Pravi še, da ji je v rojstnih Puconcih pritegnilo pozornost nekaj objektov, ki se razlikujejo od tako imenovanega klasičnega podeželskega stila. Eden od primerov je stara šola nasproti evangeličanske cerkve. »V sami vasi je prav tako nekaj zanimivih starih vil, ki preprosto odstopajo v kontekstu kmečkih domačij. Imajo nekakšen pridih židovskega kulturnega okolja, kar me je vedno fasciniralo. Izražajo namreč neko drugo dejavnost, ki ni kmetijstvo ali kaj podobnega. Ne vem natanko, kdo je to sem prinesel. Že v času študija sem se o tem spraševala, se tudi pogovarjala z domačini, a brez uspeha. To me je definiralo, da sem začela večjo pozornost posvečati drugačni arhitekturi.«
To verjetno pomeni, da so bili Puconci nekakšno trgovsko središče.
»Prisotne so bile najrazličnejše dejavnosti. V arhitekturi se lepo vidi namembnost objekta, kaj je komu namen. Določeni objekti so še danes ohranjeni in pričajo o neki popolnoma drugačni zgodovini, kot je poznana v nekem splošnem kontekstu vasi.«
Pravite tudi, da ste se za študij odločili po principu, česa ne bi študirali. Česa res ne bi študirali?
»Vedno so me zanimale raznolikosti in hitri premiki, kar arhitektura tudi je. Nekega enolično usmerjenega poklica ali pa neke specializacije le na določenem področju si nisem mogla predstavljati. Všeč pa mi je bila kombinacija psihologije, umetnosti in matematike, tako da je končna vsota tega arhitektura.«
Psihologija in medicina sta študija, na katera se je najtežje vpisati. Kaj je tako posebnega na psihologiji?
»Gre za stvari, s katerimi se človeštvo ukvarja že od samega začetka civilizacije, ki pa še vedno niso dorečene ali dokazane. Med korono, denimo, je med posamezniki prav tako prišlo na dan nekaj stvari, ki so ostale nedorečene od prej, ali pa so se pojavile nove bivalne potrebe. Razumevanje samega sebe je po mojem zelo zanimivo. Gre za temo, v katero se lahko še in še poglabljamo.«
Mnogi ljudje so torej prav med korono ugotovili, da nimajo primernih bivališč?
»Zdi se mi, da se je pokazala ekstremna nefleksibilnost stanovanjske topologije. Pri meni osebno je ta v središču mojega oblikovanja na Dunaju. Veliko se ukvarjam s stanovanjsko gradnjo in skušam prenesti fleksibilnost starejših oblik na nove tvorbe. V zadnjem času je ta zasnova fleksibilnosti vedno težja, saj se upravne enote vračajo h klasičnim pojmovanjem stanovanjskih prostorov.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Način bivanja je tematika, ki je sorodna tako psihologiji kot arhitekturi. Arhitekt je tisti, ki soustvarja človekov dom. Je tretji član v domači postelji.
»Morda imamo arhitekti celo večji oziroma lažji dostop do ljudi kot psihologi. Ko ljudje delajo hišo ali stanovanje zase, se hitreje odprejo. Z odkritjem zasebnega prostora včasih lahko definiramo celo predal, kje se bodo hranile spodnje hlače. Podobno kot psihologi tudi arhitekti opravljamo analize in postavljamo vprašanja o človeških navadah. Nekaj najtežjega je ustvariti arhitekturo za nedefiniranega uporabnika, kot je to v večstanovanjskih stavbah. Prostor mora biti dovolj fleksibilen, da zadosti različnim potrebam ljudi.«
Kako se spominjate sprejemnih izpitov na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani?
»Zdi se mi, da arhitektura ni več tako atraktiven študij in poklic, kot je bil takrat. Vpis je bil veliko večji in treba je bilo opraviti sprejemni izpit, ki je trajal dva dni.
Sama sem imela gimnazijsko ozadje, sicer pa pri nas doma vsi radi rišemo ali slikamo, tudi mama in oče. Priprav na arhitekturni izpit, kot so jih imeli v Ljubljani ali drugih večjih slovenskih mestih, v našem okolju ni bilo. Sem pa takrat prek Mikka dobila možnost, da sem obiskovala prostoročno risanje pri akademskem slikarju Mirku Rajnarju. S svojim znanjem o proporcijah, skiciranju na večjem formatu in umetniških slogih mi je dal veliko znanja za pripravo na sprejemni izpit.«
Koliko je arhitekturna risba danes še prisotna, razmišljanje skozi roko na papirju?
»Dobro vprašanje. V biroju Gerner Gerner Plus, kjer trenutno delam, sva ostala samo še dva, ki ročno skicirava svoje ideje, to sva ustanovitelj podjetja in jaz. Vsi ostali so že 'v računalnikih'. Ravno pred kratkim smo imeli debato o tem, kako pomembno je razmišljanje skozi roko. Sama menim, da je pomembno, saj ti da popolnoma drugo svobodo in koncentracijo. Naš poklic se je tako spremenil, da smo postali neke vrste menedžerji, koordinatorji. Marsikdo meni, da če bi se držali zgolj tradicionalnih metod ustvarjanja, arhitekti preprosto ne bi mogli biti. Osebno se mi zdi, da je skiciranje uporabno za lažji prehod na gradbišče in za to, da investitorja popelješ skozi zgodbo ideje.«
Kako ste se usmerili znotraj študija? Kdo je najbolj vplival na vas?
»Največji 'trn v peti' na naši fakulteti sta bila profesor Janez Suhadolc in profesor Marjan Ocvirk. Vedeli smo, da nas bosta spremljala celotni študij. Suhadolc me je naučil potrpljenja. Ko ti nekdo trikrat zavrne ene in iste prostoročne risbe, izzove tvojo vzdržljivost. Ocvirk pa me je naučil hitrega risanja oziroma skiciranja. Poleg tega me je na fakulteti zelo oblikoval profesor Boris Leskovec s svojim asistentom Andrejem Mahovičem. Leskovec je bil učenec Ivana Vurnika, ki je v bistvu ustanovil fakulteto za arhitekturo. Prav Vurnik je več kot eno leto prepričeval Plečnika, da je prišel poučevat, s tem da je bil Vurnik tudi predavatelj in teoretik, Plečnik pa je deloval zgolj skozi seminar. Profesor in asistent sta dajala izreden pomen razumevanju vpliva klasične arhitekture ter kako jo interpretirati v kontekstu sodobnega časa. Pri njima sem ostala od drugega letnika vse do konca študija. Prav tako sem pri njima pisala diplomo, tako da lahko z gotovostjo trdim, da sta me izredno definirala.«
V nekem trenutku je bil Plečnik v slovenski arhitekturi popolnoma pozabljen ali namerno prezrt. Vrnil se je skozi velika vrata.
»Tako je. Gre pač za resnično vrhunsko arhitekturo. Sama se nisem takoj zavedala njegovega pomena v arhitekturi, dokler nisem začela več potovati. Ko pa sem pred enajstimi leti prispela na Dunaj, sem dojela, kaj zares pomeni njegova analiza mesta ter analiza elementov sosednjih zgradb. Enako velja za Ravnikarja, Severina, Novaka. Šele takrat sem se zares zavedela vpliva naših največjih arhitektov.«
Po fakulteti ste se vrnili v Mursko Soboto.
»V Murski Soboti sem bila nekaj mesecev, delala sem v domačem biroju Arh42 pri Barbki Šušek. Pri njej sem tudi v času študija delala vsako poletje. Ker so se na fakulteti konstantno odvijali zanimivi projekti, nikoli nisem zagrabila priložnosti iti na izmenjavo v kakšno drugo državo in spoznati njihov pristop. Šele kasneje sem svojo željo po drugačnih izkušnjah s podporo štipendije Evropske unije le uresničila in šla na šestmesečno prakso v tujino. Moja želja je bila Nizozemska, saj sem se navduševala nad deli arhitekturnega biroja Mvrdv, ki se ukvarja tudi z zelo mejnimi vprašanji v arhitekturi in urbanizmu, na koncu pa sem dobila zelo dobro ponudbo na Dunaju, za katero sem se odločila. Mesto me je zagrabilo in me ni spustilo.«
Kako sta se ujeli s Šuškovo? Ona prihaja iz graške arhitekturne šole, vi iz ljubljanske.
»Najini različni ozadji sta naju zelo povezali. V Ljubljani je imel študij bolj umetniški poudarek, v Gradcu pa tehniški, saj je tudi fakulteta za arhitekturo na tehnični univerzi. Ona je dodatna izobraževanja opravila na Finskem, kjer je zelo prisoten vpliv šole Alvarja Aalta. Gre tudi za generacijsko razliko, in prav zaradi teh različnih pogledov sva se odlično dopolnjevali. Je pa res, da sva si karakterno zelo podobni, vse naju zanima in vsak problem je hkrati izziv, kjer v danem trenutku iščeš optimalno rešitev.«
Vi niste nikoli imeli stika z gradbiščem, z zidarskim načinom razmišljanja. Za žensko je že tako težje v gradbeništvu ... Kako ste premagali to oviro?
»Gradbišča so posebna okolja, 'vojna polja'. Imam zelo močno sposobnost prostorske predstave. Čeprav nisem imela tehničnega zidarskega ozadja, sem ogromno dojemala s pomočjo tega talenta. Ko sem bila fizično prisotna na gradbišču, sem hitro ugotovila, kako se nekaj izvede. Zelo pomembno je postavljanje pravih vprašanj. Povezati vse strokovnjake za izvedbo ideje se mi je zdelo zelo naravno. Včasih pridemo do kakega problema ali detajla, ko nekdo prehitro zatrdi, da ga ni možno izvesti. Ker osebno bolj stremim k principu, da si postavimo vprašanje, kako bi pa bilo možno, grem v iskanje primerov že grajenega. Se pravi, če je že bilo zgrajeno, je možno tudi v našem primeru. V takih primerih mi ta pristop pride prav. Sposobnost poslušanja in povezovanja pa k temu le dodata svoje.«
Koliko vam pride prav, da prihajate iz majhnega kraja, kjer lahko kmet in direktor sedita za isto mizo, če se tako izrazim? Vam je odraščanje v majhnem okolju koristilo?
»Zelo. V majhnih okoljih smo vsi isti, ne obremenjujemo se toliko z družbenimi vlogami in etiketami. Bila sem prva v našem biroju, ki sem iz svoje e-pošte odstranila naziv. Sam naziv/titula mi osebno ne pomeni vse. Ta pristop mi pomaga tudi, ko grem na gradbišče.«
V arhitekturi je izredno pomemben detajl. Zdi se, da se z modernimi računalniškimi programi ta izgublja.
»Izgubil se je iz več razlogov. Eden je ekonomski, drugi so pravilniki, ki so zelo omejili detajl predvsem na ograjah, kljukah in tako naprej, tretji pa je stroka z znanjem za izvedbo, ki se je močno skrčila. Detajli so še vedno v ozadju, a povečuje se zavedanje pomena ponovne uporabe materialov. Zanimivo je, da se trajnostna gradnja vrača k uporabi materialov iz obnovljivih surovin. Gradbeništvo ima namreč pomemben negativen vpliv na okolje. Pogosteje se iz tega razloga začenja ponovno uporabljati ilovica, ki je meni osebno zelo blizu zaradi okolja, iz katerega prihajam. Detajl je tako po mojem mnenju stopil korak nazaj, pomembnejši pa so materiali. Išče se znanje, ki je bilo izgubljeno. Tehnologija nam je omogočila, da smo si izmislili, kar smo hoteli. Nekoč so morali prostor oblikovati z naravnimi materiali. Zdi se mi, da bo arhitekturo v prihodnosti definiralo razumevanje materialov, ki jih bomo prilagodili življenjskemu slogu.
Škoda se mi zdi, da simbioza med tradicijo in novo tehnologijo peša. Razlogov za to je več. Na Dunaju, na primer, so zgradili ogromno betonskih objektov, saj je bil to najhitrejši način gradnje, ki je bil potreben zaradi hitro naraščajočega prebivalstva. Material mora biti situaciji primeren. Če prestavimo soboški nakupovalni center kamor koli drugam, ga ne bo nihče prepoznal kot soboškega. Vse je isto. Z globalizacijo se je pojavil en material, ki je bil najhitrejši in najcenejši za uporabo. Danes ponovno iščemo materiale, s katerimi bomo gradili z naravo in ne proti naravi.«
Kako ste dojemali prehod iz biroja pri Šuškovi, kjer sta bili sami, v velik biro?
»V biroju Gerner Gerner Plus nas je 30. Zame je novo okolje predstavljalo velik šok. Ko sem prišla na Dunaj, je vladala močna hierarhija. Vodje projektov so bili praviloma moški. Poleg tega sem bila tujka. Zanimiva se mi je zdela multikulturnost kolektiva. Težko je bilo biti opažen, preden so me začeli poslušati, sem se morala dokazati. Kasneje je biro iz hierarhije je prešel v nekakšno matrično organizacijo. Več kot polovica zaposlenih nas je žensk in v vodstvu smo prav tako tri ženske in trije moški.«
Kako izgleda organizacija dela?
»Imamo različne pristope. Ena možnost je, da se projekti razdelijo med ekipe. Nekateri na primer več delajo na subvencioniranih stanovanjskih projektih, drugi na prosto financiranih. Zelo pomemben je odnos do investitorja. Nekateri odnosi so dolgoročni, na primer na področju gradnje stanovanj, ki jih financira mesto Dunaj. Tam obstaja omejen bazen investitorjev, ki te projekte razvijajo. Imamo tudi enkratne investitorje, v tem primeru gre večinoma za prosto financirane stanovanjske zgradbe.«
V biroju Gerner Gerner Plus, kjer zdaj delate, ste partnerica. Kaj to delo zajema?
»To pomeni, da mi pripada del podjetja. Sem del oblikovanja samega biroja in smeri, v katero se ta želi razvijati. Trenutno nas med drugim zelo zanima naš odgovor na arhitekturo z vidika ohranjanja biroja. Na Dunaju je finančna podlaga specifična, zato je težko ohraniti stabilen biro.«
Kakšen je DNA vašega biroja, v čem ste dobri?
»Nimamo klasičnega jezika. Pri nas so na prvem mestu odnosi: do okolja, do ljudi, do investitorjev, do strokovnjakov, s katerimi sodelujemo, radovednost in prilagodljivost. Smo pisan kolektiv odprtega tipa, kar pomeni, da so vsi fleksibilni. Poudarjamo odgovornost do okolice, to je naš DNA. Pri zadnjih natečajih s programom stanovanjskih zgradb nam je uspelo prepričati tako strokovno žirijo kot tudi investitorje s predlogom za manjšo izrabo zemljišča (se pravi, da se parcela ne pozida do zadnjega milimetra kot odgovor na dolgoročni vpliv in kakovost prostora) ter predlogom stanovanjske tipologije z obojestransko osvetljenostjo. Durchgesteckte Wohnung, kot jim tukaj pravimo.«
Katere sodobne projekte na Dunaju bi pohvalili?
»Ekstremno me fascinirajo projekti kolegov, ki so stanovanjsko zgradbo postavili s preprostimi materiali in elementi. Dunaj ima še vedno veliko pomanjkanje stanovanjske gradnje, čeprav intenzivno dela na tem področju. Vidim tudi nekaj zamujenih priložnosti, še posebej pri javnih družbenih projektih. Primer je prenova in dozidava mestnega muzeja Wien Museum.«
Kako gledate na slovenske arhitekte (Plečnik, Fabiani, Podrecca ...), katerih dela srečujete na Dunaju?
»Zanimiv mi je bil pogled na to, koliko inspiracije so jemali ravno iz dunajskega sloga gradnje. Pozorna sem na to, katere spremembe so uvedli, katere interpretacije so delali. Skušam početi isto kot oni – moja interpretacija njihovega dela. Izven stroke so zelo neznani. Za primer lahko vzamemo mestno palačo Uranio: le malokdo ve, da je njen arhitekt Maks Fabiani.«
Kako gledate na razvoj arhitekture v Prekmurju?
»Zdi se mi, da manjkajo mestni arhitekti, urbanisti. Novak je bil zadnji z večjo vizijo. Arhitekti imajo ekstremno dobre ideje, škoda pa je, da dobijo premalo posluha in da se sama izvedba velikokrat prelaga na ljudi, ki niso iz stroke.«
Kateri projekt bi si želeli delati v Prekmurju?
»Naredila bi muzej prekmurske arhitekture in njenih arhitektov.«