Maja Prettner je 35-letna režiserka iz Černelavec, ki je po študiju ostala v prestolnici, kjer že leta piše scenarije in režira filme, oddaje, nadaljevanke. Med njimi sta tudi priljubljeni nadaljevanki Usodno vino in Reka ljubezni. Snema pa tudi svoje filme, med drugim je posnela celovečerni film Nikoli za vedno (2010) in dokumentarni film o življenju otrok v sirotišnici (2017). Tudi tokrat se je lotila nevsakdanje teme, ženske na tradicionalno moškem položaju – evangeličanske duhovnice, ki pa je bila v trenutku začetka snemanja na pomembnem življenjskem razpotju. Z Majo se zelo dobro poznava, zato sva se odločili, da se v intervjuju tikava.
Zakaj si se odločila, da boš posnela film s takšno vsebino, ravno o Jani Kerčmar?
»Sprva me je pritegnila ženska na moških položajih, ženska, ki ima moč odpuščati grehe, kot božja predstavnica na zemlji, šele potem pa se je pokazalo, kako zelo 'odštekana' je.«
Snemati ste začeli že pred leti. Kdaj točno?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
»Snemati smo začeli leta 2017 in počasi se je klobčič zgodbe odvijal. Začela sem spremljati njeno delo, hodila sem na njena bogoslužja in postala del njenih vernikov. Delala je v dveh cerkvicah, v Selu na Goričkem in Apačah, ki imata po 60 vernikov, zato smo hitro postali zelo domači. Spustila nas je v svojo intimo, v družinske trenutke, hobije, skupaj smo praznovali božič. Skozi film spremljamo, kako ureja vrt, ki ponazarja njeno življenje. Kot želi urediti vrt, populiti plevel, tako si želi urediti tudi življenje.«
V filmu ti zaupa zelo intimne stvari. Tebi je najprej javno zaupala, da je bila v mladosti zlorabljena. Kako človeka pripraviš, da se ti tako odpre?
»V dokumentarnih filmih nikoli ne moreš natančno vedeti, kdaj boš strl ta trdi oreh, da se ti človek odpre. Zdi se mi, da zaupanje pride s tem, da vložiš v odnos zelo veliko časa. Vsak trenutek je pomemben, tudi ko kdaj misliš, da se družiš s človekom ob 'nepomembnih' trenutkih, na ta način gradiš prijateljstvo, zaupanje, da kar koli se zgodi, tega ne boš zlorabil. Ker sem hodila ob nedeljah k njenim bogoslužjem, sva se skupaj vozili iz Sela v Apače, kar pomeni, da sva v avtu lahko prebili tudi dve uri, in ta avto je bil njena spovednica.«
Je morda ves film kot njena spoved?
»Ja, zanimiva pripomba, in če malo globlje dojameš, film to je. Ta film jemljem kot njeno odrešitev, odpiranje njenih starih ran, po katerih morda niti ne bi tako kopala, če je ne bi spodbujala.«
Če se vrneva k zaupanju o zlorabah, je torej vam ustvarjalcem filma najprej javno zaupala?
»Ja, drži, ampak je trajalo, da je film nastal, tako da je v vmesnem času svojo zgodbo povedala že tudi drugod. Je pa prvič v filmu šla veliko globlje v družinske odnose, ki jih rešuje. Zato sem malo na trnih pričakovala reakcije njene družine.«
In kakšne so bile?
»Zelo dobro so sprejeli film, zato se mi je kamen odvalil od srca. Kot sem dejala tudi na predpremieri v Mariboru, ne želim, da gledajo film po segmentih, ko jih morda kakšna scena prizadene, ampak kot celoto. In takrat vidiš zgodbo ženske, ki je zelo pogumna in gre po svoji poti, čeprav s tem prekine družinsko tradicijo. Bistvo filma je torej ženska, ki se bori s svojimi travmami in izzivi, ki jih ima vsak od nas, da je torej običajen človek.«
Kako si ti zadovoljna s filmom?
»Mislim, da smo sestavili kompleksno, zanimivo zgodbo z dramatičnimi preobrati. Kljub težkim temam smo v filmu pokazali, da življenje ni nikoli samo slabo ali samo dobro, ampak paket smeha in solz. V kakšnem delu zgodbe se lahko vsakdo najde.
Je pa film nastajal res dolgo, kar lahko ponazorimo s primeri iz resničnega življenja, saj smo se vmes razšli s partnerji, spoznali nove ljubezni, rodili otroka, na žalost so nam tudi umirali ljudje.«
Kakšni so načrti s filmom?
»7. oktobra bo predvajan v Portorožu na Festivalu slovenskega filma na prizorišču Monford. Film smo prijavili tudi na mednarodne festivale, ampak še čakamo rezultate. Bo pa vključen v Art kino mrežo, del katere je tudi Murska Sobota, in bo predvajan v Gledališču Park. Datumov še nimamo, odvisno je od festivalov, ker se to ne sme prekrivati, si pa vsekakor želimo, da bo najprej predvajan v Murski Soboti. Dobili smo še Al Jazeera Balkan Star Award, kar pomeni, da bomo imeli distribucijo filma po televizijskih mrežah Bližnjega vzhoda, kjer bo predvajana krajša različica.«
Ustvarjalci filma
Duhovnica (2023, dolžina 98 minut)
Režija in scenarij: Maja Prettner
Snemalec, direktor fotografije: Jože Glažar
Montažerka: Sara Gjergek
Snemalci tona: Jože Glažar, Željko Marušič, Maja Prettner
Oblikovalec tona: Simon Penšek
Producenta: Boštjan Virc, Nataša Vugrinec
Produkcija: Studio Virc