Ob letošnjem dnevu reformacije obeležujemo tudi stoletnico ustanovitve evangeličanskega seniorata v Prekmurju in s tem stoletnico samostojne Evangeličanske cerkve na Slovenskem. Tako se letos ne spominjamo le velikih mož reformacije, ki so nam dali knjižni jezik, prve knjige in zavedanje o lastni identiteti, ampak tudi tega, kaj je prinesla samostojnost cerkve. V minulem stoletju je bilo veliko narejenega, a so ga zaznamovali tudi turbulentni časi, s tem da sedanjost kljub petstoletni tradiciji reformacije še vedno ni taka, za kakršno so si prizadevali Luther, Trubar in drugi reformatorji. O tem, kakšni so izzivi Cerkve danes, smo se pogovarjali z evangeličanskim škofom na Slovenskem Leonom Novakom, ki deluje v evangeličanski cerkveni občini v Murski Soboti.
Po določitvi novih meja po prvi svetovni vojni so se prekmurske evangeličanske cerkve ločile od sombotelske škofije in nastala je potreba po novi organiziranosti cerkva, ki so tu delovale že stoletja prej.
»Naj spomnim, da se je Evangeličanska cerkev na Slovenskem začela z izdajo Trubarjeve Cerkovne ordninge leta 1564, pravnega dokumenta, ki je omogočil, da je Cerkev na tem območju začela delovati. Cerkovna ordninga je urejala potek in jezik bogoslužja, ki je bil slovenski oziroma materni jezik, ter določala, da se naj poleg cerkva sezidajo tudi šole, ki jih bodo obiskovali vsi otroci, tako fantje kot dekleta. V naslednjih stoletjih je bilo delovanje Evangeličanske cerkve zaradi različnih zgodovinskih dejavnikov večkrat prekinjeno ali oteženo. Ker je Prekmurje spadalo pod madžarsko krono, je pod njo delovala tudi evangeličanska cerkvena skupnost. Po koncu prve svetovne vojne, ko so se začrtale nove državne meje in se je Prekmurje priključilo k slovenskemu nacionalnemu ozemlju, je tudi naša Cerkev potrebovala novo cerkveno upravo. Takratni škof iz Sombotela Bela Kapi je predlagal, da v Prekmurju ustanovijo svoj seniorat, svojo 'šinjorijo', ki bo urejala versko življenje prekmurskih evangeličanov. Ustanovili so jo 2. februarja 1922, prvi senior je bil duhovnik Štefan Kovač, inšpektor pa Aleksander Junkucz, in ko se je ta preselil v Ameriko, ga je leto pozneje nadomestil Josip Benko.«
Kaj je to pomenilo za to majhno versko skupnost, ko so se znašli v novi državi?
»Evangeličanska verska skupnost v Prekmurju je naenkrat postala manjšinska, vzeli so ji določene pravice, verske šole, učitelje, ki so tu delovali, pa premestili v druge kraje osrednje Slovenije. Imela je tudi manj pravic kot ostale verske skupnosti, kar je pri marsikomu povzročilo nostalgijo po starih časih. Dejstvo je, da je evangeličanska skupnost na Madžarskem, kateri so pripadali prej, na nek način spodbujala razvoj Cerkve ter bogoslužje, verouk in šolo v materinščini, torej prekmurščini. S tem se je ohranjala tudi slovenska narodna zavest. Spodbujali so tudi izdajo verskih publikacij, tako so nastajali prvi prevodi verskih knjig v prekmurskem jeziku. Naj ob tem samo spomnim na Temlinov Katekizem iz leta 1715 ali nekoliko kasnejši Kuzmičev prevod Nove zaveze v prekmurski jezik leta 1771. Ta dela so nastala z namenom, da bi lahko ljudje v svojem maternem jeziku brali božjo besedo, jo spoznali in v življenju uresničevali.«
Vseeno pa je cerkveno življenje z lastnim senioratom postalo bolj dinamično, vzdramilo je duhovni svet in spodbudilo razvoj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
»Samostojni seniorat je pozitivno vplival na nadaljnji razvoj cerkvenih občin, verskih ustanov, šol, saj je spodbujal in podpiral izdajo različnih publikacij, verskih knjig in učbenikov. Pojavila se je potreba po cerkvenih glasilih, mesečniku Duševni list, ki je zdaj Evangeličanski list, Evangeličanskem koledarju, učbenikih za verouk in drugih verskih tiskih. Seniorat je dal velik poudarek na šolstvu in izobraževanju. Sicer se je opismenjevanje spodbujalo že v Trubarjevih časih, je pa šola v tem obdobju postala še bolj dostopna za vse otroke, ne glede na materialno stanje. Revne družine si v prejšnjih časih šolanja svojih, čeprav nadarjenih otrok niso mogle privoščiti, s splošnim šolstvom, ki se je uvajalo po cerkvenih občinah, pa je to postalo dostopno vsem. Učitelji so lahko prepoznali nadarjene učence in prek štipendijskih skladov omogočili njihovo nadaljnje šolanje ter študij v tujini, večinoma za duhovnike. To je pomembno za duhovnost in učenost kraja, saj so se izobraženci in intelektualci večinoma vračali v svoj kraj, tu službovali, širili in delili svoje znanje ter tako aktivno prispevali k širjenju splošne izobrazbe. Intelektualci, ki se vračajo, bogatijo prostor, tako materialno kot duhovno, kar prispeva k razvoju in napredku regije.«
V času druge svetovne vojne, po ponovni priključitvi k Madžarski, so prekmurski seniorat razpustili, po vojni pa se je spet nadaljevala samostojna pot Evangeličanske cerkve. Povojno obdobje je bilo na splošno nenaklonjeno cerkvenemu življenju, po osamosvojitvi Slovenije pa se piše novo poglavje.
»Po osamosvojitvi se razmere razvijejo v pozitivno smer, ena od teh je tudi ta, da dan reformacije postane državni praznik. S tem se še bolj cenijo delo in prizadevanja Trubarja, Dalmatina in ostalih slovenskih in prekmurskih reformatorjev ter njihov prispevek, ki je omogočil razvoj slovenske nacionalne identitete, slovenskega jezika in književnosti ter splošnega šolstva.«
Reformacija je postavila človeka v ospredje. Kako pa se je v stoletjih spreminjal odnos do človeka?
»Odnos do človeka se v naši Cerkvi ni veliko spreminjal. Evangeličanska tradicija oblikuje svojo teologijo na podlagi svetopisemskega izročila. Reformacija je omogočila in spodbujala izhodišče, da se Sveto pismo prevede v jezik ljudstva, da ga bodo lahko vsi prebirali in razumeli, zato tudi tako velik poudarek šolstvu in opismenjevanju. Sveto pismo med drugim govori tudi o tem, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, zato Bog vse enako ljubi in spoštuje. Edino neposlušnost Bogu oziroma greh lahko vrže človeka iz te skupnosti, dokler ta ne spremeni svojega napačnega načina življenja. Ravno to je bilo od reformacije naprej merilo in vodilo Evangeličanske cerkve v njenem delovanju in učenju. Človek je od Boga poklican, da v svetu, v katerem živi in deluje, uresničuje božjo voljo. Ta božja volja pa je, da živimo v medsebojnem spoštovanju, da se ljubimo, eden drugemu stojimo ob strani, smo solidarni in si pomagamo. Največja zapoved, o kateri Jezus govori, je: 'Ljubi gospoda Boga iz vsega svojega srca, z vso dušo, z vsem razumom, z vso močjo ter ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.' To je bilo in še vedno je vodilo Evangeličanske cerkve skozi celotno zgodovino.«
Kljub 500-letnici reformacije pa se spoštovanje do človeka in sočloveka ter želja po enakopravnosti še do danes nista uresničila. Težko govorimo o enakopravnosti ljudi in človek oziroma človečnost pogosto ni v ospredju.
»Z marsičem, kar je bilo slabega pred 500 leti, se soočamo tudi danes. Na eni strani se soočamo z izredno hitrim razvojem znanja in tehničnim napredkom družbe, na drugi strani pa je na žalost človeška duša oziroma značaj posameznika ostal na isti empatično nerazviti ravni, saj imamo še vedno vojne, nespoštovanje, sovraštvo, zatiranje, nepravičnost …, in to ni v skladu z božjo voljo in božjim načrtom za ta svet. V zgodovini pogosto prihaja do kriz, vojn ali nestrpnosti in poslanstvo Cerkve je, da govori o spravi, božjem miru in božji ljubezni. Samo to nam zagotavlja boljšo prihodnost za sedanje in bodoče generacije. Naša naloga oziroma poslanstvo je tudi to, da pomagamo tistim, ki nimajo enakih možnosti ali so se znašli v kakšni stiski.«
Evangeličanska cerkev je manjša, a veliko pozornost posveča skrbi za ljudi. Nedavno ste se tudi sami vrnili iz Ukrajine.
»V naši majhni skupnosti je solidarnost in pripravljenost pomagati sočloveku vedno prisotna. Nedavno sem se vrnil z vojnega območja v Ukrajini, kamor smo odpeljali humanitarno pomoč, obleko, otroško opremo, šolske potrebščine, gasilsko ter medicinsko opremo in ortopedske pripomočke. V bolnišnici v Užgorodu so nas toplo sprejeli in našo pomoč s hvaležnostjo prevzeli. Da nam je to uspelo, sem ljudem in Bogu zelo hvaležen. Čeprav so se tudi pri nas mnogi ljudje znašli v stiski in težkih situacijah, radi pomagajo. Sočustvujejo z ljudmi v Ukrajini, kjer so mnogi domovi uničeni, in se zavedajo, da tam ljudje trpijo še večje pomanjkanje kot oni sami. Videl sem, da so ljudje v težki situaciji, mnogi nimajo vode, ne elektrike in ne možnosti za ogrevanje, pred vrati pa je zima. V Zakarpatju je nekoliko bolje, ker ni raketnih napadov. Življenje so si prilagodili, otroci spet hodijo v šolo, imajo treninge, ki jih prekinjajo alarmi. Trudijo se, da gre življenje naprej. Med ljudmi pa je bilo čutiti močno domoljubje in optimizem.«
Kako pa je med ljudmi pri nas, kjer se gotovo marsikdo sooča s težko situacijo, se podražitve in črne napovedi že čutijo?
»Zaradi naraščanja cen energentov in cen na splošno so tudi mnogi naši ljudje v vedno večjih stiskah. Število prosilcev pomoči narašča in mi jim skušamo prek Evangeličanske humanitarne organizacije podpornice pomagati, kolikor se le da. Slovenija je socialna država, vedno pa se najdejo skupine, ki izpadejo iz sistema, in te je treba poiskati ter jim pomagati. To je tudi naša skrb. Opažamo pa, da se pred bližajočo se zimo pri ljudeh čuti nek strah in negotovost, kako bo.«
Ne le pri božji službi, z ljudmi vseh generacij se srečujete tudi v različnih skupinah in druženjih, da bi se jim približali in spoznali. Kaj ljudi pesti, s čim se ukvarjajo in o čem razmišljajo?
»Ko se družimo v različnih skupinah in se pogovarjamo, odpiramo različne teme, z vsako pa pridejo na površje življenjska vprašanja, izkušnje, tudi razočaranja in doživete tragedije. Druženje v takšni obliki je priložnost, da se pogovorimo, si stojimo ob strani in priskočimo na pomoč, če je treba. Govorimo tudi o tem, kako se božja beseda dotakne naših življenj in kako se to odraža v vsakdanjem življenju. Versko življenje ni omejeno le na nedeljsko bogoslužje, ko pridemo domov, pa se začnejo drugi problemi v neki drugi sferi življenja. Ne, pomembno je, da nas božja beseda spodbuja, da ostanemo v vseh situacijah in skozi celo življenje povezani z Bogom. Je pa blagodejno, da imamo, ko smo v stiski, ob sebi ljudi, ki jim zaupamo, ki nas razumejo in nam stojijo ob strani, da lažje prebrodimo in preživimo težke trenutke. Božja beseda nam daje tolažbo, upanje in nas krepi. Pomembno je, da živimo na podlagi božje besede ter iz ljubezni do Boga in do sočloveka.«
Kljub temu pa se marsikdo, ki to zagovarja, tega ne drži, samo spomnimo na deset božjih zapovedi.
»Če bi se vsi držali desetih zapovedi, po mojem ne bi bilo toliko problemov doma in v svetu. Kajti zapovedi so namenjene nam, da bi nam bilo dobro, da bi se medsebojno spoštovali, cenili, da bi živeli v pravičnosti in socialni empatiji. Če bi živeli v taki družbi, bi bilo to dobro za vse in vsi bi bili deležni blaginje v enaki meri. Človeški značaj pa je včasih drugačen, prepogosto obrnjen v lastno korist ne glede na to, kaj s tem povzroča drugemu človeku. Zato je danes situacija taka, kot je. Posledice takih prepričanj ali dejanj pa so včasih zelo radikalne, saj se lahko končajo v obliki nasilja ali vojn. Pomembno je, da se vsak kristjan zaveda, da bo enkrat pred božjim obličjem za vsa svoje dejanja tudi odgovarjal.«
Če bi se držali osnovnih načel, etike in spoštovanja, bi bilo drugače?
»Menim, da bi vladala splošna blaginja in da se svet ne bi toliko delil na privilegirane in tiste, ki to niso. Dobrine, ki jih je Bog podaril vsemu človeštvu, pa bi se tudi bolj pravično uporabljale in delile. Zmerno in ne prekomerno izkoriščanje naravnih surovin bi moralo biti vodilo tega časa. To je ekologija v pravem pomenu besede in gospodarjenje, ki je trajnostno naravnano. Vse verske skupnosti v svojem učenju poudarjajo zmernost, zadovoljstvo in hvaležnost Bogu za to, kar imamo, ter spoštovanje sočloveka.«
Kakšni pa so izzivi Evangeličanske cerkve na Slovenskem danes? Kakšna naj bo Cerkev danes?
»Ostati moramo zvesti božjemu sporočilu in delovati v smislu nauka Jezusa Kristusa ne glede na okoliščine ali trende družbe, ki nas obdajajo. Evangeličanska cerkev v Sloveniji zaobjema 14 cerkvenih občin in 12 duhovnikov in duhovnic, od tega je ena duhovnica zadolžena za duhovno oskrbo v vojski in en duhovnik za duhovno oskrbo v policiji. Glede pastoralnega dela trenutno še pokrivamo vse cerkvene občine, smo pa glede oskrbe cerkvenih občin in vernikov že dosegli kritični limit. Ker se bo v prihodnjih letih nekaj duhovnikov upokojilo, si želimo, da bi se mladi odločali za študij teologije. Ljudje so zelo hvaležni, če je duhovnik prisoten v njihovem kraju, da je tam za njih, da se lahko oglasijo in pogovorijo, ko nas potrebujejo. Zato ves čas iščemo najboljše načine za oskrbo vseh naših vernikov. Bogu smo hvaležni za okolje in ljudi, ki nas obdajajo. Menim, da imamo v zadnjem stoletju na tem nacionalno in versko pisanem območju, kjer delujemo, dobro ekumensko sožitje z vsemi verskimi skupnostmi in prijateljske odnose. Samo želimo si lahko, da se to ohrani in prenese tudi na tiste kraje in področja, kjer se sobivanje ni tako uveljavilo.«
Aktivno pa že dobro leto deluje Zavod za projektno raziskovalne in kulturno-razvedrilne dejavnosti Primož Trubar, ki ga vodi latinistka in jezikoslovka ter dobra poznavalka zgodovine Prekmurja in protestantizma Klaudija Sedar.
»V zadnjem obdobju je število duhovnikov in duhovnic doseglo kritično mejo, vsak med nami pa ima obveznosti na različnih področjih. Ta zavod smo ustanovili z namenom, da bi se bolj sistematično in poglobljeno posvečali raziskovalnim in tudi drugim dejavnostim, ki so povezane s protestantizmom v Prekmurju in na Slovenskem, pa tudi publicistični dejavnosti in kulturnim vsebinam. Poleg tega se zdaj veliko dela na tem, da bi uredili naše cerkvene arhive, popisali, kaj vse obsegajo, ter s tem omogočili nadaljnje raziskovanje preteklosti naše Cerkve ter morda prišli tudi do kakšnih novih spoznanj in odkritij.«
Lani ste na vašo pobudo v Murski Soboti spet uvedli skupne sprehode duhovnikov različnih cerkva. Kaj so vaše skupne teme, na katerih področjih je treba največ delati in kje je še največ razhajanj in odprtih vprašanj?
»Sprehodi imajo dolgo tradicijo še iz leta 1910, ko so se na popoldanskem sprehodu po Soboti dobivali evangeličanski senior, katoliški dekan in judovski rabin ter s tem ljudem pokazali, da če se oni lahko družijo, pogovarjajo in spoštujejo, naj tudi občani in občanke ne glede na različnosti to posnemajo in tudi sami tako živijo. Ker se mi je to zdelo plemenito, na drugi strani pa tudi potrebno, smo to tradicijo skupnih sprehodov pred kratkim obnovili. Nastala je lepa priložnost, da se pogovarjamo, povežemo, eden drugega bolj spoznamo ter tudi v prihodnje delujemo na prijateljski ravni. Moderni trendi sekularizacije družbe postavljajo verske skupnosti pred različne izzive. Skupna ekumenska druženja so lepa priložnost, da se o tem pogovarjamo in izmenjamo svoja stališča. Večjih razhajanj trenutno med našimi verskimi skupnostmi ni, saj imamo kot kristjani Sveto pismo kot temelj, ki nas povezuje. Glede različnih tem imamo kar enotno mnenje, kar nas veseli, seveda pa vsak gradi na svoji tradiciji in uradnem učenju. Kar koli je, pa skušamo najti skupne točke in se med seboj spoštovati.«