Geza Džuban iz Moravskih Toplic je bil kar šestnajst let, v obdobju 1992–2008, poslanec stranke Liberalna demokracija Slovenije v državnem zboru. V parlamentu je deloval v dveh najbolj prelomnih trenutkih za državo: ko se je ta po osamosvojitvi leta 1991 začela oblikovati in ko je leta 2004 postala del Evropske unije (EU).
Ko se ozrete nazaj, vam je teh 20 let hitro minilo?
»Vključitev v EU takrat je bila velika želja in tudi nuja. Pokojni Janez Drnovšek je že v devetdesetih letih vložil ogromno energije, da se je zgodil ta vstop. V teh 20 letih se je marsikaj zgodilo. Slovenija je seveda napredovala, a nekatere težave so ostale. Medstrankarski boji leta 2024 so za ta čas nenavadni in nepotrebni. Izražajo predvsem boj za oblast, kar traja že od osamosvojitve. Strank, ki to počnejo, ne bom poimenoval, saj je to vsem znano. Ljudstvo pač s kvalificirano večino voli obraze, ki naj bi prinesli spremembe, a se vedno izkaže, da če nimaš neke politične kilometrine, da bi znal koordinirati vse interese, do večjih sprememb ne pride.«
Vpliv slovenske politike v evropskih institucijah je majhen. Menite, da je razlog prav v tem, da se slovenska politika premalo zavzeto ukvarja z evropskimi temami in preveč z notranjimi razprtijami?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
»Naši poslanci v evropskem parlamentu se prav tako med seboj obtožujejo. Prakse iz Slovenije so se žal prenesle na evropski parket. Hkrati bi bilo iluzorno pričakovati, da bi majhna država, kot je Slovenija, narekovala dnevno in na splošno politiko v EU. So pa pred nami glede na razmere v Evropi in tudi v svetu najpomembnejše volitve v evropski parlament doslej. Zakoličile bodo smer, kam bo šla EU v prihodnjih 10, 20 letih. Sam se sicer ne strinjam z vsem, kar počne vodstvo EU. Če bomo nadaljevali to tekmo oboroževanja zaradi vojne v Ukrajini, se bojim, da se bomo ujeli v past, kot smo se v času hladne vojne, ki je razklala Evropo. Tovrstni posli imajo v zakulisju namreč ogromno umazane igre.«
Prvega maja 2004 je v EU vstopilo deset držav. Katera med njimi danes velja za najvplivnejšo? Madžarska?
»Če mislite na igro izsiljevanja, ki jo že več let igra Madžarska, se strinjam, da je to naša vzhodna soseda. Običajno je, da se v skupnosti, kot je EU, tistega, ki ne izpolnjuje dogovorjenih zahtev, sankcionira. Na primeru Madžarske pa vidimo, da ni tako. Uspe ji namreč doseči svoje cilje, tudi če ne izpolni vsega, kar bi morala. Prav tako je še ni nihče prav obsodil, ker skoraj odkrito simpatizira z Rusijo v tej nesmiselni vojni na ukrajinskih tleh.«
Statistični kazalci kažejo, da so nas v razvoju krepko prehitele države, kot sta Estonija in Litva, ki sta bili leta 2004 na razvojni lestvici precej za Slovenijo.
»Ni nujno, da ima statistika vedno prav. Bolj me skrbi, da je v teh 20 letih prišlo do velikih razlik med ljudmi v Sloveniji. V državi imamo namreč delovna mesta, ki so plačana tudi 30 tisoč evrov na mesec, veliko pa jih medtem dela za minimalno plačo. To ljudje občutijo in zaradi tega je lahko tudi občutek, da smo zaostali v razvoju. Letos se tako že več mesecev ukvarjamo le s stavkami in bolj malo z reformami.«
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je nedavno poslance med razpravo šokirala s predlogom o testiranju na droge. Kakšen je to nivo razprave?
»Iracionalen! Dnevni politiki več ne sledim, mogoče kdaj kaj pogledam povsem po naključju. Razprava v državnem zboru je postala povsem iracionalna. To, da nekdo v nedogled nekaj ponavlja z namenom, da zavlačuje, in ga v razpravi ne ustavijo, ni dobro. S to poplavo referendumov je sicer tako. Opozicija ta instrument največkrat zlorablja, pozicija, torej vladna stran, pa bi se odločanja na referendumih morala izogibati. Na vladi je, da izvrši tisto, za kar je bila izvoljena, ter sprejme zakon in zanj prevzame odgovornost. Bojim se, da se bo ob referendumskem vprašanju o uporabi konoplje v medicinske namene in gojenju za osebno rabo glasovalo tako, kot se je ob podobnih vprašanjih v preteklosti. Ker volivci niso najbolje razumeli vprašanja, so se odločali na podlagi politične pripadnosti. Oziroma je šlo za glasovanje za eno politično opcijo in proti drugi. Vsebina je tako ostala nekje vmes v praznem prostoru.«
Vam je bilo kdaj žal, da ste vstopili v politiko?
»Ne. Splet okoliščin je bil res tak, da so me dobili na levi nogi, ko so me nagovarjali h kandidaturi. V moji takratni službi je bilo neko nezadovoljstvo, tudi v lokalnem okolju. Rekel sem si, grem kandidirat, da bom videl, koliko glasov bom dobil. Presenečen sem bil, ko sem v Pomurju na volitvah leta 1992 porazil prekaljene politike in bil izvoljen v državni zbor. Obenem me je postalo strah, ker se nisem takoj zavedal, kaj pomeni biti poslanec. To je v takratnih časih pomenilo predvsem, da si šel med ljudi, jim prisluhnil, kakšne težave imajo in katera rešitev bi bila zanje najboljša. Danes se, se mi zdi, denimo odločitev o tem, koliko medvedov bomo v Sloveniji odstrelili, sprejme v sedmem nadstropju neke stolpnice, ministrstva, za potrebe rešitve tega vprašanja pa se več ne gre na teren.«
V državnem zboru ste bili v svojih mandatih ena od gonilnih sil Parlament dixie benda.
»Pred petimi meseci me je zapustila soproga in na večno pot jo je pospremil prav ta bend. V bendu smo bili poslanci iz različnih strank, z nami je denimo sodelovala tudi Eva Irgl. Ko smo bili skupaj v bendu, o politiki nismo govorili, dobre prakse tega glasbenega druženja pa smo večkrat prinesli v realno politiko.«
Kaj počne Geza Džuban danes?
»Zdaj sem predvsem gradbenik in mizar, saj prenavljamo vinsko klet. Še vedno gojim ljubezen do vojaških starodobnikov. Ker novembra lani, ko sem dopolnil 80 let, zaradi več razlogov ni bil primeren čas, da bi moj rojstni dan zaznamovali z vožnjo z džipi, bomo to storili jutri (v soboto, 27. aprila, op. p.). S kolegi iz Jeep kluba Veteran bomo pripravili krožno vožnjo, se zapeljali tudi na Madžarsko, na koncu pa pojedli pravo kmečko malico. Doma imamo danes sicer dva džipa, imeli pa smo jih že štiri. Dva sem sestavil kar sam. Zato imam precej rezervnih delov in veliko mojih kolegov pri meni poišče pomoč, ko potrebujejo kak del za svoj starodobnik.«
