Akademski slikar Nikolaj Beer, ki se je rodil leta 1945 v Križevcih na Goričkem, že več desetletij pa živi in ustvarja na Izlakah, kjer je dolga leta vodil tudi najstarejšo likovno kolonijo v Sloveniji, je med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada. Nagrado je prejel za cikel razstav Vračanje h koreninam (Celje, 2021), razstavo v galeriji Insula (Izola, 2022) in razstavo Izbrana dela 1986–2021 (Kranj, 2022). V skoraj petih desetletjih delovanja je ustvaril obsežen slikarski opus, osnovan na bogati osebni ikonografiji ter prepoznavni likovni govorici. Osrednji motiv večine njegovih del so gorička pokrajina in njeni ljudje.
Kdaj ste se navdušili za likovno ustvarjanje?
»Od malega imam to v sebi. Moj oče je imel pošto in tam sem zmeraj našel kakšen prazen papir in svinčnik, videl sem kakšne risbe v novinah, celo kakšen strip, in tako sem začel risati. Risal sem marsikaj, velikokrat sem risal naša dva pismonoša, pa tudi ko smo pri hiši kaj delali, recimo mlatili, in se je tam zbralo več ljudi, sem jih poskušal narisati.«
Kako se pa sicer spominjate svojega odraščanja na Goričkem?
»Moram povedati, da ni bilo nič težko. Imel sem le neke težave z revmo in en mesec preživel v bolnišnici, sicer pa sem imel lepo mladost.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Ljubezen do likovnega ustvarjanja vas je vodila v Ljubljano.
»Jaz sem imel to 'traparijo', da moram risati in slikati, od nekdaj v sebi. Brata, ki je bil toliko starejši, da je že študiral v Ljubljani, sem vprašal, ali je tam kakšna šola, kjer se samo riše. Poizvedel je, da je tam srednja šola za umetno obrt (kasneje se je preimenovala v srednjo šolo za oblikovanje), in seveda sem šel, čeprav domači, predvsem mama, niso bili navdušeni nad tem. Mislil sem, da bomo samo risali in slikali. Klinc, pa je bila tudi matematika.«
Izobraževanje ste nadaljevali na akademiji, vaš mentor je bil Gabrijel Stupica.
»Najprej sem eno leto delal pri Mikiju Mustru, ki je potreboval nekoga, da mu je pomagal pri risanih filmih za televizijo, pri reklamah. Nato sem šel delat sprejemne izpite za akademijo in jih tudi opravil. Gabrijel Stupica pa je bil moj mentor vsa štiri leta in je odličen umetnik, tudi v evropskem merilu. Starejši študenti so nas opozorili, da moramo paziti, ker je resen človek. Imeli smo veliko spoštovanje do njega, nas je pa veliko naučil. Hitro je ugotovil, kdo ima več smisla za slikanje, in tistega je tudi bolj podpiral.«
V slikanju in risanju ste se tudi sami najbolj našli. Kaj pa grafika?
»Grafike nisem imel tako v čislih, čeprav sem rad delal kakšne lesoreze. Imeli smo tudi dobrega učitelja Marjana Pogačnika, a sem bil vseeno bolj za slikarstvo.«
Če preideva k vašemu ustvarjanju – vaša dela v glavnem predstavljajo goričke pokrajine, ljudi. V 80. letih ste ustvarili prvi izrazito samosvoj motiv, Kükeč.
»Jaz sem kljub selitvi v Zasavje ostal to, kar sem. Seveda sem ustvarjal tudi kaj drugega, a gorička zemlja, ilovica, ki da posebno rdečo barvo, ko zorjemo njivo, je še zmeraj v meni in velikokrat me prime, da slikam prav to. Zelo ljub mi je tudi rdeči bor, ki nima nikjer drugje take barve kot na Goričkem, poleg tega so njegova debla tukaj pogosto skrčena. Z motivom Kükeča pa je tako, da je to lahko tudi v Križevcih ali kje drugje. Kükeč je namreč čudno ime, prvič sem ga slišal že kot otrok, ko so ljudje od tam prihajali k nam na pošto, in sem si ga zapomnil. Sploh za vse Slovence zveni čudno vse, kar ima ü, in vedno sprašujejo, kaj to pomeni. Mislijo, da je ne vem kaj. Tako da velikokrat uporabim to besedo, tudi če slikam kakšno lepo gospo (smeh).«
Poleg goričke pokrajine in portretov goričkega človeka radi slikate tudi omizja.
»V otroštvu so se pri nas večkrat na obisku zbrali prijatelji in moja mama je bila dobra kuharica, ki jim je rada postregla. Užival sem v tem prizoru in risal ljudi za omizjem.«
Prav omenjeni motivi so vam prinesli nagrado Prešernovega sklada. Kaj vam ta nagrada pomeni?
»Nisem je pričakoval, so bili pa nekateri, med drugim Milček Komelj, od nekdaj navdušeni nad mojim ustvarjanjem in so želeli, da jo dobim. Jaz sem je vesel, samo nisem tip človeka, ki bi oblekel frak in 'znal' čakati na nagrado. Malo sem bil hecen na podelitvi. Menda je bil najboljši trenutek, tako mi je nekdo povedal, ko sem šel z odra z neko gospodično.«
Kako pa se lotite ustvarjanja in kaj trenutno nastaja v vašem ateljeju?
»V ateljeju sem skoraj vsak dan, če ne drugega, moram nekaj narisati. Ko me prime, lahko slikam po ves dan in ure kar minevajo. Trenutno največ rišem, tudi zato, ker se slikanja ne morem lotiti zaradi delavcev, ki jih imamo pri hiši. Na stojalih tako čakajo še tri slike, neki prijatelj iz Gorenjske pa mi je prinesel trimetrsko belo platno in želi, da naslikam nekaj svojega. Zadnje čase spet rad slikam portrete. Menda dobro zadenem karakter.«
Kako vidite vlogo umetnosti danes?
»Naše razumevanje umetnosti se spreminja, seveda. A bistvo umetnosti je, da če je dobra, ostane. Tako tudi sam ne slikam nečesa zato, ker je moderno. Sem tak človek, ki potrebuje neko podstat, osnovo, in ta osnova je Goričko.«
Pogrešate Goričko?
»Ja, pogrešam. Velikokrat ga obiščem. Brez Goričkega pač ne morem.«