vestnik

(INTERVJU) Tehnologija ni nujno samo slaba, pravi Nuša Farič, raziskovalka na Škotskem

Maja Hajdinjak, 11. 2. 2024
Osebni arhiv
"Škotska in Slovenija sta si v marsičem zelo podobni. Ljudje so prijazni, deželi sta majhni z neštetimi naravnimi lepotami, le da na Škotskem ni gozdov."
Aktualno

Nuša Farič je doktorica zdravstvene psihologije in informatike, ki ima za seboj bogato izobraževalno pot, pohvali pa se lahko tudi s številnimi zanimivimi raziskovalnimi dosežki.

Po koncu osnovne šole v Murski Soboti jo je pot zaradi očetove službe vodila v tujino, natančneje v Haag na Nizozemskem. Tam je obiskovala mednarodno srednjo šolo, po maturi pa se je vpisala na Univerzo v Glasgowu na Škotskem smer psihologija. Po končanem univerzitetnem študiju je študij nadaljevala v Londonu na University College London (UCL) in opravila magisterij, pred dvema letoma pa je tam tudi doktorirala. Najprej je delala na prestižnem King’s College London kot raziskovalna sodelavka na postdoktorski stopnji, zadnji dve leti pa je zaposlena na inštitutu Usher na Univerzi v Edinburgu na Škotskem. Dela kot raziskovalka in opravlja različne znanstvene študije na področju zdravstvene psihologije.

nuša-farič, psihologinja, škotska
Osebni arhiv
Nuša Farič

V tujino ste se preselili v najstniških letih. Kako ste doživljali spremembo okolja?

»Kulturni šok je bil ob preselitvi kar velik. Za sabo sem pustila vse svoje prijatelje iz vrtca in osnovne šole, stare starše, brata Mitjo in njegovo družino, znano okolje domače hiše v Černelavcih, prijetnost bivanja v Murski Soboti, topla poletja je zamenjalo mnogo hladnejše podnebje. Pouk v srednji šoli v Haagu se je začel že avgusta, počitnice so bile torej mnogo krajše, in potekal je v angleščini. Z osnovnošolskim znanjem angleščine sem se nekako znašla, sprva nekoliko težje, a po kakšnih dveh mesecih bivanja v Haagu sem se vsega navadila, tudi sošolci smo se med sabo sporazumevali le v angleškem jeziku. Ko si enkrat vržen v vodo, moraš plavati, je pa sprva nenavadno, ko začneš spremljati kemijo, biologijo, zgodovino, matematiko in druge predmete v angleščini. Na zgodnja leta v Murski Soboti me sicer vežejo zelo lepi spomini, prav ti so tudi pomemben formativni okvir, v katerem razvijemo trajne značajske poteze, ki nas vodijo skozi vse življenje. Tudi danes zaznavam tiste drobne značajske razlike med tujci in nami, ki smo imeli srečo odraščati v takem, po mojem mnenju socialno veliko bolj zdravem in povezanem okolju.«

Ne vem, koliko imate vpogleda v šolski sistem v Sloveniji, a vendar – kakšne razlike ste zaznali v izobraževalnih sistemih?

»Ker srednje šole nisem obiskovala v Sloveniji, se glede primerjave posameznih sistemov lahko zanesem samo na pripovedovanje in izkušnje svojih prijateljev. Naštela bi le najbolj očitne razlike. Prva je izbira predmetov – v primerjavi s slovenskim sistemom smo že zelo zgodaj lahko izbrali predmete, ki so nas najbolj zanimali. Lahko smo izbrali od sedem do celo štirinajst izbirnih predmetov, odvisno od osebnih preferenc in ciljev, četudi sta angleščina in matematika bili obvezni, ampak tudi na različnih težavnostnih stopnjah. Druga razlika je seveda mednarodno okolje. Na naši šoli so bili učenci iz več kot 70 držav. Neizmerno veliko so mi dali vsakodnevni pogovori s sošolci, od katerih se veliko naučiš o njihovih navadah, kulturi in jeziku. Danes lahko obiščeš prijatelje ob njihovih osebnih in drugih praznikih celo v njihovih izvornih državah. To sem po študiju storila tudi sama in pri kubanskem sošolcu, danes priznanem zdravniku v Miamiju v ZDA, preživela nepozabne počitnice na Kubi. Vse to me je naučilo medsebojnega osebnega spoštovanja in tolerance, spoštovanja različnih ras, narodov, kultur, jezikov in drugega. Tretja razlika pa je bila v dnevnem času učenja. Naš pouk se je začel znatno kasneje kot v Sloveniji, ob 9.15, in končal šele okrog 16. ali 17. ure. Imela sem tudi nekaj hobijev, nastopala sem v muzikalih, pela v pevskem zboru, šla pa sem tudi po plesnih stopinjah svojega strica Matjaža Fariča in se v srednješolskih in tudi študijskih letih intenzivno ukvarjala s sodobnim plesom.

Glede univerzitetnega študija pa bi dodala, da je študij v nasprotju s Slovenijo v Veliki Britaniji plačljiv. Letna pristojbina ni majhna, zlasti sedaj, ko smo državljani držav EU po brexitu znova obravnavani kot državljani tretjih držav. Zadnje je poleg stroškov bivanja pomenilo kar veliko postavko v družinskem proračunu, zato sem v času študija mnogokrat poprijela za honorarno delo.«

nuša-farič, škotska, zdravstvena-psihologija
Osebni arhiv
Nuša Farič pogosto predava v tujini, obenem pa je tudi članica Pomurske akademsko-znanstvene unije (PAZU).

Kaj pa vas je pritegnilo k študiju psihologije?

»Po končani maturi sem iskala različne študijske možnosti na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Zanimali sta me medicina in psihologija, prijavila sem se na več univerzitetnih študijev in bila sprejeta na Univerzi v Glasgowu, ki ima zelo dober oddelek za psihologijo, posebej specializiran za nevropsihologijo ter socialno, klinično in razvojno psihologijo. Zanima me predvsem zdravstvena psihologija, ki se ukvarja z dojemanjem različnih bolezenskih stanj pri posameznikih, rizičnih skupinah in širši populaciji, kako nam zdravstveni sistemi lahko pri tem pomagajo oz. ali nam tudi z določenimi pomanjkljivostmi otežujejo zdravljenje in kako lahko spremenimo državne zdravstvene smernice za izboljšanje zdravstvene oskrbe. Delam na področju digitalnega zdravja, osebno se posvečam predvsem zdravju žensk. Naj povem, da je bila ena od mojih študij citirana v ameriškem časopisu New York Times, drugo pa je priporočila Agencija za zdravstveno varnost Združenega kraljestva kot smernico na svojem spletnem portalu.«

S čim konkretno se ukvarjate?

Na Inštitutu za zdravstveno informatiko znotraj UCL sem v času doktorskega študija delala v projektu uporabe navidezne (virtualne) resničnosti, kar je postalo glavno področje mojega raziskovanja. Raziskovala sem možnosti uporabe navidezne resničnosti in razširjene resničnosti (Augmented Reality) na zdravstvenem področju, natančneje uporabo digitalnih orodij za spodbujanje in povečanje fizičnih aktivnosti populacije z namenom zasledovanja javnozdravstvenih ciljev. Pričujoči raziskovalni projekt je bil prva študija VR na splošno, ki je uporabila načela sooblikovanja pri ustvarjanju aktivne intervencije v digitalnih okoljih (VR-igre za mladostnike), tako da je mladostnike aktivno vključila v načrt in izvedbo vadbene igre. Trenutno na Inštitutu Usher opravljam raziskave in pišem znanstvene članke na področju zdravja žensk in dostopa zdravstvenih podatkov na prostodostopni spletni enciklopediji Wikipedia. Dvakrat na teden delam tudi v edinburških bolnišnicah in klinikah, kjer zbiram in analiziram različne zdravstvene podatke.«

nuša-farič, škotska, zdravstvena-psihologija
Osebni arhiv
Zadnji dve leti je zaposlena na inštitutu Usher na Univerzi v Edinburgu na Škotskem. Dela kot raziskovalka in opravlja različne znanstvene študije na področju zdravstvene psihologije. Foto osebni arhiv

Vrniva se k potencialom navidezne resničnosti pri spodbujanju fizične aktivnosti. Zakaj ste začeli raziskovati to področje?

»Moram priznati, da je ta tematika našla mene in ne obratno. Med doktorskim študijem sem raziskovala, kako lahko telefonska aplikacija, kot je  Zombiji, tecite! (Zombies, run!), ki ima več kot 12 milijonov prenosov in je ena najbolj popularnih aplikacij za tek na svetu, spodbudi ljudi k telesni aktivnosti. Posameznik v tej igri postane del zgodbe, konkretno se znajde v postapokaliptičnem svetu, kjer mora kot eden redkih preživelih teči, da se izogne zombijem. Seveda ni nujno, da tečemo, pomembno je, da aplikacija zazna gibanje. Poleg osnovne zgodbe so razvijalci kasneje dodali še druge, morda malo prijetnejše, dodali pa so tudi druge jezike. Sama sem zbrala podatke od več kot 6500 respondentov, pri katerih so rezultati pokazali, da gre za posebno obliko psihološkega učinka, kjer uporabniki vzpostavijo novo identiteto znotraj igre in se z njenim prenosom v realno okolje poveča njihova telesna aktivnost. Uporabniki aplikacije so v povprečju telovadili dva dni več na teden. S svojimi študijami sem pokazala, da so lahko tudi digitalne igre učinkovite kot javna intervencija pri spreminjanju obnašanja, preprečevanju slabih ali vzpostavljanju novih, boljših življenjskih praks. Tehnologija tako ni samo slaba, ampak nam lahko veliko omogoči. Navsezadnje pa je odločitev, ali jo bomo uporabljali za 'dobro' ali 'slabo', v rokah posameznika.«

Kakšna je problematika glede telesne neaktivnosti v Veliki Britaniji?

»Telesna neaktivnost, zlasti po epidemiji, dosega enake pandemične razsežnosti, s tem pa se dodatno poslabšuje tudi javno zdravje celotne populacije. Prav iz tega razloga potrebujemo nove prijeme in možnosti za izboljšanje stanja z uporabo splošno uporabljanega medija (pametni telefon, računalnik). Na dolgi rok je možno veliko več doseči z zabavo kot pa z ukazi in zapovedmi. V Britaniji je tudi med mladimi več prekomerno debelih ljudi, kar je zelo resen javnozdravstveni problem. Škotska je pri tem še posebej prizadeta, je ena od regij z najdebelejšo populacijo v Evropi. Po zadnjih podatkih jo prekašata le Malta in Turčija. Na Škotskem je debelih skoraj 30 % ljudi, v Sloveniji pa je ta delež malo nad 20 %. Rekla bi, da ima Slovenija na splošno bolj kakovostno hrano, bolj zdrav način prehranjevanja, bližje mediteranskemu tipu, čeprav je osebna izbira posameznikov seveda velik dejavnik. Ljudje v Sloveniji so tudi bolj fizično aktivni v primerjavi s Škoti, delež ljudi, ki so aktivni vsaj 30 minut na dan, je 63 % na Škotskem in 75 % v Sloveniji.«

nuša-farič, škotska, zdravstvena-psihologija
Osebni arhiv
V prostem času zelo rada raziskuje škotsko naravo in hribe.

Oktobra lani je revija Ona Plus objavila vaš članek z naslovom Čas za resnico o hormonski kontracepciji, kjer ste podrobneje opisali problematiko uporabe hormonske kontracepcije pri ženskah. Ste se tematike lotili naključno?

»Pravzaprav ne. Sama sem imela zelo negativno izkušnjo s kontracepcijo, stranski učinki so me šokirali in nisem mogla verjeti, da me o tem ni nihče informiral. O tem sem se začela pogovarjati s prijateljicami in ugotovila, koliko žensk pravzaprav ima negativne stranske učinke. S sodelavci z Univerze v Oxfordu in UCL sem objavila študijo, ki temelji na zanesljivih, izjemno obširnih analitičnih podatkih, kjer smo pokazali, da je jemanje peroralnih hormonskih tabletk povezano z 9-odstotnim zvišanjem depresije in za 25 % večjo porabo antidepresivov pri ženskah v primerjavi s tistimi, ki ne jemljejo hormonske kontracepcije. Z uporabo hormonske kontracepcije se prekine zdrav in normalen telesni cikel, kar lahko privede do neželenih stranskih učinkov. Njene uporabnice imajo oslabljen odziv na stres, oslabljen imunski sistem, uporaba kontraceptivov pa lahko privede celo do sprememb v možganih. Mlajše ženske, med 15. in 24. letom, imajo za 130 % višje tveganje za razvoj dolgotrajne depresije in anksioznosti. O teh temah obveščam ljudi po vsem svetu prek socialnega računa, ki sem ga ustvarila na instagramu (central_rain). Zelo pomembno se mi je zdelo, da je sporočilo našlo pot tudi v slovensko javnost. Naj dodam, da moje raziskave niso ostale neopažene in da me je pred dobrim letom doletela velika čast, saj sem bila povabljena v zgornji dom britanskega parlamenta, Lordsko zbornico v Londonu, kjer sem govorila o novem zdravstvenem programu za ženske britanskega državnega zdravstvenega sistema.«

Pa ti stranski učinki s prenehanjem uporabe izzvenijo?

»Pri ženskah, ki so začele uporabljati hormonsko kontracepcijo pri 25 letih ali kasneje, ti učinki večinoma izzvenijo, pri tistih, ki pa so jo začele jemati prej, je že malo težje. Mlajša kot je ženska, bolj dolgotrajni bodo ti učinki. Nismo sicer še ugotovili, kaj točno se dogaja s hormonskimi receptorji v možganih v obdobju razvoja. Sicer pa vse manj in manj žensk posega po hormonski kontracepciji in išče alternativne metode. Na tem področju redno sodelujem z ameriškim zagonskim podjetjem iz Los Angelesa. Skupaj želimo ustvariti novo neinvazivno nehormonsko kontracepcijsko sredstvo za moške. Do zdaj nam je uspelo ustvariti kondomu podoben izdelek Galactic Cap. Trenutno se trudimo za odobritev uporabe in prodaje izdelka pri regulacijskih organih v ZDA, Združenem kraljestvu in EU.«

Slovenijo ste zapustili pred 22 leti. Razmišljate kdaj o vrnitvi?

»Oba s partnerjem razmišljava o tem, da bi se kdaj vrnila. Razlik med tujino in Slovenijo danes ni tako veliko, Slovenija je v vseh pogledih del razvitega zahodnega sveta. Britanija ima sicer še vedno nekaj prednosti, kot so neprimerno bolj razvito mednarodno okolje, dostop do pomembnih institucij, številne karierne možnosti, odprtost akademskega in znanstvenega prostora, dogodki, simpoziji in seminarji z najinega delovnega področja, večstoletna tradicija. Nedvomno pa življenje v Sloveniji ponuja druge možnosti, šolanje in vzgoja otrok sta mnogo bolj humana, podnebje je prijaznejše, življenje je bolj sproščeno, v Sloveniji pridelana hrana je mnogo boljša.

Drugačen je tudi kulturni prostor, pri katerem ni treba posebej omenjati kozmopolitskega osemmilijonskega Londona, ki je svet zase. Zelo rada raziskujem tudi škotsko naravo in hribe. Sta si pa Škotska in Slovenija v marsičem zelo podobni. Ljudje so prijazni, deželi sta majhni z neštetimi naravnimi lepotami, le da na Škotskem ni gozdov. Obe imata globoke in bogate korenine legend, pravljic in pripovedk. Slovenija ima ljubljanskega zmaja, kurente, povodnega moža, pekarno Mišmaš, Škotska pa viski, moške kilte, samoroga, pošast iz jezera Loch Ness, vile in povodne konje ali 'kelpies'.

Je pa v Sloveniji še vedno prisotno nezaupanje do tujega, saj so npr. postopki priznavanja tujih diplom v Sloveniji sorazmerno zapleteni. Zaposlovanje visokokvalificiranih strokovnjakov, šolanih v tujini, še vedno pogosto vzbuja nelagodje, če ne že odpor. Upam, da bo to nezaupanje sčasoma izginilo, saj se število v tujini šolajočih se Slovencev iz leta v leto povečuje. Pri tem bi omenila, da je bil na univerzah v Britaniji, pa tudi drugod, v zadnjih desetletjih opazen visok delež kitajskih študentov. Njihovo šolanje v tujini, ki ga je plačevala njihova država, je bil in je še vedno del državne strategije prenosa zahodnega znanja na Kitajsko. Ti so seveda danes v najbolj ustvarjalnem življenjskem obdobju, kar se zelo pozna v rasti in razvoju njihove države. Podobno je v zadnjem času s študenti iz arabskih držav. Slovenija bi se lahko iz tega kaj naučila in v tujini pridobljenemu znanju dala večjo veljavo. Sicer pa se mi zdi primerno, da tudi z včlanitvijo v pomursko akademijo znanosti in umetnosti po akademski plati s povezovanjem in z izmenjavo pridobljenih izkušenj nekaj vrnem domačemu okolju. Odlični dosežki slovenskih znanstvenikov in znanstvenic v tujini veliko pripomorejo k ugledu in uveljavitvi Slovenije v mednarodnem prostoru. Vesela sem, da kot Slovenka in Prekmurka k temu vsaj malo prispevam tudi sama.

nuša-farič raziskovalka intervju
Kaj zdaj berejo drugi