. Občutki so dobri, saj je nekdo v mojem delu prepoznal njegov pomen, čeprav sem bil sam ves čas usmerjen v to, da pomagam sočloveku, ne da bi za to pričakoval ali dobil pohvalo ali nagrado. Drugače kot tako sploh ne znam delati. To je moje prepričanje od takrat, ko sem se kot dijak prvič srečal z bolniki. Tudi izobraževal sem se iz prepričanja, da če sem že na odgovornem delovnem mestu, potrebujem dodatno znanje, s katerim bom lahko ponudil nekaj več, in ne zato, da bi se dokopal do nekega položaja.
Ta zgodba s položajem pa je sploh zanimiva. Na začetku smo bili v reševalni službi štirje zdravstveni tehniki, ki smo si morali delo razdeliti po nekem razporedu. Ko smo se vprašali, kdo ga bo pripravljal, so sodelavci rekli: Ti to delaj. Če odštejem začetna in zadnja leta mojega službovanja, sem bil ves preostali čas neki 'šef'.« 

Torej niste imeli težav spustiti iz rok to, kar ste soustvarjali?

»Enako kot pri otroku, ki ga neguješ in vzgajaš, enkrat pride čas, da ga moraš spustiti od sebe, tako je tudi z delom. Imam pa zdaj več časa, da se posvečam strokovnemu delu, v sklopu sekcije reševalcev v zdravstvu pa sem tudi inštruktor in predavatelj na strokovnih seminarjih ter izobraževanjih. Mislim, da lahko na tem področju veliko dam mladim. Upam, da so moje izkušnje in znanje pri njih dobro sprejeti, le dovolj vztrajen moraš biti pri podajanju tega.«

Kako ste sami začeli karierno pot?

»V zdravstvenem domu sem se zaposlil januarja 1979 po končani srednji šoli. Najprej so me poslali na izobraževanje v kirurško ambulanto, ki je bila takrat še v Murski Soboti, saj drugega praktičnega usposabljanja za delo v reševalni službi takrat ni bilo. Nato sem šel na služenje vojaškega roka in bil po vrnitvi znova poslan na usposabljanje na kirurgijo v 'šok' sobo, kjer je takrat delal doktor Nikolaj Szepessy. Naučil me je veliko postopkov, ki so bili uporabni tudi za delo na terenu. S tem sem dobil samozaupanje in občutek, da nekaj znaš, da to lahko izvedeš na terenu in da ti nobena situacija ne pride do živega. Največji stres povzročata prav nevednost in neznanje v situaciji, ko moraš ukrepati takoj in nimaš časa iskati informacij v nekih virih. Ko ti je znano, kako bo zadeva potekala ter kaj moraš opraviti, stresa ni. V stres te lahko spravi edino to, če se med delom kaj zalomi in ne poteka tako, kot bi moralo.«

Rutina torej v nujnih situacijah zmanjšuje stres in daje neko varnost za strokovno opravljeno delo.

»V svojih predavanjih o temeljnih postopkih oživljanja, ki sodijo v sklop rednih usposabljanj vseh srednjih in diplomiranih medicinskih sester in zdravstvenikov, vedno znova ponavljam, da moraš biti s svojimi pripomočki na ti. Z vsemi delovnimi pripomočki si moraš biti blizu, četudi so to samo škarje in prijemalka ali pa je aparat s številnimi funkcijami in ekrani. Če ne znaš, kako delujejo, potem z njimi v neki situaciji ne moreš delati. Mislim, da je vir stresa ravno v tem.«

To, o čemer predavate, morate imeti tudi sami usvojeno do potankosti. Torej se še vedno tudi izobražujete.

»Nikoli dokončana zgodba. Kajti ko se enkrat zapišeš temu poklicu, ne moreš počivati na tistem, kar si se naučil pred desetimi, petnajstimi leti. Še dve leti pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev sem opravil mednarodne tečaje z namenom, da bi ostal strokovno 'fit'. Če hočeš nekaj delati in če je to tvoje poslanstvo, moraš nenehno vlagati vase. Kupimo avto, v katerega je treba nenehno vlagati, ga servisirati, kako potem ne bi vase, če hočeš biti odgovoren na delovnem mestu. Prepričan sem, da znanje in izobraževanje dvigata človeka in ga postavljata enakopravno do izzivov.
Spomnim se svoje prve intervencije zaradi prometne nesreče. Mlad in neusposobljen za reševalno delo, saj sem komaj končal šolo, sem moral na teren. Po glavi so se mi vrteli strašni prizori raztreščenega telesa, ki si jih lahko videl na televiziji, in tista pot od baze do kraja nezgode je bila zame nekaj najbolj strašnega. Če se prav spomnim, na srečo ni bilo nič hujšega. Pridobivanje izkušenj na tak način pa je trnova pot in pušča pri človeku neko sled.«

Že več kot dvajset let potekajo aktivnosti za reorganizacijo služb nujne medicinske pomoči v Sloveniji, a predstavljene rešitve so naletele na takšne ali drugačne odzive v politiki in javnosti. Kakšen je vaš pogled na to?

»Leta 1995 je bil pripravljen prvi projekt in od takrat so se vrstili različni predlogi in tudi pogledi na organizacijo nujne medicinske pomoči oziroma delovanja tega področja zdravstva. Tudi v murskosoboškem zdravstvenem domu smo poskušali temu slediti. Leta 2001 smo uvedli dispečersko službo, torej človeka, ki je sprejemal nujne klice in razporejal ekipe na terenu. Najprej se je govorilo, da bodo na primarni ravni takšne službe organizirane regijsko, ampak leta 2008 je bilo v zakonu o zdravstveni dejavnosti opredeljeno, da se bodo ustanavljali urgentni centri pri bolnišnicah. Zamisel o ustanavljanju urgentnih centrov ni slaba, ampak v vsej zgodbi manjka ključen element, to je kader. Ni ljudi, ki bi lahko zasedli ta zahtevna delovna mesta in bili za takšno delo dovolj usposobljeni. Zdaj se pripravlja tudi vzpostavitev dveh dispečerskih centrov v Sloveniji in enemu naj bi se še letos pridružili tudi mi.«

Čeprav že vrsto let potekajo akcije ozaveščanja o pomenu prve pomoči, nekateri še vedno ne pristopijo k človeku, katerega življenje je ogroženo, ampak čakajo na ekipo nujne medicinske pomoči. In če ta ne pride takoj, stresajo jezo na celotno zdravstvo.

»Ljudje smo na splošno nagnjeni k temu, da kritiziramo in prelagamo odgovornost na drugega, verjamem pa tudi, da se nekateri v situaciji, ko je kdo v smrtni nevarnosti, iz različnih razlogov ne znajdejo in ne znajo ali ne zmorejo ukrepati. Imamo pa na drugi strani skupine laikov, ki so veliko bolj dovzetni za zagotavljanje prve pomoči in so se tudi pripravljeni v tej smeri izobraževati. V murskosoboškem zdravstvenem domu se na primer tudi izobražujejo prvi posredovalci, ki bodo pozneje vključeni v sistem nujne medicinske pomoči. Priča smo velikim razlikam med dobro izobraženimi skupinami pri zagotavljanju prve pomoči na eni strani in na drugi še vedno veliko večjemu številu tistih, ki ne zmorejo odreagirati, kot bi bilo treba.


Kar me moti, je brezbrižnost. Nekdo vidi skozi okno stanovanjskega bloka človeka, ki leži na klopi, in ne da bi sam pristopil k njemu, raje kliče reševalno službo, naj pride pogledat, kaj je z njim. Če hočete, pridite, če ne, pač ne, še pove. To ni odnos do sočloveka. To ni ravnanje v duhu biti človeku človek. Takšne situacije zabolijo in vprašaš se, kam smo prišli. Še pred nekaj leti ni bilo tako. Imeli smo občutek za skupnost in odgovornost do posameznika. Danes pa smo postali individualisti, ki skrb za drugega prelagamo na razne uradne ustanove, institucije. Še za lastno zdravje ne skrbimo odgovorno, ko pa se pojavijo težave, pozabimo na vse, česar sami nismo storili, in v stiku z zdravstvenimi delavci pričakujemo, da se takoj najde rešitev.«

Zvok sirene reševalnega vozila sproža pri ljudeh različne misli in občutke. Kako je pri vas?

»Morda nekoliko drugače kot pri večini. V mislih sem običajno pri ekipi nujne medicinske pomoči, ki hiti na teren, v želji, da ne bi imela kakšne kompleksne intervencije in bi lahko svoje delo opravila brez zapleta. Torej sem z mislimi bolj na tej strani.«

Kakšne posledice puščajo zahtevne intervencije pri človeku?

»Ne po strokovni, ampak po človeški plati se te najbolj dotakne, če imaš pred seboj mladega človeka, kar pa ne pomeni, da bi ti bilo za starejšega vseeno. Ampak starejši človek je nekaj že doživel, mladi pa je šele na začetku življenja in mu je poškodba ali bolezen pustila posledice, ki jih bo čutil do konca. Pretrese pa tudi situacija, ko se nekaj hudega zgodi človeku, ki ga sam poznaš.«

Široko delovanje


Viktor Zrim je vključen v delovanje sekcije reševalcev v zdravstvu kot inštruktor in predavatelj na strokovnih seminarjih in izobraževanjih, je tudi sodnik na vsakoletnem strokovno izobraževalnem tekmovanju ekip nujne medicinske pomoči, ki poteka na Rogli, ter izpraševalec temeljnih postopkov oživljanja na preverjanju strokovne usposobljenosti pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Sodeluje z državnim izpitnim centrom, komisijo za preverjanje in potrjevanje nacionalne poklicne kvalifikacije zdravstveni reševalec I in komisijo za preverjanje kandidatov za delo v predbolnišnični službi nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Sodeloval je z ministrstvom za zdravje kot član komisije za nadzor izvajanja službe nujne medicinske pomoči, delovne skupine za enotno metodologijo organizacije urgentnih centrov v državi ter v delovni komisiji za vzpostavitev dispečerske službe v Sloveniji.

intervju viktor-zrim zdravstveni-dom-murska-sobota zlati-znak zdravstvena-nega