Magistrica inženirka strojništva ter razvojna inženirka za področje ogrevanja, prezračevanja in hlajenja stavb ter vodja projekta sončne elektrarne v družbi Petrol je postala inženirka leta. Po srednji šoli jo je pot iz Makedonije pripeljala na študij strojništva na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani – in v Sloveniji je našla svoj dom, tu živi že 14 let. Občanka Odranec je spregovorila o tem, zakaj se je odločila zapustiti domovino, kako se je navadila na življenje v Sloveniji, s kakšnimi izzivi se je srečevala – tako v novem okolju, na poklicnem področju in tudi zasebno, v zdravstvenem pogledu.
Vaše delo je zelo dinamično, raznoliko. Ste si ga tako predstavljali, ko ste razmišljali o poklicu inženirke? Kdaj ste sploh vedeli, kaj beseda inženir pomeni?
Ne vem, če sem sploh kdaj razmišljala o tem, kakšno delo je to. Že od otroštva sem bila bolj dinamičen tip, vedno sem hotela kaj novega početi, raziskovati, biti povsod vpletena, veliko me je zanimalo. Veliko sem sama ustvarjala, različne izdelke. Pogosto me sprašujejo, ali sem rada razstavljala in nato sestavljala in popravljala reči, ampak ne, nisem. Bolj sem želela iz nič nekaj ustvariti. Da bi sedla in razmišljala, kaj inženirstvo pomeni, ali je to to, kar si želim, nisem. Mogoče niti nisem imela časa za to, ker sem bila usmerjena na to, da se česa naučim, da imam neko znanje in da svoje znanje uporabim v okolju, kjer živim – in da naredim nekaj dobrega za ljudi.
V kakšnem okolju ste odraščali, kako se spomnite življenja v Makedoniji?
Prihajam iz Strumice, mesta na jugovzhodu države. Imela sem zelo lepo otroštvo in imam zelo lepe spomine na te čase. Veliko sem bila na ulici, zunaj sem se igrala, mogoče celo do prvega letnika srednje šole, uživala sem med otroki. Velikokrat sem organizirala kakšne prireditve, delavnice, bila sem neformalni vodja skupine vrstnikov, ki smo se družili. V osnovni šoli sem imela zelo dobro, zagnano učiteljico razrednega pouka, ki nas je tudi spodbujala k ustvarjanju in smo vedno nekaj pripravljali za prireditve, izdelovali izdelke za veliko noč, božič, poleti, spomladi … Vse smo ustvarjali sami - in mogoče mi je ustvarjalnost ostala od takrat. Ne le v poklicnem svetu, tudi sicer rada ustvarjam, še danes vsa darila izdelam, za sodelavce sama pripravim božična darila, če grem na rojstni dan, darila nikoli ne kupim, ampak ga izdelam, ker me to res veseli.
Izhajate iz družine glasbenikov in ekonomistov. Da ste že od nekdaj želeli biti drugačni od njih, početi kaj drugega, radi rečete. Pa vendar, ali vam je to okolje dalo kaj, kar vam danes v poklicu pride prav?
Gotovo tudi. Odraščala sem med glasbeniki in ekonomisti, v osnovni šoli hodila v glasbeno šolo in igrala klavir. Eno obdobje sem bila čisto navdušena nad glasbo, potem pa me je minilo, ugotovila sem, da ni zame. Mi je sicer fajn, ne bi pa se s tem poklicno ukvarjala. Ko sem se vpisovala na srednjo šolo, me je mama, računovodkinja, vprašala, ali bi šla kaj v tej smeri. Nikoli niso pritiskali name, kam naj se vpišem, smo se pa pogovarjali, starši ti dajo kake ideje, predloge … Imela sem to srečo, da so se moji starši res pogovarjali z mano. No, tudi ekonomija me ni potegnila. Mama me je pred kratkim spomnila, da sem ji že v osnovni šoli naredila nek excel, v katerem bi lahko računala plače. To mi je bilo zanimivo, ekonomije pa nisem začutila. Zakaj bi morala biti glasbenica ali ekonomistka? Ko sem se vpisovala, sem izbrala gimnazijo, matematično smer, ker so me številke privlačile. Potem pa bom že naprej, sem si mislila.
Za mlade in njihove poklicne odločitve je menda pomembno, da imajo model, po katerem se lahko zgledujejo. Ste vi imeli okoli sebe kakšno žensko, učiteljico, inženirko, ki ste ji želeli biti podobni?
Ne, nikoli. Tako ali tako pa sem tak karakter, da ne sledim družbi, temu, kar se okrog mene dogaja. Hotela sem biti drugačna, sem tudi upornik po duši. Nikoli ne izberem najlažje poti, vedno grem, tudi če je težja, po svoji. Tudi če bi imela koga okoli sebe, najbrž ne bi rekla, da bi želela biti taka.
V srednji šoli niste bili več zadovoljni z izobraževalnim sistemom, to je bilo 'krivo', da ste zapustili Makedonijo.
V nasprotju z osnovno šolo sem v srednji spoznala drugačno, drugo stran makedonske mentalitete in države, njeno negativno plat. Takrat sem se odločila, da zaradi nekaj dogodkov, ki so se zgodili v srednji šoli, grem iz Makedonije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V grajskem parku odprli razstavo Semena za življenje
Naslavlja varovanje treh ogroženih habitatnih tipov.
Na Balkanu je zelo prisotna korupcija. Občutila sem jo že v srednji šoli pri predmetu fizika. Vedno sem se učila zase, nikoli nisem hotela le dobre ocene. Bila sem odlična, imela tudi kakšno štirko ali trojko, ampak mi ni bilo pomembno, kakšne ocene imam. Res sem si želela, da se nekaj naučim in da je ocena objektivna. Če si zaslužim tri, je tri, to pomeni, da se moram pač več učiti. Že od nekdaj sem zagovarjala pravičnost. Potem sem v tretjem letniku srednje šole naletela na situacijo, da je bilo treba nekaj dati (podkupnino, op. p.), da dobiš oceno. S tem se nisem strinjala, povedala sem, da tega ne bom naredila, in odločila sem se, da v celem šolskem letu ne bom odgovarjala fizike. Kar pomeni, da bi me profesorica morala poslati na popravni izpit. Vendar je vedela, da imam nekaj znanja, in se je odločila, da mi da oceno dve, čeprav za to ni bilo nobene osnove. Že v septembru sem se prijavila na komisijski izpit, a mi v srednji šoli niso dovolili, da bi ga opravljala, čeprav je to pravica dijaka. V spričevalo so mi na koncu leta vpisali dvojko. Pritožila sem se na višji ravni in imela pač srečo, da je bila lokalno na oblasti ena stranka, na državni ravni pa druga, vsi pa komaj čakajo, da kdo kaj naredi narobe. Državna komisija, inšpektorat je odločil, da bom šla na komisijski izpit. Zagovarjala sem snov celega leta fizike in dobila štirico. Kasneje sem poslušala, da so mi dali tako oceno, ker je učiteljica njihova kolegica in da delajo skupaj … Meni ocena sploh ni bila pomembna, ampak samo to, da sem si jo pridobila z znanjem, ne pa s čim drugim. Že prej sem čutila, da ne pripadam temu okolju, ampak ta situacija me je le še potrdila v prepričanju, da želim iti stran in študirati v tujini.
Kje ste našli Slovenijo? Je vejala za obljubljeno deželo, kot za marsikoga veljajo Švica ali skandinavske dežele?
Niti ne. Doma sem povedala, da ne bom ostala v Makedoniji. Zavedala sem se, da starši nimajo toliko denarja, da bi me lahko šolali v tujini. Zato sem rekla, da bom šla, najprej delala in se potem vpisala na študij. Mama je bila tista, ki mi je zaupala in verjela v to, kar govorim. Tudi ona je začela iskati možnosti, kam bi lahko šla. Opcija je bila tudi Švica, ampak je bila bistveno dražja in bi to res bilo zelo težko izvedljivo. Ponudila se je Slovenija, ena taka prijazna država, ki je sprejemala tuje državljane, ki bi se radi učili. Mama je imela srečo, da je imela v Sloveniji kolegico, ki ji je pomagala pri tem, da bi tudi ona lahko prišla v Slovenijo, tu delala in mi finančno pomagala pri študiju.
Z vami je prišla v Slovenijo tudi mama. Je tudi njej postalo življenje tu všeč?
Prišla je z mislijo, da se bo enkrat vrnila, vendar se to ni zgodilo, ker sem vmes zbolela in je ostala ob meni. Tudi ona se je navadila na ta sistem. Najbrž ji je bilo lažje, ker je vedela, da to, kar si zamislim, tudi ustvarim - in ji to daje dodatno motivacijo in pogum, da je ostala.
Vi ste se življenja v Sloveniji hitro navadili. Pa ste na začetku, ko ste prišli kot tujka, vendarle kaj pogrešali? Pogosto namreč razpravljamo o tem, da želimo privabiti izobražen kader, pa nam ne gre najbolje, da nimamo pravih mehanizmov in spodbud …
Ne strinjam se s tem, da Slovenci tega ne znate. Z nagrado za inženirko leta sem denimo dobila potrditev, da nekdo ceni moje delo in spoštuje to, kar sem naredila do zdaj. Res, da nam pogosto nikoli ni dovolj, da vedno hočemo več, ampak Slovenci znate ceniti to, kar je kvalitetno. Ko sem prišla, se niti nisem počutila kot tujka. Imela sem res tudi srečo, da so me kolegi na fakulteti takoj sprejeli in so bili z menoj in mi pomagali tudi s slovenščino, pri predmetih, mi kaj razložili. Kolega, ki mi je res veliko pomagal, ni zaključil fakultete, vseeno pa je v času študija dal svoj maksimum, da mi je pomagal, ko sem pomoč potrebovala.
Zdaj živite v manjšem kraju v vzhodni Sloveniji.
Običajno nikjer ne omenjam, kje živim, ker se nočem 'klasificirati' kot prebivalka nekega kraja. Slovenija mi je v celoti blizu in se čutim kot prebivalka Slovenije, imam tudi slovensko državljanstvo. Živela sem v Ljubljani in tudi v drugih krajih, zato se ne opredeljujem le kot prebivalka enega kraja.
Imate tudi vi občutek, da je pri nas vse skoncentrirano v glavnem mestu? Ste se zavestno odločili, da ne boste živeli v Ljubljani?
Ni mi pomembno, kje živim, saj se ne navežem na dom. Doma preživim zelo malo časa, vsepovsod drugod me je več. Se pa strinjam s tem, da je veliko dogajanja vezanega na Ljubljano. Sprva mi je bila zelo všeč, zadnja leta pa vedno manj. Bolj so mi všeč manjši kraji, kjer imaš mir. Ampak spet ne za vsak dan. Všeč mi je dinamika, da sem lahko povsod, da se vedno nekaj dogaja, da nisem povsem stacionirana, čeprav imam v enem kraju stalno prebivališče. V redu mi je, da kdaj pridem do Ljubljane, da sem v Mariboru pri mami, da imam na razpolago več lokacij, med katerimi se lahko premikam.
Omenili ste, da nimate avta, da uporabljate javni prevoz. Vam to ob slabem javnem prometu in zastojih na cesti ne predstavlja nobene ovire?
Ne, z dobro organizacijo in če spoštuješ čas drugih ter se ob tem zavedaš, da z uporabo javnega prevoza ali delitvijo prevoza dobro vplivaš na okolje, to ni ne vem kakšen izziv. Ker rada načrtujem vnaprej, mi tovrstno premikanje sploh ne predstavlja problemov. Javni prevoz je sicer res izziv, največkrat uporabljam prevoze. Ko si delimo prevoz, spoznam nove ljudi, se pogovorimo, kaj novega izvem, koga jaz česa novega naučim, zato so mi prevozi zelo pri srcu.
Inženirstvo, prav tako pa tudi energetika, sta še vedno v domeni moških. Ste to občutili že med študijem ali kasneje v poklicnem življenju?
Na fakulteti nas je bilo prvi mesec pet deklet, drugi mesec samo še tri, tretji mesec sva ostali samo še dve. A na to se nisem nikoli pretirano ozirala, nisem se spraševala, zakaj ni žensk. Najbrž sem bila osredotočena le na svoj cilj, s tem, kaj je pozitivno, negativno, se nisem imela časa ukvarjati. Lovila sem to, kar sem si zadala. Kdaj pa sem začela razmišljati o teh vprašanjih? Mogoče pri prvem izboru za inženirko leta. Že ob prvem izboru leta 2018 sem sedela v publiki. Takrat sem, ko sem zaključila magisterij, začela tudi delati. Ko sem bila na dogodku, sem dojela, da pa je mogoče res nekaj narobe v družbi in da je treba delati na tem. Nedavno sem na instagramu gledala story iz tistega časa in videla, da sem v njem napisala, da moramo razbiti stereotipe. Prva podelitev inženirke leta je bila prelomnica, da sem se začela zavedati, da je premalo žensk v inženirstvu.
Torej se vam zdijo dogodki, na katerih podeljujejo posebna priznanja ženskam, pomembni za preseganje stereotipov?
Sicer zagovarjam enakost in da je v inženirstvu pomembno znanje - pa tudi morala in etika. Sem za to, da bi bil skupen izbor za ženske in moške. Vendar pa kot družba še nismo na taki ravni, da bi lahko to naredili in bi ženske imele enak vpliv, kot ga imajo zdaj, ko izbiramo le žensko inženirko. Ni prav, da je izbor samo za ženske, ampak mislim, da potrebujemo nekaj teh dogodkov, cilj pa je, da na ta način pridemo do stopnje, ko bomo lahko izbirali najboljšo/-ega od obeh spolov, pri čemer bodo pomembni znanje, morala, etika in ne, ali si moški ali ženska.
Minister Igor Papič je na podelitvi izpostavil, da se še vedno več deklet vpisuje na družboslovje in humanistiko kot naravoslovje in tehniko. Kako obrniti ta trend?
Naredila bi program že v vrtcu, osnovni in srednji šoli, da se že takrat otrokom in mladostnikom predstavi inženirstvo. Pa ne na inženirski, ampak na bolj domač način, z opisom delovnega mesta, načina dela, potekom delovnega dneva. Dobro bi bilo vzeti otroke na teren in jim pokazati delo inženirja, tudi v pisarni. Razložiti bi jim morali, ne samo kako poteka dan inženirja v službi, ampak tudi to, kaj počne, ko zaključi službo. Da otroci in mladostniki vidijo, da inženirju ostane čas tudi za druge aktivnosti. Predstaviti jim je treba pluse inženirskega dela, da lahko na primer delaš od doma, da si lahko na koncu sveta in še vedno normalno opravljaš svoje delo. Saj so tudi minusi, ampak niso bistveni in jih ni vredno izpostavljati. To je nekaj, kar bi lahko na primer učitelji, profesorji naredili že zelo zgodaj. Tudi starši bi lahko otroke vzgajali tako, da ne stremijo k temu, da postanejo to, kar si starši želijo, ampak da pustijo, da se otroci sami odločijo - in jim potem sledijo, zaupajo. Povedati jim morajo, da je pomembna njihova želja, kaj si želijo postati, ko bodo veliki.
Vas je že kdo pocukal za rokav za nasvet, povprašal, kakšen je inženirski poklic?
Se je že zgodilo, čeprav se zdaj ne spomnim kakega primera. Kadar se pogovarjam z mladimi, vedno skušam izpostaviti prednosti svojega poklica, pa ne le inženirstva, ampak tudi pomena tega, da se učiš, znanja, uspeha, pozitivnih stvari na karierni poti. Čim bolj želim mladim prenesti tudi svojo motiviranost in jim predstaviti svojo pot.
Kaj je za vas uspeh, kdaj boste rekli, da ste uspešni? In kaj po vaše krasi dobrega inženirja?
Dober inženir je tisti, ki ima veliko znanja, je ciljno usmerjen in premore veliko etike in morale. To je zame definicija inženirja, ne le dobrega. Biti inženir ni samo naziv.
Uspeh pa zelo težko definiram. Če bi imela samo en cilj in sledila le tistemu, bi lažje rekla, da sem ga dosegla in da je to to. A za leto 2024 sem si zadala ogromno ciljev - in ko kakega izpolnim, mi je to samoumevno - bil je eden od ciljev in ga ne štejem kot poseben uspeh. Ko dosežem osebni cilj, sem vesela. Vedno si kaj novega zadam, včasih se tudi izgubim, 'zaciklam' v tem, neprestano se mora nekaj dogajati - in to se nikoli ne konča.
Boste čez deset let še v Sloveniji? Kakšne karierne načrte imate?
Rekla sem si, da ne bom odšla iz Slovenije, čeprav sem imela že nekajkrat priložnost oditi. A Slovenija mi je res všeč, Slovenci so me sprejeli - in to me res veseli. Da cenijo moje delo, mojo zgodbo, mojo vztrajnost, znanje, sem začutila že pred nagrado. Slovenije ne bi zamenjala za nobeno drugo državo na svetu, tu je moj dom. Počutim se, kot da bi bila tu rojena.
Kar se pa kariere tiče, pa nikoli nisem bil obremenjena s tem, da bi dosegla neko stopničko in dosegla ne vem kakšen naziv. Nazivi mi ne pomenijo veliko, pri meni nekdo ne uživa avtoritete le zato, ker ima naziv, ampak jo uživa, če je človek, kot je treba, če ima znanje, če je kompetenten za delo, ki ga opravlja. Imam svoje kriterije, tudi tu sem upornica. V karieri zato nikoli nisem imela točno določenega cilja, kot ga imajo nekateri – 'zdaj bom pa vodja, zdaj bom direktorica'. Prepuščam se toku, znotraj tega želim vedeti, koliko sem vredna, se vedno izobražujem in želim za okolico narediti najboljše, kar lahko.
Šampioni so narejeni iz nečesa, kar imajo globoko v sebi – želja, sanj, vizije, je dejal Mohamed Ali. Besede nekako simbolizirajo vašo miselnost. Pa tudi to, kar počnete oziroma ste počeli v prostem času, kajne?
Dober citat ste izbrali. V osnovni in srednji šoli sem trenirala kickbox, po prihodu v Slovenijo pa nehala, ker trening in študij nista šla skupaj. Ker sem potrebovala veliko več časa za študij, sem se morala odpovedati športu. Zdaj v prostem času več ali manj potujem. Vsak prosti dan izkoristim za to, da nekam grem. Rada raziskujem, rada grem po svetu, spoznavam nove kulture in ljudi in poskušam, kako je biti še bolj skromen.
Ne le zaradi boksa, besedo bitka ali borba bi lahko uporabili tudi v drugem primeru. Omenili ste že, da ste zboleli. Zakaj praznujete dva rojstna dneva?
Ravno na dan letošnje podelitve izbora za inženirko leta sem praznovala tudi drugega od obeh rojstnih dni, kakšno naključje. Na ta dan pred devetimi leti sem prvič začela imunoglobulinsko terapijo. Ugotovili so, da nimam naravne imunosti, zdaj jo zagotavljam s krvno plazmo. Res sem hvaležna, da je dr. Bojana Beović ugotovila, kaj mi je, saj je bilo moje stanje že kritično. Bila sem v tretjem letniku študija, ravno sem izgubila občutek za ravnotežje, nisem mogla več hoditi, pol leta nisem mogla opravljati izpitov in tudi hoditi sem se morala ponovno naučiti. Srečo imam, da sem bila v Sloveniji, v Makedoniji ne vem, če bi ugotovili, kaj mi je. Zdaj praznujem tudi drugi rojstni dan, ker mi je terapija 16. januarja 2015 dala novo upanje in še dodatno motivacijo, da zaključim vse to, kar sem si zadala.
Zelo redka bolezen, ki doleti eno na 50 tisoč oseb, vas bo spremljala celo življenje.
Ker je bolezen zelo redka, za zdaj ni toliko informacij - in kot kaže, bom do konca življenja prejemala terapijo s krvno plazmo. Trenutno jo imam doma in si jo vsak teden apliciram. Po terapiji je stanje bistveno boljše, se pa še vedno zgodi, da pride do kakšne infekcije, okužbe z virusom, bakterijo. Tako imam kar izzive na tem področju, da se tudi s tem spopadam, pa tudi, da preglede skoordiniram z vsem, kar se mi v življenju dogaja. Če se organiziraš, vse skoordiniraš pravočasno, ni nobenega problema. Na bolezen tudi nikoli nisem gledala kot na nek minus, ampak mi je dala še dodatno motivacijo. Novica o bolezni je bil trenutek, ko sem se morala odločiti, ali grem naprej - ali pa se bom predala. Odločila sem se, da grem naprej, in bolezen doživela kot prelomnico za odločitev, da vztrajam na svoji poti.
Marsikdo bi se vdal, vi pa v vsem vidite izziv. Od kje črpate to energijo?
Mene so definirali kot hibrid - toliko kot dam iz sebe, poberem iz družbe in polnim svoje baterije. Energijo torej črpam iz okolice. Veseli me, če so ljudje okoli mene izpolnjeni, prav tako me veseli, ko vidim, da se lepo počutijo, če nekaj dobrega naredim zanje. To mi je najpomembneje in mi največ da. Tudi v službi mi ni najpomembnejša plača, ampak to, da imam okrog sebe ljudi, ki mi veliko pomenijo, ki me cenijo - in energija, ko se pogovarjaš z ljudmi, ko si med ljudmi, mi prinese dodatno energijo. Tudi vse medijske obveznosti, ki jih je prinesel naziv inženirke leta, mi niso odveč. Sem komunikativna, rada se pogovarjam, povem, poslušam, vse to me polni, da še bolj zažarim in grem še naprej.