Boris Čibej (1964) je prekaljeni pisec novinarskih besedil, danes novinar časopisne hiše Delo. Za ljubljanski časnik je bil dopisnik iz Moskve, Washingtona in New Yorka. Danes piše predvsem o ruski agresiji na Ukrajino. Konec marca 2019 se je kot eden redkih svetovnih novinarjev ekskluzivno pogovarjal z Volodimirjem Zelenskim, potem ko je bil ta izvoljen za novega ukrajinskega predsednika. Zelenski je danes prvi obraz najhujše svetovne krize v zadnjem času, Čibej pa o krizi poroča z ene od domačij v Domanjševcih. Le nekaj mesecev po pogovoru z zdajšnjim ukrajinskim predsednikom, oktobra 2019, se je preselil na Goričko.
»Če ne bi bilo tega prekletega kolena, bi bil zdaj v Kijevu,« me že na dvorišču hiše, kjer je, kot pravi, vsak dan treba kaj postoriti, ogovori v idrijskem narečju in takoj predlaga, da se tikava. Vmes ga zmoti telefonski klic, v katerem klicatelj sprašuje, ali bo v ponedeljek spet nastal njegov pronicljivi sestavek o vojni v Ukrajini.
Čibeja je zoprna poškodba levega kolena vmes celo za nekaj časa prikovala na invalidski voziček, a tudi včasih nevzdržne bolečine ga niso ustavile, da ne bi redno ustvarjal poročil in komentarjev o nesmiselni vojni. »Nisem optimist glede tega, kako daleč lahko gredo velesile v tej igri interesov,« pravi izjemen poznavalec mednarodnih odnosov. Koleno je medtem bolje, kako se bo končal konflikt v Ukrajini, pa je po njegovih besedah izjemno nehvaležno napovedati.
Nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, Pomurec Alojz Šteiner, je zanikal navedbe, da je ruska invazija v Ukrajini zastala. Po njegovih besedah gre za »operativni premor, ki mu sledijo še srditejši napadi in rušenje civilnih objektov. Se strinjaš?
»Delno se strinjam z generalmajorjem. Paradoks te vojne je, da so tisti, ki so bili najbolj presenečeni nad rusko 'posebno operacijo', zdaj najbolj pametni pri analiziranju vojaških načrtov, o katerih nimajo pojma. Kako lahko možujejo o zastali operaciji, če sploh ne vedo, kako je zasnovana in kakšni so njeni cilji? To, da jim gre počasneje, kakor so načrtovali, so v ruskem generalštabu doslej priznali le enkrat. Jih je pa po mojem skromnem mnenju nepričakovan upor prisilil k temu, da bodo vse sile usmerili zlasti na 'osvoboditev' novopriznanih donbaških republik.«
Kako daleč je pripravljen iti Vladimir Putin oziroma kaj bo njegova naslednja poteza?
»To je nehvaležna napoved. Kakor je nekoč rekel neki slab igralec, ki je potem postal enako dober predsednik ZDA, sta za tango potrebna dva. Putin je že v razvpitem münchenskem govoru leta 2007 več ali manj razgalil vse ruske skrbi, naš oziroma zahodni odziv pa je vplival na njegove odločitve. To še ne pomeni, da zagovarjam njegov poseg v Ukrajini, s katerim je prestopil tudi mojo 'rdečo črto', toda brez pogajanj in zgolj s (še posebej evropsko) samomorilsko politiko sankcij bo šlo vse le še na slabše. Na to pa bi si upal staviti.«
Ali lahko novinar iz Domanjševec vidi vojno v Ukrajini?
»Vedno sem poskušal biti zraven, ko je kje počilo: od bližnjih srečanj z letali med osamosvojitveno vojno na Medvedjeku do podobnih dogodivščin kasneje v Gospiču v vojni na Hrvaškem. Zdaj ko bi moral biti v Ukrajini, pa še na WC ne morem brez bergel. V Ukrajini in Kijevu imam znance, prijatelje. Zdaj jim pomagam od tukaj, kolikor seveda lahko. Na svojem domu sem sprejel tudi mlado novinarsko kolegico iz Kijeva. Ni mi vseeno, da ne morem biti na terenu, saj sem s kijevskega trga Majdan poročal že med oranžno revolucijo leta 2004 in seveda čez deset let z njene ponovitve. Tam sem bil med predsedniškimi volitvami leta 2019, ko je tudi za Delo nastal eden prvih in ekskluzivnih intervjujev tujega novinarja z Zelenskim sploh.«
Kako je pravzaprav biti dopisnik iz tujine?
»Stvari se spreminjajo, zlasti pa 'razdalje' in tehnologija. Ko sem začel poročati iz tujine, si moral recimo na neko tiskovno konferenco v Moskvi priti kar nekaj ur prej, saj nisi vedel, ali te bodo sploh spustili noter, vsekakor pa je bilo novinarju, ki je prihajal iz njim majhne, pa tudi neznane države, skoraj nemogoče zastaviti vprašanje. Danes je veliko lažje priti do informacij, saj te vsi kar zasipajo s svojimi sporočili in izjavami za javnost. Samo odpreš pametni telefon, pa ti Putin, ki ošteva aparatčike, v realnem času skoči na zaslon.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Zdaj si po eni strani od daleč bližje uradnim virom, kakor si bil prej od blizu, tudi utrip življenja se ti zdi blizu, saj imaš utvaro, da ga doživljaš prek množice družabnih omrežij. A tega, da si na kraju samem, da poklepetaš z branjevko, da zavohaš, kako ljudje zares razmišljajo, ti nobeno delo na daljavo ne odtehta. Zato je zdaj zahodno medijsko poročanje o Rusiji polno propagande oziroma nanj vpliva to, kako o vsem skupaj razmišljamo tu, pojma pa nimamo, zakaj zdaj kar tri četrtine Rusov podpira 'operacijo', nad katero se na Zahodu tako silno zgražamo.«
Dopisništva iz tujine je vse manj.
»Ta naš ceh je pač tam, kamor je tako zaradi 'pandemije' interneta prisopihal oziroma kamor smo ga sami z 'rezanjem stroškov' spravili. Pa ne gre na slabše le pri nas, takšen je svetovni trend, saj nekako še niso zares našli učinkovitega poslovnega modela, ki bi kakovostnemu mediju zagotavljal preživetje v poplavi spletnih informacijskih smeti. Kar se pa tiče dopisnikov, je tako. Če jih nimaš na terenu v tujini, si v uredništvu slep in gluh. Ljudje, o katerih poročaš, pa zaradi razdalje, ker te pač ni med njimi, postanejo nekakšna statistika, prelevijo se v anonimne žrtve.«
Kako so Kijevčani doživeli ruski napad?
»Tudi moje prijatelje je presenetil. Še večer prej so bili pri njih na večerji ameriški novinarski kolegi, naslednje jutro, 24. februarja, pa so jih zbudile eksplozije. Sam sem se takoj spomnil naše vojne in junija 1991. Po proslavi pred Cankarjevim domom smo vsi šli na večerjo, nekaj pojedli in popili, se skorajda norčevali iz zaskrbljenih vprašanj številnih tujih kolegov, ali se ne bojimo napada JNA, in se zjutraj povsem presenečeni zbudili v vojni.«
Si pričakoval, da bo Vladimir Putin napadel Ukrajino?
»Presenetil nas je vse, če pošteno priznam. Tako moje cehovske in druge kolege iz Rusije in Ukrajine. 23. februar je v Rusiji dan zaščitnika domovine. Ruski moški radi pravijo, da je ta dan zanje kot dan žena. Moški na ta dan prejemajo darila, se običajno napijejo in zabavajo, saj je dela prost dan. Naslednji dan pa so morali 'z mačkom' oditi na fronto.«
Si je Putin res želel tako dolgotrajen spopad?
»Najprej se je zdelo, da hoče zgolj zavarovati rusko prevlado nad polotokom Krim in neodvisnost obeh proruskih separatističnih republik na vzhodu Ukrajine. Čeprav se je zdelo, da bi se moral zavedati stare resnice, da ne moreš osvojiti države, kjer prebivalstvo ni na tvoji strani, se mu je zgodilo prav to. Če se ne bodo hitro končala pogajanja, se mu lahko Ukrajina spremeni v Afganistan, Kijev pa v Leningrad ali celo Stalingrad.«
Bomo državljani sveta imeli dolgotrajnega mačka zaradi Putinove poteze?
»Boj se olimpijskih iger, ki so na Kitajskem, ker bodo vedno zmagali Rusi. Med poletnimi igrami v Pekingu leta 2008 je Gruzija, ki je narobe razumela dvorjenje Zahoda, ta pa jo je potem kot običajno pustil na cedilu, nenadno napadla avtonomno pokrajino Južno Osetijo, ki se je že dalj časa upirala gruzijskemu nadzoru. Maloštevilna in slabo opremljena gruzijska vojska ni bila kos precej bolj profesionalni ruski armadi. Po letošnjih zimskih igrah na Kitajskem je gruzijsko usodo doživela Ukrajina. Mačka pa bomo imeli vsi. Je že začel gristi denarnice.«
V tvojih člankih sem bral, da Putin ne pozablja, kaj vse so se mu zlagali zahodni politiki.
»Saj se skoraj nobeden ni držal obljubljenega iz pogovorov z njim, začelo pa se je že takoj, ko je kot zahodno usmerjeni politik stopil na oblast, pa po tem, ko sta si z ameriškim kolegom Georgeem Bushem mlajšim zaljubljeno pogledala v oči na Brdu pri Kranju. Rusija je bila po 11. septembru 2001 pripravljena v vsem priskočiti na pomoč ZDA, te pa so se 'v zahvalo' umaknile iz sporazuma o prepovedi protiraketne obrambe. Lep primer zahodnega poigravanja s Putinom se je zgodil med zadnjo revolucijo na Majdanu, ko je ruski predsednik na prošnjo svojega tedanjega ameriškega kolega Baracka Obame osebno ustavil tedanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, da ni poslal vojske nad demonstrante in da je privolil v pogajanja z opozicijo. Takoj zatem so Janukoviča uporniki vrgli z oblasti, na Zahodu, kjer so bili celo poroki dogovora o mirnem prenosu oblasti, pa so se delali, kakor da se v Kijevu ni nič zgodilo. Tudi to je bil razlog, da Krim ni več ukrajinski.«
A ni rusko-ukrajinski konflikt danes vseeno poenotil Evropejcev?
»Koga je poenotil? A res želimo tako enotnost, ko gredo trije voditelji, od katerih sta vsaj dva znana po svoji avtoritarni politiki, v Kijev izreč 'vseevropsko' solidarnost in podporo v boju proti avtoritarnemu Putinu? Pa v nasprotju s tukajšnjimi kritiki pravim: klobuk dol pred takšnim pogumnim dejanjem. Dejstvo je le, da takšne solistične akcije ne pripomorejo k ničemur. Pa še drugi primer. A res hočete takšno poenotenje, ko smo zaradi zunanjega sovražnika v hipu pozabili na 'notranje': 'režime', ki se požvižgajo na pravno državo, neodvisnost medijev in sodstva?«
Zdi se, da je Putin spretno izkoristil volilno leto v številnih evropskih državah.
»Ali pa se je uštel. Zdaj se zdi, da je na stari celini ostal edini, ki je še dovolj državnika, da se vsaj pogovarja s Putinom, francoski predsednik Emmanuel Macron. Če ne bi bilo volilnega leta, bi ostala na oblasti edina, ki bi danes v Evropi sploh še lahko sedla s Putinom za skupno mizo, Angela Merkel. Tudi če bi jo Putin spet strašil s kakšnim velikim psom, ki se jih nekdanja nemška kanclerka boji, bi bila najbrž edina, ki bi mu lahko rekla: Vladimir, zdaj pa sedi in povej, kaj hočeš, da najdemo rešitev in ustavimo prelivanje nedolžne krvi.«
Obrambna industrija, Amerika in Kitajska medtem stojijo ob strani oboroženega konflikta in si manejo roke. Spet se lomijo kopja na hrbtu Evrope.
»Res je žalostno to, da se je Evropa oziroma evropska skupnost pustila tako brezglavo potegniti v spopad, v katerem umirajo zlasti Ukrajinci (in tudi Rusi), resne posledice pa bomo čutili na vsej stari celini. Putinu je uspelo, da se je EU izenačil z Natom oziroma z nečim, čemur v Moskvi pravijo ameriški lakaj. V ZDA si seveda lahko manejo roke. Ne le orožarska industrija. Cinično rečeno je vsaka vojna, ki je vihrala na stari celini, prinesla velike ekonomske koristi tistim, ki jim pravimo čezatlantski partnerji.«
Po obeh svetovnih vojnah je Amerika zato, ker ni imela oboroženih spopadov na svojih tleh, izkoristila diplomacijo in pomoč pri obnovi Evrope in se obakrat umestila na svetovni zemljevid.
»Si vse povedal že v vprašanju. Če karikiram: ZDA so v drugo svetovno vojno vstopile zato, ker so se zbale, da berlinski zid ne bi bil potreben, saj bi bila zaradi uspehov sovjetske Rdeče armade železna zavesa na obali Atlantskega oceana.«
Bomo po koncu vojne v Ukrajini dobili novo železno zaveso?
»Da. In ta bo hujša, kot je bila po drugi svetovni vojni. Zdi se, da Putin doma ne posluša nikogar več, ne vojske ne elit. Mi pa s svojimi protiukrepi zgolj prilivamo olje na ogenj. In tega nas je lahko strah.«
Punk je bil eden od mehanizmov, ki se je uprl železni zavesi. Bil si ustanovni član zasedbe Kuzle.
»Preprost, stari idrijski panker, pravim zase. Potem ko so me vrgli iz Kuzel, sem ustanovil bend Šund. Tako kot zdaj glasbeniki nastopajo v podporo Ukrajini, smo mi igrali pred 40 leti v ljubljanski Hali Tivoli v podporo poljskemu ljudstvu in gibanju Solidarnost.«
Svojo poklicno pot si začel na Radiu Študent.
»Čeprav ga v Idriji nismo mogli poslušati, so bili prijatelji z Radia Študent naši soborci. A na radiu se nisem ukvarjal z glasbo, to so bili časi pred 'kontrarevolucijo', ko je vse zanimala zgolj politika. Tam sem končal na položaju v. d. odgovornega urednika, potem pa me je na Mladino povabil Franci Zavrl, ki je napovedoval umik, ker je ustanavljal Slovensko tiskovno agencijo. V časih osamosvajanja sem bil na Mladini, vmes smo s prijatelji z Inštituta Jožefa Štefana naredili prvi slovenski portal Mat'Kurja, v ljubljanskem Škucu sem vodil mednarodne novinarske večere, potem sem v Kopru pomagal ustanoviti tretjo izdajo Primorskih novic Sobota, zdaj pa že skoraj 33 let delam na Delu.«
Je res, da je Avstrijec kriv, da si se ustalil na Goričkem?
»Res je. Neverjetno, a resnično, moral se je najti Avstrijec, da mi je pokazal dotlej neznane lepote moje domovine. Na Goričko sem se preselil z Dunaja, kjer je bil moj sosed znani kulturnik Walter Famler, ki je že pred leti kupil in obnovil hiško na Šalovskem bregu. Življenjski sopotnik nekdanje slovenske veleposlanice v Budimpešti in na Dunaju Ksenije Škrilec me je dolgo časa vabil, naj ga obiščem, a nikoli ni bilo časa. Prvič sem bil zares na Goričkem šele konec avgusta 2019, prej sem prišel najdlje do Murske Sobote ali Moravskih Toplic. Bila je ljubezen na prvi pogled. Takoj naslednji dan sem začel iskati hišo v bližini. In jo v manj kot enem mesecu tudi našel.«
V pogovoru za šalovski občinski časopis si hvalil rubriko Svet so ljudje, ki jo Delo objavlja na zadnji strani.
»Da. Tako kot so svet ljudje, so tudi Goričko zlasti ljudje. Ti pa so tu prekrasni, zlata vredni. Prehodil sem kar nekaj sveta, a tako prijaznih, odprtih, dobronamernih ljudi nisem pogosto srečal. Ko se je v vasi razvedelo, da se je k meni zatekla pribežnica iz Ukrajine, so si sosede, ki so prinašale obleke in hodile spraševat, kaj potrebujemo, kar podajale kljuko od mojih vrat. Kakšna kakovost življenja se skriva v teh krajih, ki so menda bogu za hrbtom, pa se je pokazalo v času pandemije. Na Dunaju, od koder sem se – kakor da bi vedel – tik pred izbruhom pandemije preselil v Domanjševce, bi bil ujetnik v svojem stanovanju, tu pa skorajda nismo poznali mask ter živeli polno in s polnimi pljuči.«
Matej Fišer, naš kolumnist, pravi, da boš kmalu usvojil žganjekuho in izdelavo žganih pijač.
»Prav bi bilo, da se na Goričkem lotim pristnih, domačih stvari. Žganjarno bom vsekakor obnovil, če mi bo uspelo kaj tudi zvariti, pa bomo še videli.«
Bo ob naslednjem mojem obisku pri tebi tudi sosed Miha Petek kaj natočil?
»Bo, bo, čeprav se šali, da je jezen, ker ga nisva poklicala, ko vsa delala ta intervju.«