Nagrado Prešernovega sklada ste prejeli za dela iz obdobja, ki ga je zaznamovala epidemija. To je bil za ustvarjalce precej problematičen čas, kar daje nagradi še dodatno noto. Koliko vam pomeni nagrada?
»Obdobje zadnjih let je bilo za vse velika preizkušnja. Veliko ljudi je delalo od doma, kar je nekaj novega, in poročali so, da od doma delajo več kot sicer. Družbeno življenje je ubiralo drugačne poti, šolarji niso srečevali sošolcev, prijatelji prijateljev, javne prireditve so odpadale, imeli smo policijsko uro, družba se je razdelila še bolj, kot je že bila. Na preizkušnji so bile vrednote, solidarnost, razumevanje skupnega in vse to je zanimivo polje za opazovanje, ki sodi k delu umetnika. Zame je bilo torej obdobje epidemije zanimivo, hkrati pa je zaradi omejitev odpadlo kar nekaj koncertov doma in v tujini. Še posebej je epidemija udarila po nas, samozaposlenih, nekateri so umetniško dejavnost tudi opustili. Pokazalo se je, tudi na področju kulture, kako slabo je to sistemsko urejeno in kako zelo je ogrožen položaj pomembnega sloja prebivalstva. Ravno zato sem na nagrado še posebej ponosen, glede na to, da sem nagrajen za delo v tem ne ravno dobrem obdobju.«
Vaše delo je seveda treba pogledati v širšem kontekstu. Že od leta 1991, se pravi od zelo zgodnjih let, ustvarjate glasbo za gledališke in plesne predstave, filme ter samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre. Kaj je tisto, kar bi opisali kot najpomembnejše pri svojem skladateljskem delu?
»Kot ste sami opisali, je moj opus zelo raznovrsten in ga dojemam kot nekakšno celoto, sestavljeno iz mnogoterih delov. Vsaka zvrst mi je po svoje ljuba in druga drugo dopolnjuje. Zelo veliko mi pomeni delo za gledališče, saj je to tudi moje družabno okolje. Gledališče je stičišče raznih umetniških praks, scenografije, dramaturgije, kostumografije, da ne omenjam posebne vrste živali, ki se ji reče igralec – igralka. Gledališče je polje drame na odru in za njim.«
Kako sta vas glasba in skladanje našla? V enem izmed intervjujev ste dejali, da vaša družina ni bila ravno glasbeno ustvarjalna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Tako poteka pravilna vožnja v spornem dvopasovnem krožišču v Lendavski ulici
Pri vključevanju v krožišče z dvema prometnima pasovoma moramo najprej zapeljati na levi oz. notranji prometni pas, če krožišča ne nameravamo zapustiti pri prvem izvozu. V krožišču v Lendavski ulici v Murski Soboti se večina voznikov tega ne drži.
»Za to se lahko zahvalim dobrim učiteljem na lendavski glasbeni šoli. Franc Toth na začetku, vmes Ignac Maučec, oba sta mi ob moji očitni talentiranosti vlila znanje in samozavest, ki mi je omogočila razvoj. Moje glasbeno odraščanje je bilo srečno, glasba je umirjala mojo nebrzdano naravo, otroški nemir, ki je izginil ob zatopljenosti v inštrument. Ure in ure sem brez priganjanja staršev preživel ob igranju in raziskovanju zvokov, najprej na harmoniki, kasneje ob klavirju. Ob tem je bilo dovolj časa za vse drugo, taborništvo, brcanje žoge in druge navadne, preproste otroške stvari. Kot otrok nisem imel treme pred nastopi, ta se je pojavila v puberteti.«
Glasbo, ki spremlja filmske, plesne, gledališke predstave, načeloma slišimo kot njihov integralni del. Vendar ravno glasba tudi ustvari vzdušje. Ta ustvarjalnost zahteva tenkočutno poznavanje dela, za katero komponiramo. Kako se lotevate skladanja za določeno delo?
»Veliko sem se naučil v gledališču. Predvsem dramaturgije, ki je sestavni del vsakega dela. Dramaturgijo ima film, gledališče, reklamno sporočilo, celo vsak običajen pogovor med dvema ima svojevrstno dramaturgijo. Z opazovanjem dogajanja, besedila, situacije si ustvarim sliko, ki mi narekuje zvočni odziv. Glasba dogajanje ne le opisuje, ampak mora dosegati presežek. Kar lahko pomeni, da v nekem trenutku ne sporoča ničesar. Včasih tišina govori več kot zvok. Sicer pa glasba ustvarja različne atmosfere, deluje emotivno, povzroča napetost, grozo, strah. S svojo sublimnostjo se prikrade v gledalčevo spremljanje in manipulira z njegovim čutenjem. Glasba je univerzalna govorica, ki jo občutimo vsi, ne da bi nam jo bilo treba razumeti.«
V mladosti ali v začetku ustvarjanja se običajno orientiramo po vzornikih ali predhodnikih, ki so ustvarjali pred nami. Bi katerega izmed teh morda posebej izpostavili? V tem trenutku se spontano spomnim Ennia Morriconeja ...
»Ob Morriconeju bi vsekakor omenil Jerryja Goldsmitha, znanega po glasbi za filme Alien, Chinatown, Star Trek, pa tudi Bernarda Hermanna, Hitchcockovega skladatelja, Lala Schifrina in še koga. Zanimiva je tudi uporaba klasične glasbe v filmih. Tukaj bi omenil mojstra tega, režiserja Stanleyja Kubricka, ki je uporabljal glasbo Ligetija, Straussa, Bacha, Hačaturijana, Beethovna, Schuberta, Rossinija in mnogih drugih.«
V zadnjih letih se sicer bolj posvečate samostojnim delom in nekoliko manj delu z gledališči ali filmom. Zakaj ta odločitev?
»Po petdesetem letu sem začutil, da nekaj dolgujem svoji samostojni ustvarjalnosti. V preteklih letih sem se intenzivno posvečal gledališču in filmu in dobil sem občutek, da je moje samostojno delovanje zapostavljeno. Tako sem zasnoval projekte, kot so Hotel Ideal, Whitman, La BêteHumaine, Dviganje glasu, Magnetik. Ideje za omenjene projekte so zorele že prej, le da si nisem zanje vzel časa.«
Dejali ste, da je država brez kulture zgolj kapitalistična institucija. Lahko malce obširneje razložite to misel?
»V času kapitalizma, kar zveni utopično, saj se zdi, da kakšen drugačen čas sploh ni mogoč, smo vsi primorani postati nekakšni mali kapitalistki, espejevci, kar koli že. Ves proces družbenega življenja poteka po teh pravilih. Trdim, da je družba tudi duhovna kategorija in da ob vseh materialnih dobrobitih potrebuje tudi presežek, ki ni merljiv z enakimi vatli. Ki morda sploh ni merljiv, a zelo potreben. Ljudje se ne zavedajo, da nas umetnost obkroža bolj, kot si mislimo. Ne le literatura, glasba, teater, filmi, tudi prometni znak je treba oblikovati, načrtovati park, estetske komponente našega bivanja spadajo v to kategorijo. Brez umetnosti bi bilo naše življenje dolgočasna puščava.«
Že več kot desetletje se spopadate z boleznijo (neozdravljiv krvni rak – diseminirani plazmocitom), za katero ste se zdravili v Nemčiji, ker je pri nas možnost zdravljenja s CAR-T šele zdaj na vidiku.
»Decembra sem bil vabljen v prostore, kjer bo potekala priprava postopka zdravljenja s CAR-T pri nas. Prostori so opremljeni, potekalo je še usposabljanje zaposlenih in čakalo na nekaj dodatne opreme. Zamuda pri zagonu CAR-T je med drugim posledica zastoja dobave čipov in splošne zmede v dobavah zaradi vojne in epidemije prej. Seznanjen sem bil s trudom naših znanstvenikov in požrtvovalnostjo vseh sodelujočih pri tem projektu. Država je na koncu tudi prispevala svoje. Torej zdravljenje naj bi se začelo zelo kmalu. V mojem primeru je decembra prišlo do progresa bolezni, možnosti so bile izčrpane, tako mi ni preostalo nič drugega kot zdravljenje v tujini.«
Bi lahko rekli, da vas je bolezen spremenila? Sami ste dejali, da vas je, in sicer v pozitivnem smislu.
»Svoje bolezni nisem nikoli sovražil, sprejel sem jo kot dejstvo. Zaradi bližine smrti se človeku pogled na življenje spremeni. Nepomembne stvari zavrže, posveti se življenju, drugim ljudem, delu, ki ga ima rad. Bolezen in življenje z njo poglobita pogled na družbo, okolje, v katerem človek biva, bolje vidi odnose z drugimi, bolje ravna z naravo. O da bi za vse to ne bilo treba zboleti ...«
Da zaokroživa pogovor. Kakšni so vaši načrti, predvidevam, da pogumni, kot so vaša glasbena dela?
»Po dveh premierah v Mladinskem gledališču (B. Brecht – Strah in beda tretjega rajha, režija Sebastijan Horvat, in E. Jelinek – Ljubimki, režija Nina Ramšak Marković) me čaka v gledališču v Kranju skladanje glasbe za predstavo na besedilo Milana Markovića Ramšaka Deževni dan v Gurlitschu, katere premiera bo marca, 24. marca me čaka literarni koncert s pesnico Anjo Zag Golob v Celju, koncert v Budimpešti s skupino Magnetik, nov material za drugi pianistični solo album.«