Stanislav Raščan je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, kar po domače pomeni namestnik ministra. Z diplomatsko kariero v Tokiu in Teheranu, bil pa je tudi stalni predstavnik na ravni veleposlanika pri OVSE na Dunaju. Nekateri se ga spomnijo kot zdravnika v Lendavi, Črenšovcih in Murski Soboti.
Ste rojeni Polančan.
»Rojen sem 22. 11. 1963 na dan, ko so ubili predsednika J. F. Kennedyja. Živel in odraščal sem v Veliki Polani, kjer sem obiskoval osnovno šolo, nato pa gimnazijo v Murski Soboti. Ugotavljam, da sem jo končal pred štiridesetimi leti, leta 1982.«
Kdo so bili vaši sošolci?
»V moji generaciji je bila novinarka Silva Eöry, prav v C-razredu, v B-razredu so bili znani zdravniki Škalič, na žalost že pokojni Gobec, mislim, da je tam bil tudi Emil Erjavec, v A-razredu so bili sošolci, ki so bili večinoma iz Murske Sobote. Takrat je bilo neko pravilo, da smo bili v C-razredu večinoma vozači in smo se učili drugi tuji jezik ruščino. Čeprav smo takrat imeli do tega nekaj odpora, ker bi se raje učili angleščino, mi je prišlo v diplomatski karieri zelo prav. Prav tako odlično znanje nemščine, ki smo ga pridobili na gimnaziji. Tukaj se lahko zahvalim našim profesoricam, še posebej Emrijevi, ker lahko še po štiridesetih letih tisto znanje ruščine uporabljam. Je pa znanje ruščine v določenih državah osrednje Azije, Rusiji, Azerbajdžanu zelo dobrodošlo. Celo v Moldaviji sem zadnjič govoril rusko.«
Po tem ste se odpravili na študij medicine.
»Vsi me sprašujejo, kako to. Jaz sem si sicer vedno želel biti diplomat, vendar v tistem času razmere na področju diplomacije v Jugoslaviji za Slovence niso bile obetavne. Moral si biti član partije in se preseliti v Beograd. Vedno me je zanimala tudi medicina in po študiju sem nekaj časa deloval kot zdravnik v Zdravstvenem domu Lendava, v Črenšovcih in bolnišnici Murska Sobota. Moja soproga je končala študij farmacije in je vpisala magisterij in pozneje tudi doktorat na medicinski fakulteti. Potem je dobila podoktorski študij v Kanadi v Torontu. Tako sem tudi jaz vpisal podoktorski študij iz neonatologije v Torontu. Tja je leta 1993 kot zunanji minister in podpredsednik vlade prišel Lojze Peterle. Njegova želja je bila, da bi vsi, ki delujemo v tujini in govorimo jezike, pomagali novi državi. Tako sem se odločil za vrnitev in dobil službo na zunanjem ministrstvu. Želel sem delovati na področju Rdečega križa, Svetovne zdravstvene organizacije, vendar sem se kmalu vpisal na magistrski študij mednarodne politologije na FDV. Kmalu sem bil poslan na tečaj na diplomatsko akademijo na Dunaju, spomladi 1995 pa že na Japonsko v Tokio, kjer smo odprli veleposlaništvo.«
Prva diplomatska služba je bil takoj oddaljeni Tokio?
»Ja, zelo zanimivo, kot večkrat omenim, smo začeli leta 1995 s petsto japonskimi turisti letno, ki so obiskali Slovenijo. Ko sem se konec mandata 1999 vrnil, jih je bilo že pet tisoč, na vrhu, nekje leta 2018, je Slovenijo obiskalo že 50 tisoč japonskih turistov na leto. Imeli so deset čarterskih povezav iz večjih mest, Tokia, Osake, Sendaia in drugih. Začeli smo z nič investicijami, sedaj smo pri sedemindvajsetih. Zelo sem ponosen na Daihen Varstroj, visokotehnološko naložbo na področju robotike v Lendavi. Te naložbe se množijo, ampak prve niso bile preproste. Japonskim investitorjem smo morali razlagati, kje smo, kdo smo in tako naprej. Kot primer lahko povem, da je naši tajnici na Japonskem oče svetoval, naj ne dela na takem veleposlaništvu, ker je država nastala na novo in ker smo mi po pomoti, ker oni ne štejejo po tisoč, ampak po deset tisoč, napisali, da ima Slovenija dvajset milijonov ljudi. Tako je oče tej tajnici rekel, da novonastala država z dvajset milijoni ljudi ne more obstajati dolgo. Po desetih letih je tajnica očetu priznala, da je prišlo do pomote, da država nima dvajsetih milijonov ljudi, ampak dva. Vendar po desetih letih še vedno obstaja in ona ponosno dela za nas. Najbolj zanimivo je, ko na lastne oči vidiš, kako se stvari razvijajo, povečuje se gospodarsko sodelovanje in se stvari odvijajo v pravo smer.«
V teh državah imamo relativno majhna veleposlaništva.
»Da, povsod v teh državah ima Slovenija v večini samo po dva diplomata, medtem ko imajo druge države, poleg veleposlanika, političnega in ekonomskega svetovalca, še nekoga, ki se ukvarja s konzularnimi vprašanji, kulturnega in vojaškega atašeja. Včasih imajo tudi kulturni center, turistično organizacijo. Mnogo drugih držav, kot so Francija, Italija, Grčija, ima še veliko restavracij, s katerimi lahko tudi promovirajo lastno kulinariko, vino in kulturo. Mi vso to promocijo v večini primerov promoviramo skozi veleposlaništva.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Kako ste se odločili, katero pot ubrati za promocijo Slovenije na Japonskem?
»Na Japonskem so nas tudi oni znali dobro usmerjati, rekli so, da je dobro, da smo geografsko med Benetkami in Dunajem, ampak da naj povemo, zakaj naj bi prišli ravno k nam. Kaj je tisto, po japonsko »ichiban«, števila ena, kar lahko ponudimo. Japonci tradicionalno radi prihajajo v Postojnsko jamo, ki smo jo predstavljali kot največjo jamo v Evropi, kot edino, ki ima vlak. Japonci so nori na vlake, tako da zelo radi pridejo pogledat tudi gorenjsko progo in se tam peljejo z vlakom, imajo radi tudi naravo, pridejo gledat spomladanske rastline, imajo radi fotografiranje. Oni imajo radi nekaj izvirnega, enkratnega, največjega, številka ena. Jih je pa tudi razmeroma veliko, 130 milijonov. Večinoma si pogledajo največje države Evrope, ko pa pridejo drugič, si radi ogledajo kaj izjemnega, izrednega, posebnega in potem smo prišli tudi mi zraven.«
Tudi gospodarsko sodelovanje je kazalnik zaupanja. Sodelovanje z nami je tudi zanje vstop v EU.
»Pri tem so zelo previdni. Ko so prihajali v devetdesetih, so imeli s seboj vprašalnik. Ste člani Združenih narodov, EU, OECD? Takrat smo jih tudi prosili za pomoč. Ste člani Nata in tako naprej. Zelo pomembno pa je tudi dejstvo – kot ugotavljamo sedaj, ko k nam prihajajo podjetja, kot so robotska Yaskawa, Daihen, Fanuc in druga tehnološka podjetja –, da pri nas dobijo zelo dobre kadre. Oni svoja predstavništva iz Nemčije selijo v Slovenijo, ker tam najboljši inženirji odidejo k nemškim odličnim podjetjem, ki jih odlično plačujejo. Pri nas pa dobijo najboljše kadre za svoje potrebe.«
Sledila je vrnitev, postali ste generalni sekretar ministrstva za zunanje zadeve.
»Ta funkcija je v različnih državah različna. V Avstriji je generalni sekretar prvi profesionalni namestnik ministra, ki skrbi tako za politične kot administrativne zadeve. Povsod je nepolitična funkcija, si prvi profesionalec, pri nas pa ta funkcija pomeni, da si najvišji administrator. Skrbiš za administrativne, kadrovske, finančne zadeve. Od vsakega svinčnika, stavbe na vseh veleposlaništvih, ki jih imamo po svetu. Kjer koli na teh stavbah pušča vodovod ali streha, se obrnejo nate. Po navadi so največje težave odnosi med osebjem. Moram reči, da v teh tridesetih letih, kar sem spremljal slovensko diplomacijo in druge, večjih težav ali izrednih razmer nismo imeli. Smo pa tudi v času, ko sem bil generalni sekretar, selili ministrstvo iz Gregorčičeve v Mladiko, kar je bil dokaj velik logistični izziv. Ko sem jaz prišel na ministrstvo, 2. januarja 1994, so se komaj začela odpirati prva veleposlaništva. Washington, sosednje države, tedaj še Bonn in tako naprej. Mi smo se v prvih desetih letih izjemno razširili, tako po diplomatsko- konzularnih predstavništvih kot na samem ministrstvu. Najprej smo se preselili v stavbo liceja, medtem ko je bila v stavbi Mladike še služba vlade za evropske zadeve. Zdaj smo že obe stavbi Prešernove 25 zasedli z zunanjim ministrstvom in delno nazaj zasedli še Gregoričevo 25, predvsem zaradi predsedovanj, ki smo jih imeli. Najprej kot nestalna članica varnostnega sveta 1997/98, predsedujoča država OVSE 2005, prvo predsedovanje svetu Evrope 2008 in predsedovanje zdaj 2021.«
Mnogo mladih kadrov, ki so sedaj v diplomaciji, je prišlo na MZZ prav v času predsedovanj.
»To je priložnost za kaljenje novih kadrov, obenem pa je tudi proračun bolj dovzeten za nove zaposlitve. Po zaključku želimo najboljše mlade kadre tudi ohraniti. Vsekakor bi jih želeli več, vendar smo v danih razmerah kar uspešni.«
Sledil je Teheran 2002.
»Bil sem začasni odpravnik poslov v Teheranu. Zelo zanimivih nekaj mesecev. To je zelo specifična država, perzijska, ne arabska, šele ko si med njimi, opaziš razlike med šiiti, ki so v Iranu in Iraku, in suniti, ki so v preostalih arabskih državah. Njihovo regionalno sodelovanje, skupno kulturo, skupno islamsko religijo, hkrati pa tudi različno zgodovino in rivalstvo med sunitsko Turčijo in velesilo, ki poskuša nadvladati v regiji, šiitskim Iranom ter lokalno velesilo Savdsko Arabijo, ki ima tudi veliko zgodovinsko, religiozno in gospodarsko moč. Dokler nisi tam in ne živiš v tem okolju, teh razlik ne opaziš, potem pa že takoj po načinu oblačenja, komuniciranja vidiš razlike in kako je možno z njimi sodelovati.«
Stvari od zunaj niso vedno takšne, kot jih lahko vidimo, ko smo tam. Kaj je vam bilo novega, česar od tukaj ne bi videli?
»To je bilo moje najboljše profesionalno obdobje. So izredno profesionalni diplomati in imajo izjemno profesionalen odnos. Tam sem srečal generalnega direktorja za mednarodne odnose v kulturi, ki je bil prej veleposlanik pri Svetem sedežu in je poznal našega prvega veleposlanika v Vatikanu, dr. Štefana Faleža. To poznanstvo mi je odprlo vsa vrata. Kar koli sem potreboval, sem se lahko obrnil na tega generalnega direktorja in mi je pomagal. Ta pristen, a vseeno profesionalni odnos je izjemen, poleg tega pa sem srečal tudi veliko zdravnikov, ki so končali študij v nekdanji Jugoslaviji in Ljubljani, nekateri so govorili slovensko ali hrvaško. Oni so me vzeli za svojega, me povabili v svoje domove in imel sem vpogled v družbo tudi od znotraj. Oni delajo ob nedeljah in imajo praznik ob petkih. Ob sobotah smo si vsi vzeli prosto, hodili tudi skupaj na izlete, tako da sem se počutil domače. Ravno tako kot na Japonskem se je pokazalo, da lahko ti osebni odnosi veliko pomagajo, predvsem za nas, ki smo majhna država in v primerjavi z drugimi nimamo takšne formalne moči sami po sebi. Uspelo nam je doseči, da sta tako Japonska kot Iran odprla veleposlaništvi v Sloveniji, kar je tudi kazalnik zaupanja. Iskreno zaupanje v ljudi različnih kultur in religij, ki znajo skupaj sodelovati. Tudi to je dokaz, da Slovenija stoji v središču Evrope.«
Diplomatska hrbtenica je postavljala Slovenijo na zemljevid sveta, enako, kot je diplomacija ustvarila Prekmurje. Trianonski sporazum je Prekmurje formiral kot mednarodni politični subjekt. To je bil zelo velik diplomatski dosežek. Kako kot diplomat uspete postaviti temo na mizo velikih?
»Ja, vsekakor, o tem sem pisal tudi članek in k nam pripeljal diplomate vseh petih držav, ki so bile ključne v Versaillesu. Vsak japonski veleposlanik je začuden, ko mu povem, da se ni začelo z njim, ko vsake dve ali tri leta pride novi, da se niti ni začelo pred tridesetimi leti, ko smo vzpostavili diplomatske odnose 17. marca 1992, ampak so bili pred stotimi leti tukaj že japonski diplomatski in vojaški predstavniki. Seveda najprej tisti, ki so se v Parizu, Versaillesu, pogajali o meji po prvi svetovni vojni, potem pa so leta 1921 dejansko prišli v naše kraje in to mejo določili, kot so jo izpogajali naši, sicer priučeni diplomati. Pisali so članke in utemeljitev v francoščini, tukaj gre zahvala predvsem Matiji Slaviču in Franu Kovačiču, lobiralo se je prek Mihajla Pupina, ki je bil sodelavec Douglasa W. Johnsona na univerzi Columbia, naši diplomati so tudi prek češkega diplomata Edvarda Beneša lobirali pri Japoncih in tako naprej. Američani, Angleži, Francozi, Japonci in Italijani so bili tukaj. Včasih se v diplomaciji zgodi, da tudi veliki gredo po nasvet k majhnim. Imamo primer, ko so Japonci spraševali Lojzeta Peterleta, kako nam uspe imeti tako dobre odnose z Rusi, ker bi tudi oni to želeli imeti. Pred kratkim sem si z družino ogledal spomenik Pupinu na Bledu in dejstvo je, da bi si ga v naših krajih zaslužil tudi Johnson. Naši diplomati in pogajalci so pač v danih razmerah izkoristili vse možnosti, ki so se ponujale. Tudi sedaj čaka 190 veleposlanikov v Washingtonu in cuka za rokave. Zato je vsako srečanje predvsem majhnih držav z velikimi velik uspeh. Plod truda v ozadju. Članstvo v Natu, EU in predsedovanje nam daje možnosti, da sedimo za isto mizo z velikimi. Zaradi tega je multilaterala pomembna. Sedaj prek online povezav dobi vsak tri minute in po treh minutah ti mikrofon izključijo, ne glede, ali si velik ali majhen. Zaradi tega je treba dobro izkoristiti čas, ki ga imaš, da kaj poveš.«
Leta 2004 ste bili imenovani za vodjo sektorja za Afriko, Azijo, Bližnji vzhod, Latinsko Ameriko in Pacifik, leta 2005 pa za generalnega direktorja za multilateralo. V letu 2006 je sledilo imenovanje za veleposlanika na stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) na Dunaju. Razlika med bilateralo in multilateralo?
»Diplomacija se deli na ti dve področji. Bilaterala je sodelovanja med državami, tukaj imamo veleposlanike, ki vodijo veleposlaništva, in generalne konzule, ki vodijo generalne konzulate. Gre za sodelovanje med dvema državama. Na multilaterali pa imamo stalna predstavništva, ki jih vodijo stalni predstavniki, po navadi tudi v rangu veleposlanikov. Najbolj znane so OZN, Svet Evrope, OVSE, ki je največja regionalna varnostna organizacija. Nastala je 1975. kot konferenca v Helsinkih in ta organizacija se ukvarja s tremi področji: varnostne in vojaške zadeve, ekonomija in okolje, človekove pravice. To je največja varnostna organizacija od Vancouvra do Vladivostoka, sega pa še na mediteranske partnerje, tako da sodeluje tudi del arabskih in azijskih držav.
Moj predhodnik je bil veleposlanik Janez Lenarčič, ki je takrat postal minister za evropske zadeve in je šel po predsedovanju OVSE 2005, ki ga je zelo dobro izpeljal na Dunaju, na prvo predsedovanje EU 2008, jaz pa sem potem prišel v trojko, najprej predsedovanje OVSE-ju 2005, potem pa sem na Dunaju predsedoval EU 2008, ker tudi v vsaki organizaciji predsedujemo lokalno. Pri bilaterali te naš predsednik imenuje, akreditira k drugemu suverenu, medtem ko te k mednarodni organizaciji imenuje h generalnemu sekretarju tiste organizacije. V multilaterali ne moreš tako izrazito izražati položaja lastne države, vendar vsak to nosi s seboj in informira o stališčih. V multilaterali imajo manjše države večjo težo, saj velja sistem ena država en glas, tako da tudi velike države potrebujejo podporo manjših. Vsekakor pridejo tudi tukaj osebne povezave do izraza, da nekaj postaviš na vrstni red. Za našo mizo vsi radi sedijo, ker je pregovorno dobro obložena. Avdio-video povezave so v neki meri to spremenile predvsem v današnjem času covida, je pa res, da sedaj, ko pokrivam bilateralo, in sicer vsa naša veleposlaništva zunaj EU, sem lahko prek teh povezav enostavneje v stiku tudi s tistimi na drugem koncu sveta.«
Vaša trenutna funkcija je sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Gre za neke vrste namestnika ministra?
»Sva dva, Gašper Dovžan, ki nastopa tudi kot minister za evropske zadeve in je odgovoren za evropske zadeve in za bilateralo z državami evropske skupnosti in Zahodnega Balkana, jaz pa sem odgovoren za politično bilateralo z vsemi drugimi državami, nastopam tudi kot minister za razvojno sodelovanje, odgovoren sem za gospodarsko diplomacijo in za sodelovanje z multilateralnimi organizacijami, tako da moram spremljati vse države po svetu. Oba državna sekretarja nadomeščava tudi ministra na sejah vlade, na vladnih odborih in tudi na sestankih v Bruslju ali kjer koli drugje, če se jih minister ne more udeležiti. Skratka morava biti seznanjena z delom celotnega ministrstva. Za zdaj nam kar uspeva, predvsem zdaj v času predsedovanja, ker je bil minister veliko na poti, saj smo sodelovali na izjemno veliko sestankih in dogodkih. To pa je tudi priložnost, da izraziš stališča in interese Slovenije.«
Lučka v vaši pisarni nenehno sveti. Ko gre en del sveta spat, se drugi budijo?
»Točno tako, zjutraj, ko pridemo v pisarno, se začneta poslavljati Avstralija in Japonska, oni pokličejo, preden gredo spat, okrog poldneva se začnejo oglašati Amerika, Kanada, Južna Amerika, tako moramo tudi vse te avdio-video konference preračunavati na lokalne čase. Zgodilo se je, da so konferenco zavlekli in smo jo želeli še podaljšati, a so nas kolegi z Nove Zelandije opozorili, da je ura že dve zjutraj. Res je, da ta digitalna diplomacija lahko deluje, vendar pušča zelo malo časa za razmislek, premislek, včasih je lepo, če kaj napišeš z roko, tehtno premisliš in gre to šele tedaj naprej. Današnja twitter diplomacija, ki jo nekateri uporabljajo, ko gre informacija neposredno s sestankov, je lahko tudi nevarnost. Tudi na nekaterih sestankih včasih opozarjajo, da se vzdržijo z objavljanjem, saj se zgodi, da so, preden predsedujoči da izjavo, twitti že v javnosti. Čeprav so sestanki v ožjih krogih, informacije zaokrožijo. Tudi diplomacija se spreminja.«
Barack Obama je bil znan po objavljanju prek telefona.
»Tudi Karl Bildt in pokojni Richard Holbrook. On je bil še predstavnik CNN-diplomacije. Vse je tempiral na objave na CNN. Smo različni, je tudi odvisno, koliko smo stari. Vendar se vseeno zdi, da je diplomacija rahlo skrivnostna zadeva, manjšina diplomatov je tistih, ki radi nastopajo v javnosti, večina nas raje dela v ozadju in sporočamo informacije po hierarhiji navzgor in potem nastopajo ministri, predsedniki vlad ali držav. Nekateri kolegi potem napišejo knjigo ali se izrazijo na drugačen način. Še vedno se mi zdi, da mora biti diplomacija rahlo skrita za zaveso.«
V Avstriji je bil primer, ko so prepisi telefonskih sporočil stali predsednika vlade funkcije.
»Avstrijsko diplomacijo imamo vsi za vrhunsko, profesionalno, tudi s kolegom Alexandrom Schallenbergom sem opravil prvi pogovor pred petimi leti, ker sva bila oba vodja sektorja za analize in je res čudovit diplomat. Zelo dobro sem se pogovarjal z ministrom Michaelom Linhartom, ko sva se srečala v Kirgiziji. Zelo rad se je spomnil skupnih časov s kolegom, tedanjim veleposlanikom Vladimirjem Kolmaničem v Atenah. Včasih res eno samo ime, s katerim je nekdo dobro sodeloval, odpre skoraj vsa vrata. Ta človeški dejavnik uporabljamo tisti, ki nimamo jedrskih raket, in to je bilo edino orodje, ki smo ga imeli pred tridesetimi leti v času osamosvojitve, ko so nam pomagali rojaki po svetu. Jaz sem tudi ponosen, da sem v Kanadi sodeloval v skupinah, ki so se trudile, da je Kanada 15. januarja 1992 kot prva čezoceanska država priznala Slovenijo. Veliko znanja smo uporabljali in še vedno uporabljamo. Veliko poznanstev, med politiko, diplomacijo, znanostjo, medicino in umetnostjo. Naš slikar Zoran Mušič je na primer izjemno veliko pomagal pri francoskem predsedniku Francoisu Mitterrandu. Še mnogo je podobnih primerov.«
Berezinski je ustanovil trilateralno komisijo, ki je povezala pol sveta, v skupino je povabil tudi Carterja, ki je kasneje postal predsednik. Ta skupina je skupaj razmišljala o prihodnosti sveta. Ko to pogledamo z regijske ravni, pa mi doma ne moremo skupaj spraviti neke skupne regijske politike, fokusa, nastopa. Kako kot diplomat od zunaj gledate na to?
»Slovenija je zdaj tudi članica evroregij. Alpske, podonavske, jadransko-jonske. Mi najbolj spadamo v to podonavsko evroregijo. Zdi se mi, da se politika, vsaj parlamentarci iz Prekmurja, v Ljubljani srečujejo, poskušajo, ne glede na politično pripadnost, pomagati. Bil sem tudi na obisku vlade v Pomurju. Stvari se popravljajo. V nekem trenutku je bilo celo tako, da je bil župan naše občine Damijan Jaklin državni sekretar, tako da sva bila dva sekretarja iz Velike Polane. Sedaj imamo še sekretarja Mitjo Slavinca, in kolikor skušamo po vsej Sloveniji pomagati, se vsi trudimo pomagati Prekmurju. Mogoče bi se lahko razvijalo hitreje. Stoletnica gimnazije je tudi povezala ljudi iz raznih delov sveta in Slovenije. Moji otroci še vedno vedo, da ko pravim, da gremo domov, to pomeni Prekmurje, čeprav sem že štirideset let od doma.«
Gospodarska diplomacija je za Slovenijo velika tema prihodnosti. Jo podjetja dovolj uporabljajo?
»Trenutno imamo šestinpetdeset diplomatsko-konzularnih predstavništev, generalnih konzulatov, veleposlaništev, na njih je dvaindvajset ekonomskih svetovalcev. Določena podjetja uporabljajo storitve, ki jih ponuja gospodarska diplomacija, nekateri pa mislijo, da je treba imeti neke posebne povezave do ekonomskih svetovalcev, veleposlanikov, ampak to ni čisto res. Vsi smo dolžni pomagati in vsi smo veseli vsakega klica, ko dobimo prošnjo za pomoč.«
Zanimiva je vaša povezava med politiko in medicino. Lahko bi rekli, da ste najbolj kompetentna in izobražena oseba za čas covida. Pandemija je izziv tako za medicino kot politiko.
»Zato me minister velikokrat pošlje na covid sejo vlade. Jaz mislim, da naši strokovnjaki zelo dobro spremljajo in se odzivajo na trende v svetu in Evropi. V družini smo se vsi cepili, od trinajstletne hčerke navzgor, tako da s tem nismo imeli nobenih težav. Seveda imamo tudi v širši družini in med znanci takšne, ki so skeptični glede cepiva. Po obeh mojih profesijah, medicinski in politološki, lahko rečem, da je to edini način, da prebrodimo krizo. Seveda življenje ne bo takšno, kot je bilo prej, tudi geostrateško se bo svet zaradi tega nekoliko spremenil. Digitalizacijo smo že prej vsi napovedovali. Covid je to samo pospešil. Na področju diplomacije mogoče poteka malo preveč površinsko, vendar brez tega ne gre. Tudi v prihodnosti bomo zelo premislili, katere sestanke bomo imeli živo in katere prek računalnikov. Na enak način bo tudi na področju gospodarstva, turizma in v drugih panogah. V živo se bo vse delalo z večjim premislekom in s predpogojem, da smo cepljeni. Kot kaže, bo to kot pri gripi, da se bo v nekem ritmu treba cepiti in s tem živeti. V Aziji so že pred leti tisti, ki so bili prehlajeni, nosili maske. Nam zahodnjakom se je to zdelo nenavadno. Čut za skupnosti je tam bolj razvit in so bili zaradi tega kot skupnost tudi bolje pripravljeni na krizo. Dobrobit skupnosti je tam vrednota, ki je na višji ravni kot pri nas.«