Preden je na Akademiji za dramske umetnosti diplomiral iz filmske režije, je na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu diplomiral iz slikarstva. Na bližajočem se Grossmannovem festivalu, ki se podpisuje kot festival fantastičnega filma in vina, bo na ljutomerski aleji slavnih prejel zvezdico kot poklon prispevku, ki ga je pustil v filmski umetnosti in spominu gledalcev. Prek festivala je v naši regiji stkal tudi osebna prijateljstva in se k nam rad vrača. Njegov zadnji film, ki je trenutno v postprodukciji, bo predvidoma prišel na platna letos jeseni.
Z mosta v reko gledajo zgolj zaljubljenci in samomorilci. S katerimi izmed njih se lažje poistovetite?
»Ne razumem vprašanja.«
Kdo neki tam poje, vaš filmski debi, ste snemali aprila 1980, v času, ko je umiral Tito. Istočasno je Karpo Godina snemal svoj debi, film Splav meduze, za katerega je scenarij pisal avantgardist Branko Vučičević. Karpo je kot direktor fotografije posnel najbolj brutalen prizor v jugoslovanski kinematografiji – prizor v avtobusu v filmu Lordana Zafranovića Okupacija v 26 slikah. Film Splav meduze ima tudi povezavo z obdobjem med prvo in drugo svetovno vojno, z beograjsko avantgardo in zenitovci. Film Kdo neki tam poje je prav tako sneman na avtobusu, v klavstrofobični atmosferi, kjer se med potniki in šoferjem zgradijo specifični odnosi. Vaš zadnji film Bog bodi z nami (Budi bog sa nama) govori o Bošku Tokinu, enem izmed prvih srbskih filmofilov, avantgardistu in soavtorju manifesta zenitizma v Beogradu med dvema velikima vojnama. Film ste snemali v času korone. Ali v življenju verjamete v naključja?
»To niso zgolj naključja. Spoštujem Karpa in njegovo delo, tudi Vučičević je bil moj dobri prijatelj. Imamo neke sorodnosti, le da sem jaz bolj osredotočen na tisti zabaven, 'kino' tip filma, ko delam celovečerce. V svoji drugi karieri vizualnega umetnika pa sem naklonjen eksperimentalnemu filmu. Tu se v nekih stvareh dobro prekrivamo in razumemo.«
Je to generacijska povezava?
»Moja generacija je bila zelo navezana na to, kar se je dogajalo pred nami. Vučičević je bil pomembna figura, z njim pa celoten črni val. Žika Pavlović je bil moj profesor. Midva s Karpom pa sva nekako zelo blizu po letih, vendar je on kot direktor fotografije delal enega najpomembnejših filmov črnega vala, Rani radovi (Zgodnja dela, op. p.) Želimirja Žilnika. V bistvu ga ne morem uvrščati v svojo generacijo, čeprav je kot režiser začel istega leta kot jaz. Toda neke podobnosti za nekatere okuse obstajajo, s tem da je bila moja generacija bolj usmerjena v kino film.«
On je v film prišel prek kamere, vi pa prek slikarstva.
»Da. Tudi jaz sem študiral filmsko režijo. Imam diplomo, imam pa tudi zaledje kot vizualni umetnik. Pred tem sem diplomiral tudi iz slikarstva.«
Ko danes pogledamo po svetu, se zdi, da smo vsi v enem avtobusu, šofer Miško pa vozi z zavezanimi očmi. Se strinjate s to primerjavo?
»Marsikdo na podlagi mojih filmov rad vleče takšne povezave, in če jim tako ustreza, se strinjam tudi jaz.«
Je bolje, da ima oči zavezane šofer ali potniki?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
»Težko je odgovoriti. Nimam pojma.«
Vaš zadnji film Bog bodi z nami se dogaja v času avantgarde, govori o hedonističnem Beogradu. Takšen je bil tudi Berlin in mnoga druga velika mesta tega časa. Koliko so si po intelektualnem »naboju« ta mesta podobna še danes? Zanimiva je zgodba Boška Tokina, ki je pri nas dokaj neznan obraz.
»Mislim, da je to dokaj težko primerjati. Tisto, kar je mene zanimalo, je sprememba sistema oblasti, s katero so neki ljudje, ki so bili pomembni v kulturi, postali nepomembni. Boško Tokin je brez tehtnega razloga končal celo za zapahi. Moj film se dogaja v vzporedni strukturi, kjer takoj po drugi svetovni vojni Tokina v zaporu nekdo posluša, kako razlaga o nastajanju filma, ki ga posname leta 1924. Na neki način je bil moj cilj prikazati skupino mladih ljudi, ki so želeli v svetu nekaj spremeniti in so se obrnili k nekim novim stvarem, kot je bil v tem primeru film, avantgarda, nova umetnost. V njihovem primeru se je pojavil Dragan Aleksić skupaj s Tokinom. Bistvo je v mladih ljudeh, ki si želijo neke nove resničnosti.«
Wim Wenders je rekel, da za svoje režiserske očete v Nemčiji nikoli ni slišal. Za Fritza Langa je slišal prvič, ko je prispel v kinoteko v Parizu. Šele pozneje je začel odkrivati najpomembnejši del nemške kinematografije. Kdo so bili vaši filmski očetje, ki so vas fascinirali in oblikovali?
»V svojem razvoju sem bil pod močnim vplivom ameriškega klasičnega filma, to je velikih imen, kot so John Ford, Alfred Hitchcock in Howard Hawks. Moj filmski guru je bil po drugi strani Tomislav Gotovac, ki je bil odličen eksperimentalni filmski ustvarjalec v Jugoslaviji. V Beogradu je živel deset let. Tu je študiral in izdeloval svoje skrajno eksperimentalne filme in v tej smeri se je razvijal tudi moj okus. Nismo preveč verjeli, da je najpomembnejša zgodba, čeprav ravno ti klasični ustvarjalci trdijo, da je tako. Menili smo, da se mora film gledati večkrat, dokler zgodba ne postane nepomembna in postane jasno, kako je bil film narejen. To so neke osnovne poteze mojega razvoja.«
Vaše prve filme je posnel Božidar Nikolić. Če je bil film Kdo neki tam poje posnet z naravno svetlobo in ima skoraj dokumentarni, vernakularni videz, imajo Maratonci neko vizualno distanco, hkrati pa svetloba zelo spominja na tehniko Bleach Bypass. To so uporabljali tudi Kazuo Miyagawa, danes Roger Deakins, Vittorio Storaro, Darius Kondji, Janusz Kaminski in drugi. Ker ste po osnovni izobrazbi slikar, me zanima, kako pomembna je za vas vizualna koda slike v procesu pripovedovanja filmske zgodbe?
»To je izredno pomembno. Film se dela tako, da se zelo previdno določa, kaj bo pred kamero. To je izredno pomembno za vizualno podobo filma. To lahko razdelimo na 3, 4 osnovne elemente. Prva je dodelitev vlog, katere obraze postaviti pred kamero. Ne zgolj fizični videz igralcev, temveč tudi, kako se ujemajo njihove vizualne prezence v določenih situacijah. Že od trenutka, ko začnete deliti vloge, se začne film pojavljati pred vami. Drugi element so scenografija in lokacije. Ker se zadnji film dogaja leta 1924, je bil načrtovan tako, da smo izkoristili zadnje ostanke lokacij iz tega časa. Tega je do danes preostalo zelo malo in s tem smo imeli veliko težav. Resnično veliko energije smo porabili, da smo te lokacije, z nekaterimi majhnimi prilagoditvami, naredili uporabne za film. Tako smo ujeli občutek tistega časa. Tretja stvar je kostumografija, kar je bilo v tem filmu morda celo najpomembnejše. Tu sem imel neverjetnega sodelavca, kostumografa Borisa Čakširana, ki je opravil sijajno delo. Šele nato lahko govorimo o drugih stvareh, a to so neki najpomembnejši elementi vizualne artikulacije filma in tega obdobja, v katerem se odvija.
Z direktorjem fotografije Dušanom Ivanovićem sva se odločila, da bova poudarila neke avantgardne barve, ki so v tistem obdobju dominirale, to so zelena, rdeča, rumena. To je nekoč eksplicirala Sonia Delaunay v svojih avantgardnih besedilih. Ko sva z Božem Nikolićem delala Ko to tamo peva, sva se dogovorila, da se bova izogibala uporabi umetne svetlobe, mislim, da je uporabil zgolj eno dvojko, za dodatno osvetlitev v temnejših delih avtobusa in taborni ogenj.
V Maratoncih je bil vizualni koncept drugačen, se pravi, da bo v scenografiji in kostumografiji dominirala črna, da se karseda izogibamo snemanju neba in da se ustvari klavstrofobična atmosfera, hkrati pa se snema na širokih planih, kot v časih nemega filma. Tudi sicer to ustreza skupinski komediji, da se ne reže na način plan – kontraplan, ampak se 'razigrava' znotraj enega kadra. Za vsak film si ustvarim drugačno strategijo, glede na to, kaj posamezni film potrebuje, ne maram pa stvari ponavljati. Ustvarjati želim raznolike filme.«
To je zanimivo, saj se danes mnogo filmov gleda tudi na telefonih, tablicah in podobno. Mislite, da se je zaradi tega spremenil tudi način snemanja filmov? Smo izgubili široki kader in na drugi strani Nykvistovo kreativnost v portretiranju?
»Sam filme snemam za veliko platno, nimam pa nič proti temu, da se delajo tudi za telefon. O tem vem zelo malo. Me pa že ob najinem pogovoru boli roka od držanja telefona, ne predstavljam si, kako bi zdržal dve uri in gledal film. Vedno so obstajale različne medijske kategorije filmov, od tistega 9,5-milimetrskega do 8-milimetrskega, super 8, 16-milimetrskega, so tudi teoretiki, kot je na primer Kubelka, ki trdijo, da se mora vsak film gledati znotraj tehničnih pogojev, v katerih je bil posnet. Če si film posnel na 8-milimetrski trak, se mora gledati na 8-milimetrski projekciji in ne povečevati na 35-milimetrski in tako naprej. Glede tega lahko teoretiziramo, vse ima neko svoje občinstvo, vendar je odvisno od tega, kaj je vaš namen. Moj namen je narediti film za kino.«
Nekoč je vsaka vas imela svoj kino. To je tudi pomembno pripomoglo k izobrazbi mladih o tem, kaj je in kaj ni kakovostni film. Danes obstaja nešteto platform in načinov za ogled vsebin. Mislite, da so danes mladi opremljeni z znanjem o tem, kaj je dobro in kaj ni?
»O tem ne morem soditi. Menim, da je najboljša izobrazba prav gledanje. Verjamem, da so otroci v tem pogledu dovolj izobraženi, gotovo ne potrebujejo še predavanj na to tematiko. Pomembno je, da so vsebine dostopne.«
V vaših filmih je bil kasting vedno vrhunski. Ste te odlične igralce izbrali sami ali so to postali med delovnim procesom?
»V glavnem so bili igralci uveljavljeni že od prej, nekateri pa tudi ne. Kasting je zame ena izmed najpomembnejših stvari. Obstajajo tudi režiserji, ki se za to ne zmenijo, vendar če želite, da se bo film prikazoval v kinodvoranah in bo dosegel najširše občinstvo, je neizogibno, da imate na razpolago dobre igralce. Mislim, da je dobra razdelitev vlog eden izmed najpomembnejših elementov v procesu izdelave filma. Če ste se pri izbiri igralskega kadra ušteli, je to kasneje zelo težko popraviti.«
Že ko ste delali prve filme, ste vedno imeli srečno roko pri izbiri kadra.
»Pred svojim prvim filmom Ko to tamo peva, ki se je predvajal v kinodvoranah, sem naredil pet ali šest televizijskih filmov dolžine od 45 minut do ene ure. To je bila zame dobra praksa, saj gre za skoraj isti proces. Mnoge igralce iz prvega filma sem poznal že od prej, saj smo v preteklosti že sodelovali. Pri enem izmed filmov Najlepša soba sem recimo delal zgolj z neprofesionalnimi igralci. Tega smo prikazali tudi v Ljutomeru. Naredil sem tudi neke vrste dokumentarec s kupom neznanih igralcev, v katerem skupina ljudi v kamero govori o nekem človeku, za katerega ne vedo, kje se nahaja.
Izbiral sem slabše poznane igralce, ki so imeli nekaj malega izkušenj. Predvsem v Novem Sadu je bilo nekaj odličnih igralcev, ki so bili v Beogradu manj poznani, bilo je tudi nekaj igralcev iz črnega vala, trije epizodisti, ki so se pojavljali v filmih Žike Pavlovića in podobno, pa vse do raznih naturščikov in kaskaderjev. Vse je odvisno od koncepta filma. Naturščiki vnašajo v film neki naturalizem, hkrati pa vnašajo neizkušenost v izgovarjavi, zato je zelo pomembno, da te stvari uravnotežite, odvisno, kaj potrebujete.«
Verjetno je potrebnega veliko občutka, da iz njih potegnete to, kar potrebujete.
»Pri vsakem ustvarjalnem delu je potreben občutek.«
26. februarja 2023 je minilo petdeset let od premiere predstave Maratonci tečejo častni krog v beograjskem Ateljeju 212. Korupcija je zelo pomembna tematika še danes. Se to besedilo danes bere kaj drugače kot takrat?
»Nikoli nisem prebral besedila te predstave. Je pa bilo to besedilo v času, ko je nastalo, sodobno besedilo.«
Kaj pa film? Se danes gleda kaj drugače?
»Prav tako ga dolgo nisem gledal. Vsak moj naslednji film je razglašen za slabšega od prejšnjega. Filmi so se s časom dokazovali. Ko sem naredil Maratonce, ta film ljubiteljem filma Ko to tamo peva ni bil všeč. Na koncu se je izkazalo, da so Maratonci bolj všeč neki drugi skupini ljudi, ki je bila nad filmom navdušena. Danes so Maratonci celo popularnejši. Tako je bilo z vsem, kar sem naredil. Zgolj upam, da ta zadnji film ne bo razglašen za slabšega od vseh, ki sem jih posnel doslej.«
So bili ti filmi uspešnice že ob izidu ali se je to zgodilo kasneje?
»Oba moja najuspešnejša filma sta bila hita takoj, ko sta izšla. Vendar pa je moj občutek, da sta vsak posebej zajela povsem neko drugo publiko. Maratonci so kombinacija različnih vrst humorja. Spomnim se premiere v Pulju. Tam so se ljudje smejali brez premora, vendar ne vsi. Kot se je spreminjala vrsta humorja, tako so se smejale različne skupine ljudi. Film Kako sam sistematski uništen od idiota je vseboval politični humor, zato je bil tudi umaknjen iz kinodvoran, čeprav je bil obisk zelo dober, in zato težko sodim o njegovem uspehu. V času, ko je izšel Davitelj protiv davitelja, pa me ni bilo v državi, pravijo pa mi, da se ni slabo odrezal.«
Kdaj bomo gledali vaš novi film?
»Čaka se še dizajn zvoka in končujejo se tudi posebni učinki. V Srbiji smo dobili majhno podporo, zgolj 180 tisoč evrov. Glede na to, da se dogaja leta 1924, smo bili primorani poiskati sedem koproducentskih držav. To pomeni, da je treba sodelovati z ogromno ljudmi, od katerih si odvisen. Film je v bistvu že končan, so pa še neke tehnične stvari, ki jih je treba postoriti, da bo film videti, kot mora. Dela je še vsaj do konca junija. Zdaj se ne dela tako kot nekoč, ko se je delalo drugo za drugim. Delamo vsako stvar posebej, ko dobimo sredstva. Na tak način in tako dolgo še nisem delal nobenega filma.«
Eden izmed koproducentov je tudi iz Slovenije.
»Da, pomembei koproducent je Studio Virc, to so fantje, ki so naredili tisti film Huston, We have a problem. Načrtujemo, da bo premiera enkrat jeseni. Sodelujejo mnogi mladi beograjski igralci. Glavno vlogo ima Miloš Biković, tu je še Sloboda Mičalović, Jovana Stojilković, Goran Bogdan, tudi sijajna slovenska igralka Inja Zalta in mnogi drugi. Tema so mladi ljudje po prvi svetovni vojni, ki skušajo posneti prvi avantgardni film, ki ni nikoli izšel, ker so imeli raznovrstne težave.
Scenarij smo napisali Biljana Maksić, Vladimir Mančić in jaz. Temelji na resnični zgodbi, vendar obstajajo zgolj fotografije s snemanja in članki o snemanju tega filma. Tako da smo na podlagi teh stvari naredili neko našo zgodbo. Kar je mene tu zanimalo, so mladi ljudje, ki si želijo sprememb, in zgodba o intelektualcih, ki so bili pomembni za predvojni Beograd, in njihova usoda po vojni.
V prepletu vsega tega je obstajalo nekaj, kar me je intrigiralo. Želel sem ustvariti nekaj o Bošku Tokinu, ki je bil prvi filmski kritik na območju nekdanje Jugoslavije, saj sem se z njim ukvarjal že od sedemdesetih let. Spominjam se, da sem želel Maratonce posvetiti njemu, vendar mi producenti niso dovolili, češ da je na nekem 'seznamu', saj je še po vojni objavljal filmske kritike, kar so mu zamerili. Nikoli ni bil partijski človek, bil je tudi ženskar, zato se je nekaterim zameril.
V sedemdesetih letih sem izdajal fanzin po imenu Filmski letak. V Ljutomeru sem imel celo razstavo. V enem izmed prvih sem objavil Tokinovo poezijo z naslovom Kinematografske pesme. On je bil eden izmed prvih, ki so pisali poezijo o filmu. Je eden izmed avtorjev manifesta zenitizma in še mnogo več. Ogromno dobrega dela je opravil v kulturi. Po vojni je sodil v skupino ljudi, ki so jih nadrealisti, ki so prišli na oblast, marginalizirali.
Tukaj bi rad poudaril, da moj film ni biografski. Bolj govori o ozračju, mladih, želji, da se nekaj ukrene. Film ima tudi podnaslov Fantazija ene usode.
Letos zaznamujemo 20. izvedbo Grossmannovega festivala v Ljutomeru. Vi ste tu prisotni že od samega začetka. Kako svojim prijateljem v Los Angelesu in Beogradu opisujete ta festival in regijo, ko vas sprašujejo, kam in zakaj se vedno vračate?
»Najprej se mi je zelo prikupila družba, ki se zbira v Ljutomeru. Všeč mi je narava, Jeruzalemske gorice. Rad imam to vrsto filmov, ki jih lahko le redkokje vidim. Vse skupaj je dober paket. Po dolgem času se spet vračam, nekoč sem prihajal vsako leto.«