Robert Požonec se ob svojem strokovnem delu posveča še humanitarnemu, političnemu, športnemu in civilnemu udejstvovanju. Že desetletja je vpet tudi v delovanje madžarske manjšine in lokalne skupnosti ter v aktivnosti na regionalni in državni ravni. Za vse to in zaradi ugleda, ki ga uživa med ljudmi, je pred tedni prejel naslov častnega občana Občine Lendava.
Po kakšnem ključu si nekdo, ki je aktiven na tako različnih področjih, sploh izbira svoje obveznosti?
»Po občutku, da si za nekaj poklican ali da lahko k nečemu pripomoreš, dodaš ali izboljšaš, da torej v nečem najdeš vsebino in pomen. Pustim pa tisto, za kar vidim, da ni perspektivno oziroma je prognoza slaba, ali pa tisto, na kar se ne spoznam.«
Torej zmorete komu reči tudi ne.
»Pacientom nikoli, zmorem pa to reči za nekatere dejavnosti, ki mi niso v veselje ali v njih ne vidim svoje vloge.«
Ali rečete ne tudi človeku, ki si želi vaše sodelovanje iz nekih svojih interesov?
»To je dobro vprašanje. Za zdaj se temu še vedno upiram. Ne vem pa, kako dolgo bo šlo. V trenutku slabosti popustiš in želiš ustreči. Mislim seveda na to, da sem odklonil povabilo, da bi kandidiral za predsednika Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti. To sem storil predvsem zato, ker sem kirurg in ne politik.
Če ima nekdo dober občutek ob druženju z mano ali želi, da mu dam nasvet, tega sodelovanja ne odklanjam, če mi ni v breme. Ko pa nekomu rečem NE, kar se je zgodilo v več primerih, to povem zelo odločno.«
Rekli ste, da niste politik, pa vendar je vaše udejstvovanje, na primer v občinskem svetu, politična funkcija.
»Če me nekdo nekam izvoli, je moja dolžnost, da ga dostojno zastopam in se posvetim temu tako časovno kot s svojim znanjem. Prek matere, ki je poznana po svoji vlogi, ki jo je imela v politiki, pa sem tudi sam dobil vpogled v lokalno politiko.«
Postali ste častni občan Občine Lendava. Kakšni so ob tem vaši občutki? Toliko bolj, ker ste se s tem pridružili eminencam, uglednim in pomembnim ljudem, ki se jim je izkazala ta čast. Če omenim Ladislava Lipiča, Ferenca Kiralya in Ferenca Hajosa, Franca Geriča, Janosa Martona, Danila Türka, Petra Szijjarta in še posebej vašo mamo Mario Pozsonec.
»To je edinstven občutek in trenutek, ko besede ne zadoščajo za izražanje hvaležnosti in ponosa. Naziv častnega občana ni zgolj nagrada, ampak simbol priznanja za mojo zavezanost, delo in predanost. Ob tem želim poudariti, da mi skupnost veliko pomeni in sem si vedno prizadeval prispevati k njenemu razvoju in sreči.«
Ste bili kdaj razočarani nad skupnostjo, morda nad tem, da ne deluje vedno kot skupnost?
»Življenje prinaša zadovoljstvo in razočaranje, vendar nekega groznega razočaranja, da bi se mi svet sesul, nisem doživel še nikoli. V zakup je treba vzeti tudi to, da čeprav delaš za skupnost, ta tega ne zazna. Vendar se potem sčasoma vse postavi na pravo mesto. Tako vidim tudi priznanje, ki sem ga zdaj prejel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
Sam v življenju neke skrajnosti, ko si čisto na vrhu ali povsem na dnu, eliminiram. Sprejemljiva je neka sredina. Nikoli me ne zanese, ko sem na vrhu, in nikoli se ne zlomim, ko sem na tleh. Tako je tudi v odnosu do lokalne skupnosti.«
Vsi, ki smo poznali Mario Pozsonec, vemo, da je imela rahločuten odnos do ljudi, da je delala za dobro skupnosti in kot političarka za vse ljudi, še posebej za pripadnike manjšine. Kako ste se je ob prevzemu naziva častni občan sami spomnili?
»Spomin nanjo mi je zmeraj blizu in me vodi v življenju. Bila bi – ali če nas vidi – ponosna na ta dosežek. Njena odkrita želja je zmeraj bila, da bi enkrat stopil na njeno mesto. Tega za zdaj nisem izpolnil. Bomo videli ...«
Orosile so se vam oči. Kateri spomini so prišli na dan?
»Številni spomini. Vedno je govorila, da sem njen najpomembnejši kritik, ko sva doma premlevala marsikateri problem. Včasih sem ji skušal tudi kaj svetovati, ampak ona je bila veliko bolj izkušena od mene, amaterja. Me je pa kdaj tudi poslušala.«
Tudi sami ste oče. Kako sprejemate mnenje, morda kritiko svojih otrok?
»Vidim, da se kolo življenja obrača. Imam troje otrok, dve hčerki, mladi zdravnici raziskovalki, ki se usmerjata ena v onkologijo in druga v kirurško stroko. Sin pa je študent informatike. Domače gnezdo se je izpraznilo, tako da sva doma sama z ženo, ampak še vedno smo kot družina zelo povezani.«
Rekli ste, da vam je mama priznala, da ste njen najpomembnejši kritik. Svojo veličino političarke je pokazala tudi ob smrti konstruktivnega kritika njenega političnega delovanja, ko je prinesla venec rož.
»Če deluješ v javnosti, moraš sprejeti tudi to, da si na udaru. Ob tem se vedno spomnim tudi njenega nauka. Učila me je, da moram vedno izhajati iz tega, da so vsi ljudje v osnovi dobri in jih razmere privedejo do tega, da postanejo zlobni. In temu načelu, da je vedno treba najprej videti v ljudeh dobro, sledim še danes.«
Maria Pozsonec si je prizadevala za ohranjanje maternega jezika in za življenje v sožitju in spoštovanju vseh, ki živijo v Lendavi, ne glede na nacionalno pripadnost. Koliko je po vašem mnenju iskrene pripravljenosti med ljudmi, da bi živeli tako?
»Lendava je multikulturni center z bogato zgodovino, ki nas spominja na čase, ko so se začele prepletati različne kulture in soustvarjati pestro skupno. To mesto je tudi priča tega, kako lahko kljub različnosti tradicij ljudje bivajo v harmoniji. Zgodovina Lendave nam tudi pomaga razumeti povezanost med ljudmi in pomembnost ohranjanja kulturne dediščine za prihodnje generacije. Mislim, da je to sobivanje še vedno vzorno in se po tem lahko zgledujejo po nas.
V Lendavi imamo tudi zelo pestre in močne narodnostne skupine in vsak, ki deluje na svojem področju, s tem bogati našo skupnost. Še posebej je dejavna madžarska narodnost na kulturnem, političnem in žal tudi na gospodarskem področju.«
Zakaj žal na gospodarskem področju?
»Gre samo za moje mnenje, da bi morala biti madžarska samouprava deležna reorganizacije, posodobitve. Biti bi morala samo politični organ delovanja, vzporedne ali druge dejavnosti, tudi gospodarske, ki niso tesno povezane s politiko, pa bi morala organizirati posebej. Temu se ne bi bilo treba odreči, bi jih pa vodila neka druga skupina ljudi.«
Ali podobno razmišlja še kateri član sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti?
»Večina ni mojega mnenja, imam pa v zadnjem času že nekaj sogovornikov tudi o tem vprašanju. Seveda bodo spremembe mogoče šele takrat, ko bo o tem doseženo soglasje in dogovor, sprejemljiv za večino.«
Več mandatov ste tudi predstavnik madžarske narodnosti v občinskem svetu Občine Lendava. Zakaj se vam osebno zdi pomembno delovati na tej ravni politike?
»Manjšina je organski del te naše skupnosti in zato mora imeti zastopnika. Več kot dvajset let sem doma na tem področju in spoznal sem problematiko, prav tako, kako je treba pristopiti k reševanju zadev, zato se mi je zdelo naravno, da stopam po tej poti. Vsekakor je moj glas pri odločanju enakovreden vsem drugim članom v občinskem svetu.«
Torej je drugače kot v parlamentu, ko je lahko včasih glas narodnostnih poslancev celo odločujoč.
»Povem vam enega svojih spominov na to, kako cenjeni so bili nekoč poslanci. Z mamo sem šel v restavracijo, in ko sva vstopila, so ljudje vstali in zaploskali. Tudi taksist se je ustavil ob naju ter vprašal, ali naju lahko kam odpelje. Takega odziva danes več ne vidim, saj so politiki v očeh ljudstva ali volivcev izgubili veljavo.«
Kako sami gledate na našo politiko, kako na pomurske poslance?
»Pomurskih poslancev ne bom komentiral, politične turbulence, ki smo jim priča, pa mi niso všeč. Jih spremljam, vendar razen narodnostni politiki nikoli nisem pripadal nobeni politični opciji, čeprav mi vsaka stran pripisuje, da pripadam drugi.«
Nekajkrat ste prevzeli vlogo mediatorja v konfliktu med ljudmi na vodilnih javnih položajih v lokalni skupnosti. Zakaj se vam zdi vredno žrtvovati čas in energijo za rešitev nekih stanj, ki jih ljudje na pomembnih funkcijah niso sposobni rešiti z dogovorom?
»Preprosto zato, ker je vsakega, ki ga ob pomanjkanju kakovostnih kadrov izgubimo na vodstvenih mestih, tako med pripadniki manjšine kot na splošno, škoda. To vlogo sprejmem tudi zato, ker verjamem, da lahko prispevam k rešitvi problema. Vendar rešitve ni, če na obeh straneh ni pripravljenosti za sodelovanje.«
Kot predstavnik madžarske narodne skupnosti ste tudi član sveta RTV ...
»S ponosom tudi lahko povem, da sem eden redkih članov, ki sem ob vseh zamenjavah spet v tem svetu. Znova poudarjam, ne pripadam nobeni politični opciji in se nobene ne bojim, poskušam pa potegniti vedno najboljše za svojo skupnost.«
Ali lahko zmeraj poveste svoje mnenje?
»Morda ga ne bi smel vedno, a ga povem, vendar z določeno mero politične modrosti. Svoje mnenje povem vedno, če me zanj vprašajo, s tem da ga včasih izrečem kdaj drugič, ko se strasti umirijo, ko je situacija ugodnejša in stanje bolj zrelo.«
Kakšen je vaš pogled na današnje medijsko polje, medije. Jih spremljate?
»Spremljam praktično vse, od časopisov do radia in televizije. Z vsem, kar poročajo, sem na tekočem. Seveda me včasih kakšni prispevki vznemirijo, vendar natančno vem, kaj je v ozadju tega, in s tem pristopom tudi berem tako ene kot druge.
Če vas zdaj pospremim v svojo sobo, boste tam videli od Reporterja, Demokracije do Mladine in Dela. Redno berem tudi Nepujsag in občasno Vestnik. Tega sem se navadil pri očetu že kot otrok, saj sem moral vedno hoditi v kiosk k staremu Lutarju po sobotno Delo in cigarete ljubljanska morava filter.«
Ali ste tudi ljubitelj knjig?
»Vse zadolžitve, ki jih imam, zlahka sprejemam, težko pa sprejmem to, da nimam zadosti časa za knjige in glasbo. Rock glasba mi je v velik užitek, zelo velika in bogata je tudi moja domača knjižnica. Zmeraj, ko grem kam v tujino, se vrnem domov z vrečko knjig. V mladosti smo brali in citirali Hesseja, nato Bukowskega, prevzele so me tudi pesmi madžarskega pesnika Adyija. Knjiga je pri meni kultni simbol.«
Poznamo vas tudi kot velikega ljubitelja športa, predvsem nogometa, ki pa ga niste omenili.
»Nisem ga omenil, ker mi ga ne manjka. Še vedno sem zdravnik mlajših selekcij slovenske nogometne reprezentance U15 in U16 oziroma tam, kjer me potrebujejo. Z njimi tudi veliko potujem po svetu, kot veste, pa je moje srce bilo in vedno bo modro-belo, kot so barve Nafte. V Nafti sem bil vse, od igralca do zdravnika, nekaj časa tudi predsednik.«
Velika pričakovanja so v zadnjem času povezana z delovanjem lendavske nogometne akademije ...
»Ni zdravo, da jaz to komentiram. Zakaj? Ker sem nekdanji predsednik kluba iz časov, ko včasih nismo imeli niti šest evrov za barvo, da bi začrtali igrišče. Ampak smo bili z minimalnimi finančnimi sredstvi le ligo nižje, kot je Nafta sedaj. Nafta je imela takrat dušo in srce.
Zaradi tega zdajšnjih odločitev mojih naslednikov ne morem komentirati.«
Marsikomu ste ostali v spominu po tem, da ste leta 2012 kot klubski zdravnik NK Nafte oblekli majico Mure.
»Rad imam dober nogomet, a z dušo in telesom sem naftaš. Zakaj ne bi pomagal še drugemu klubu, ko me ta potrebuje?
Še zdaj se spominjam dni, ko sem bil pri Muri. Veliko smo potovali po Evropi in bili uspešni. To so bili lepi časi, herojski, saj so bili dečki vzgojeni doma in tudi vodstveni kader je bil domač, vzdušje pa pristno in nepokvarjeno.«
Do katere mere je po vaše rivalstvo v športu zdravo in na kateri točki se prestopi na nevarno polje zlorabe športa za širjenje in podpihovanje sovražnosti, ustvarjanje nestrpnosti?
»Zdravo rivalstvo je dobrodošlo, saj prispeva k napredku. Podpiram tudi navijaške skupine in vse vrste zdravega navijanja, saj so poper nogometne igre, da ta ni videti kot gledališka predstava. Ne sme pa se prestopiti meja huliganstva, ki je zelo tanka. Pojavi se lahko pri posameznikih, ki ne zasedajo položaja na družbeni in ne na ekonomski lestvici. To nezadovoljstvo potem sproži neke silnice, da se ti posamezniki strnejo v skupine in tako dobijo moč za svojo agresivnost. Veliki klubi se z navijaškimi skupinami ne ukvarjajo in so te prepuščene same sebi, bi pa moral biti zdrav športni duh vodilo vsega športnega dogajanja.«
Kot zdravnik mladih nogometašev veste, kakšno je njihovo zdravje, tako telesno kot duševno.
»So odličnega zdravja in niso pokvarjeni. Zelo rad sem v družbi fantov, ki vsi sanjajo, da bodo nekoč nogometne zvezde. Če kdaj, potem je v tej digitalni dobi pravi čas, da se mladi posvetijo športu. Šport namreč razvija koordinacijo gibanja, vzdržljivost, krepi mišice, fizikalno zdravje, tekmovalnega duha in izboljšuje zbranost.
Vpliva tudi na mentalno zdravje in dobro počutje, zmanjša stres, dviguje samozaupanje, krepi socialne stike. Sam sem se od športa naučil izgubljati. To je zelo pomembno. Je podobno kot pri tistih figuricah, ki se vedno znova postavijo nazaj na noge.«
Kaj pomeni biti zdrav oziroma ozdraveti, ste večkrat občutili na svoji koži. Kako gledate na nikoli rešen problem čakalnih vrst v slovenskem zdravstvu?
»Čakalne vrste so zelo zapleteno vprašanje. Ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Evropi se je zdravniška stroka kot tudi vse druge, ki delajo v zdravstvu, znašla v velikem kadrovskem pomanjkanju. Mislim, da mi, ki smo del tega sistema, naredimo vse, kar je v naših močeh, da smo dosegljivi kar največjemu številu ljudi, in stremimo k temu, da opravimo čim več storitev. Vendar smo tudi mi samo ljudje in tudi naše zmogljivosti so omejene.
Če sem iskren, pravega izhoda glede čakalnih vrst ne vidim. Kajti ob pomanjkanju zdravstvenih delavcev problem postaja nerešljiv tudi zaradi staranja ljudi in s tem večje obolevnosti, hkrati pa se z napredkom medicine povečujejo tudi možnosti za zdravljenje.«
Ste tudi velik ljubitelj psov in predsednik Kinološkega društva Lendava. Kakšen je vaš odnos do teh živali?
»Pes je edino bitje na svetu, ki ima gospodarja rajši kot samega sebe. Njegov edini cilj v življenju je, da bi osrečil gospodarja. Pravijo tudi, da ni rečeno, da si bogat, če imaš veliko denarja, si pa bogat, če imaš psa. Psa sem imel že v otroštvu in vedno sem imel rad velike, močne pasme. S prvim komondorjem, madžarskim ovčarjem, sem zadnje leto pred razpadom Jugoslavije celo osvojil naslov prvaka v lepoti.
Zdaj imam dva velika psa, nemškega ovčarja Reksija, ki sem ga nasledil od mame, in romunskega bukovinskega ovčarja, ki sem ga dobil prav od tamkajšnjih pastirjev iz prve linije psov, ki branijo čredo pred napadi medvedov in volkov. In tako se tudi obnaša. Je čvrst, nepopustljiv in neustrašen, hkrati pa nežen. Enkrat me je bolela noga, in ko sem prišel na dvorišče, sem šepal. Pes je šel za mano in začel šepati kot jaz. Ne vem, kaj je s tem izražal, morda to, da mi želi biti enak. Če šepa gospodar, bo šepal še sam.«
