V Beograd je šel, ker je želel postati oblikovalec, takrat v Ljubljani in Zagrebu še ni bilo študija oblikovanja. Na izbiro so bili Zahod, Budimpešta ali Beograd. Po gimnaziji je eno leto živel v Budimpešti, kjer se je učil madžarščino in se pripravljal za sprejemne izpite, opravil jih je tako v Budimpešti kot Beogradu. Odločil se je za Beograd, tudi zato, ker je tam živela njegova teta. Začneš študirati, se zaljubiš in ostaneš, strne. Po študiju sta se z ženo sicer za tri leta preselila v Ljubljano, a ni bila dovolj zanimiva.
V Muzeju moderne umetnosti v Beogradu je bila pred nekaj tedni razstava Grad: Mesto identiteta. Murska Sobota je mesto, ki so ga označili Takáts, Baumhorn, Planić, Novak, Ficko in drugi. V tej Soboti ste odraščali. Koliko je mesto, v katerem živiš ali odraščaš, polje identitete, ki ga neseš s seboj?
»Je pomembno. V Bergerjevo (Planićevo) vilo sem hodil v glasbeno šolo. Kino, paviljon, bloki na Lendavski, glasbena šola, vrtec, kopališče, gasilski dom, Mura, ta industrijski kompleks so naredili Soboto mesto. Moje doživetje Sobote je modernistično v dobrem pomenu besede, ker so to vse ljudske zgradbe, lahko bi rekli na neki način 'človekomerne'. To vsekakor odneseš s seboj. Sobota zame ni bila nikoli neko nostalgično, starinsko, ampak moderno mesto. Ima del, kjer se spi, kjer se dela, in Fazanerijo, kjer se zabava ali rekreira. Sobota je na obrobju razvitega kapitalističnega sveta, vendar je tudi na neke vrste križišču. Tukaj so bili vedno različni vplivi Avstrije, Nemčije, Vzhoda in Sobota je neke vrste amalgam. Prav zato je Beograd meni tako pisan na kožo, ker je neke vrste mešanica različnih obdobij, slogov, politik, ideologij. Zaradi tega je Sobota v nekem simbolnem pomenu mesto, ki ga nikoli nisem zapustil.«
Na razstavi, ki je vrhunsko postavljena, sem pogrešal sliko Grill (1974) Ferija Mesariča, katere reprodukcija je še danes postavljena v soboškem Grillu. Skupina DHLM (Danč, Hauko, Logar in Mesarič) je v naših krajih tako kot zgoraj omenjeni arhitekti ustvarjala sodobno umetnost hkrati z vrhunskimi umetniki drugod po svetu.
»Original je v Muzeju moderne umetnosti v Beogradu in včasih je del kakšne postavitve. Zame je ta slika kultna in Ferijev hiperrealistični del opusa mi je sploh najdražji. Grill pa še posebej, ker govori o modernosti, modernizmu, o tem polindustrijskem prostoru, je pa dejansko fantastična slika.«
Živite v bloku 64 v Novem Beogradu. Pred nekaj leti je newyorška MoMA pripravila razstavo o našem brutalizmu, kot so to imenovali. Ob vstopu na razstavo je kiosk K67 (1966), ki so ga izdelovali v Ljutomeru in je bil na vseh avtobusnih postajah po Jugoslaviji. Kaj ste kupovali v Mächtigovem kiosku? Žvečilne, cigarete, kondome ali stripe?
»Stripe, žvečilne, za kondome se ne spomnim, vendar v glavnem klobase ali hrenovke.«
Se pravi ste še ta generacija, ki kondomov ni uporabljala?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Tako je. Mi smo kupovali hrenovke in klobase. V Beogradu so v teh kioskih prodajali najboljše klobase in hrenovke z žemljico od PKB, in ko sem začel študirati, je bila to obvezna postaja. Večina pa so bile trafike s časopisi. Ta kiosk je bil resnično vsepričujoč, bil je povsod. To je verjetno ena najboljših stvaritev slovenskega socialističnega oblikovanja in mislim, da si je zaslužil, da je bil postavljen na vhodu na razstavo. Gre za vrhunski oblikovalski kos in ta ideja modularnosti, da je iz njega možno narediti od trafike, kioska za klobase in marsikaj drugega, je resnično dobra. Tudi barvno je bil prepoznaven. To je vsekakor Mächtigov kapitalni projekt.«
Kakšen je bil prvi vtis ob prihodu iz Sobote v Beograd?
»Zaradi tete nisem bil čisto sam, čeprav nisem živel pri njej. Takrat se mi niti ni zdel tako velik, divji in kaotičen. Socializem je še bil pri moči in vse je bilo kolikor toliko urejeno. Ko študiraš na fakulteti, kot je moja (Fakulteta za uporabno umetnost in oblikovanje, op. p.), si ves dan na faksu. Pet ali šest dni v tednu si z ljudmi, s katerimi deliš ljubezen, posel, učenje in življenje. Denarja nismo imeli veliko, družili smo se večinoma po stanovanjih s kolegi iz generacije, nakar se krog poznanstev začne širiti. Kot študenti smo veliko sodelovali z drugimi akademijami, in ko končaš študij, imaš neki krog znancev in prijateljev, igralcev, režiserjev, slikarjev, kiparjev, oblikovalcev, s katerimi začneš tudi profesionalno sodelovati. Pridejo prvi projekti, skupinske in samostojne razstave, tako da sem jaz to doživljal zelo organsko. Ni bilo stresa. Mogoče so bili drugi bolj začudeni, predvsem zaradi mojega imena in priimka.
Borut Vild, to jim je bilo popolnoma tuje, niso vedeli, kaj je ime in kaj priimek. Ali gre za firmo ali človeka. Mogoče mi je bolj stresno sedaj, ko pridem v Soboto, ker gre za popolnoma drugačne razdalje, kot si jih vajen. V večjem mestu ti ni treba vsakega pozdraviti, imaš neko drugo socialno obnašanje. Ima pa Sobota spet drugačen šarm, ker jo lahko peš obhodiš in tudi 'sakšoga drüjgoga poznaš'. Po teh letih sicer tudi več ne, vendar se ti zdijo ljudje nekako znani, tudi če jih takoj ne prepoznaš. Tudi to ima svoje dobre strani. Je pa to lahko za koga tudi obremenitev.«
Kaj danes bere profesor oblikovanja?
»Ko sem na morju, po navadi berem šund, berem pa tudi 'New Dark Age' Jamesa Bridla, to je še zaostanek. Na tablici berem 'How designers think', to je verjetno ena najboljših knjig o demistifikaciji oblikovalskega procesa, ponovno berem 'Dune' Franka Herberta in 'Design as Art' Bruna Munarija. Ko sem doma, berem več, večinoma mešanico, veliko teoretičnih knjig in kaj lažjega.«
Kdo je kriv, da doma ni lešnikovega namaza?
»Kriva je moja hči. Šlo je za projekt, ki sem ga delal z dvema kolegicama, naslov pa je bil 'Imamo problem'. Jaz sem naredil plakat 'IMAMO PROBLEM: NAŠE DETE NE VOLI DA ČITA'. Na sliki sva jaz in moja žena, ki sva v knjigah vse življenje. In ko je hčerka videla plakat, je naredila svojega. 'ONO KAD VIDIŠ DA NEMA NUTELE U KUČI. A ONI SAMO ČITAJU'. Družina je zame zelo pomembna. To pomeni, da v svojem delu nisi sam. Moja žena je arhitektka in novinarka, hčerka fotografinja. Med nami je vedno neka komunikacija, ne zgolj družinska, ampak tudi profesionalna. To je zmagovalna kombinacija. Ne predstavljam si, da bi živel z ekonomistko ali zdravnico. Pomaga, če so tvoji najbližji blizu tvoji stroki. Mogoče se motim, vendar se zdi, da se veliko bolj razumeš tudi takrat, ko je težko, ne zgolj ko je lepo.«
Kot oblikovalec ste tudi zelo občutljivi do prostora. Vaši izdelki so vedno odgovorni do širše skupnosti, tako socialno kot fizično. Nekje pravite, da je vsaka intervencija, sporočilo hkrati tudi politično stališče.
»Na to prepogosto pozabljamo. Vsak dizajn ali vsaka kreativna gesta je hkrati tudi politična. Od tega prepogosto bežimo, ker ko se začneš enkrat s tem ukvarjati, ugotoviš, da si na neki način odgovoren za svoja dejanja tudi v širšem prostoru. To ni preprosto in zato imajo oblikovalci radi kliente. Klient prevzame odgovornost, ti pa pobereš honorar. Jaz tako ne morem delati. Za svoje delo sem sicer plačan, vendar ne morem delati stvari samo zaradi denarja. Gre pač za življenjske strategije. To je verjetno tudi posledica vzgoje. Mama je bila socialna delavka v Muri, kjer je bilo nekaj tisoč žensk, oče je bil tudi novinar, tako da je skozi našo hišo šla marsikatera osebna zgodba.
Moja žena je arhitektka in skupaj sva že od študentskih let, tako da imam mogoče nekoliko bolj izostren občutek za prostor, socialno in fizično. Vedno mi je tudi zelo ustrezalo pedagoško delo, delo z mladimi. Občutek za odgovornost dobiš tudi na drugih področjih in te etične principe potem uporabljaš pri svojem delu. Mislim, da je etika danes popolnoma izključena iz našega dela. Posel je postal tako surov, brez empatije in ljudskosti, mogoče prav modernistična utopična ideja korenini v tem, da si tukaj, da narediš ta svet nekoliko boljši. Denar pride, obraza, ki si ga izgubil, pa nikoli ne moreš vrniti. Zanima me tudi povezava mojega dela in produkta z življenjem tega produkta, ko gre iz mojih rok. Se pravi, da si s svojim delom odgovoren tudi za čas, ki prihaja. Če nimaš tovrstne občutljivosti, je bolje, da se s tovrstnim delom ne ukvarjaš. Je bolje, da si blagajnik v diskontu, tudi to je odličen in pošten posel. Ko ustvarjaš nekaj za druge, moraš malo bolj izostreno misliti tudi o tem drugem.«
Vaš oče je bil direktor Pomurskega tiska. Tam ste opravljali počitniško prakso. Koliko je tiskarski fundament osnova za razumevanje zasnove in zmožnosti oblikovanja? Ko oblikujete, ostajate znotraj medija, okvirja ali silite ven?
»Tukaj ni enoznačnega odgovora. Meni je izkušnja iz tiskarne pomenila zelo veliko. Ko sem prišel na akademijo, sem znal delati na tiskarskem stroju, nekateri moji kolegi na primer do diplome niso videli tiskarne od znotraj. Si dovolj samozavesten, veš, kaj lahko narediš, veš, kaj je zmožen narediti stroj, in to je vsaj v začetku velika prednost. Si sproščen, nimaš velike potrebe po eksperimentiranju, ampak razumem tudi željo, da greš ven iz medija, vendar moraš medij najprej dovolj dobro poznati. To pa novim generacijam manjka. Čeprav je danes digitalni svet, so še vedno neke tehnične omejitve, ki jih je treba poznati in upoštevati. Vendar se človek vsega nauči, če le ima voljo. Čeprav je medij drugačen, so pravila zelo podobna.«
Danes govorimo o vizualnem času, se pravi, da slika prevlada nad besedilom, po drugi strani pa je prav izobraževanje temo podobe izključilo iz procesa. Zakaj mora biti človek tudi vizualno pismen?
»Mislim, da je izobraževanje na splošno velika tema. Zame je to tema vseh tem. Mogoče Finska in del Skandinavije na to gledata nekoliko drugače, vendar je trenutno stanje drugod zelo zgrešeno. Preprosto ne vidim rešitve. Finska reforma je nastala leta 1970. Rezultate vidimo danes. Ne gre čez noč s spremembo zakonov. Izobraževanje je najpomembnejša ljudska interakcija. Ko želiš spremeniti izobraževanje, moraš najprej spremeniti tiste, ki izobražujejo. To ne more biti povezano s spremembami vlad, ki se vrtijo na štiri leta. To ne deluje. Tehnologija žre vse pred seboj, danes ima redkokdo idejo, kako to rešiti. Brez tovrstne pismenosti danes ne moreš živeti. Živiš v svetu slik, nihče pa te ni naučil slike brati. Pomeni, da si vizualno nepismen v svetu slik. Sprejemaš jih, konzumiraš, vendar jih ne razumeš. Ne razumeš sveta, v katerem živiš. Nihče te ni naučil jezika, je pa to perfektno polje za manipulacijo. To se lepo pokaže, ko gledaš otroke, ki samo skrolajo in prsti samo letijo, oni samo konzumirajo, vpijajo, vpijajo, ne zmorejo pa tega razumeti, procesirati. Tega se moramo lotiti že v vrtcu. So države in skupnosti, ki dajejo nekoliko več na vizualno izobrazbo. Načela sva pretežko temo.
Na drugi strani je danes zelo preprosto narediti sliko. Nekoč si moral za to biti slikar in imeti spretnost. Danes je to vse na enem pritisku gumba in cel svet že to sliko vidi. Ta neskončna lahkost proizvodnje je na neki način to sliko tudi uničila. Po tretji strani pa je slika ikona. Jo vidiš, prepoznavaš, vendar ni nujno, da jo razumeš. Vidiš lice, obraz, usta, ampak ne znaš prebrati, kaj se skriva v ozadju te podobe. To se trudimo učiti, vendar je to namenjeno dokaj majhni skupini prihodnjih profesionalcev. Zame bi to moral danes biti v šoli eden glavnih predmetov. Mi, ki smo odrasli v drugačnem času, smo imeli privilegij, da smo o tem lahko več premišljevali. Vprašanje, kakšen bi bil jaz, če bi danes imel dvanajst let. Verjetno bi prav tako v roki vrtel telefon. Mogoče pa ne. Mogoče so knjige ta element, ki nas danes razlikuje od novih generacij.«
Nekaj let ste bili umetniški direktor v časopisni hiši Politika, kjer ste naredili tudi prenovo časopisa. Kako je videti plavanje med tradicijo in prihodnostjo? Kako se lotite tako velike teme?
»To je dokaj velik zalogaj. Gre za velik sistem, v katerem je veliko posameznikov, ki imajo neke lastne predstave. Vsi so avtorji, od urednikov, novinarjev, oblikovalcev, tako da ni lahko. Jaz sem se odločil za radikalno preoblikovanje. Dokler nisem prišel tja, je bila Politika v nekem precepu, malo je želela biti popularna, malo rumena, malo resna in na koncu je bil popolni kaos. Jaz sem jo očistil. Za osnovo sem vzel Politiko prvih let (1904, 1905), klasični dizajn, kot ga imajo npr. NZZ, El Pais in podobni. Vsi ti veliki resni mediji z obliko niso veliko eksperimentirali. Naročil sem tudi lastno pisavo, ki jo je izdelal Jovica Veljović, tipograf in profesor na Fakulteti uporabnih umetnosti v Hamburgu. Postavil sem dizajn brez črt, ker sem vedel, da če uvedemo črte, se bo zelo hitro zgodilo, da bodo začeli tako ali drugače podčrtovati. Ko sem odšel, sem pustil veliko gradiva in smernic, ki se lahko uporabljajo pri nadaljnjem razvoju. To je bila zelo dobra izkušnja in moj edini izlet v top menedžment. Nisem bil zgolj oblikovalec in art direktor, ampak sem skrbel za podobo vseh izdaj korporacije. Štirih dnevnikov in desetih tednikov. Za takšen izziv moraš biti dovolj star in suveren, sem se pa po nekaj letih tega dela tudi naveličal, ker ni bilo novih izzivov.«
Gre pa za priložnost, da pride tvoje delo v vsako gospodinjstvo.
»To je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem to delo sprejel. Spremembe, ki jih narediš, vidi veliko ljudi. Redki imajo to priložnost. Zadnja velika prenova je bil angleški The Guardian, nekje v devetdesetih, vse drugo bolj ali manj stagnira. Klasični tiskani mediji, ki se ukvarjajo zgolj z novicami, izgubljajo v primerjavi z novimi mediji. To je bila verjetno ena zadnjih priložnosti.«
Velik del svoje kariere ste posvetili delu z mladimi. Gre tukaj za željo naučiti nove generacije nekaj novega ali za boj na fronti, ki še ni pokvarjena in jo je možno usmeriti v pravi tok?
»To drugo. Ne vem, ali jih lahko naučiš česa novega. Učiš stare stvari, ki imajo neko vrednost, po drugi strani pa delaš z ljudmi, na katere lahko še vsaj malo vplivaš, čeprav je tudi to že vprašljivo. Po tretji strani pa imaš občutek, da si v tem dober, da imaš zmožnost ne prenašanja znanja, ampak ljubezni, strasti, čustev, da na neki način deluješ kot posrednik med generacijami na podlagi nekega strokovnega znanja. Danes je biti v izobraževanju vse težje. Potrebe po šoli, v kakršno smo mi hodili, ni več, mogoče bi se veljalo na neki ravni potruditi, da jim pokažeš, kako živeti kot profesionalec v popolnoma drugačnem miljeju, kot sem se šolal jaz. Naredil sem majhen test, rekel sem, naj na vsako predavanje prinesejo povezave, od kod se informirajo, od kod črpajo informacije, od kod dobivajo znanje. Ko sem to videl, sem rekel, konec je.
To so popolnoma nepomembni časi, to so popolnoma nepomembne informacije, to je vse, samo kakovost ne, to je šund v vsakem pomenu. Oni nimajo nobene sposobnosti, da bi relevantno uporabljali to znanje, ki je na mreži, ker nimajo opornih točk. Izobraževanje jim ni dalo nobenega sistema družbenih, znanstvenih, socialnih opornikov, s katerimi bi si lahko pomagali. To je totalno kaotično deskanje po mreži in kar pade, pade. Iz tega ne morejo potegniti ničesar. Ko pa dobijo prvo nalogo, nastopi kriza, težave, jaz sem neumen, jaz sem netalentiran, ker preprosto v sebi nimajo nič. V sebi niso sposobni ustvariti nobene vsebine, vsebino sprejemajo od zunaj. To je težava v naši stroki, še večja težava pa bo z uporabo umetne inteligence, ko pa več ne boš vedel, kaj je od kod. To je naslednje veliko vprašanje.«
Skupina Špirit letos praznuje 55 let, kot pevec in flavtist ste bili član prve zasedbe.
»Glasba je še danes pomemben spremljevalec mojega življenja. Ta epizoda z aktivnim igranjem je bila dokaj kratka. Nikoli nisem bil tako resen glasbenik, kot so bili 'Celeci, Gere in Rappl' (Danilo, Miran in Andrej Celec, Marjan Gerenčer in Jože Rappl, op. p.). Midva z Borisom Štefanecem sva bila tukaj bolj obrobna, je pa bilo izjemno zanimivo. Igrati smo začeli v sedmem razredu osnovne šole, pred 'Celecovo' garažo. Mirči je prve bobne naredil sam. Takšni časi so bili in na neki način smo čutili sodobnost časa, v katerem živimo. Spomnim se prvega logotipa za Špirit, to je bilo nekje leta 1969, ki je že vseboval hipi krivulje, duha časa. To smo čutili. Njim je to ostalo do danes, jaz pa sem se z aktivnim igranjem glasbe nehal ukvarjati. Sicer sem na glasbeni šoli končal šest letnikov harmonike in vzporedno sem se učil še flavto, na katero včasih še kaj zaigram. Čas s Špiriti je bil zelo zanimiv, saj smo igrali po celotnem Pomurju.«
Kdaj lahko pričakujemo razstavo in predavanje Boruta Vilda v Murski Soboti?
»Prej sem bil veliko v Murski Soboti, zdaj sem malo manj, ker hčerka živi v Zagrebu in sem več tam. Zadnja razstava, ki sem jo imel, je bila postavljena na Cetinju in je kar obsežna. Sem pa vedno pripravljen priti in predstaviti svoje delo.«