V populističen motivacijsko-pozitivistični ples se vključuje vse več izgubljenih, osamljenih, neuspešnih, nemočnih in na vse druge načine nesrečnih posameznikov, ki želijo z nekaj motivacijskimi seminarji ali knjigami odpraviti svoje trpljenje in uresničiti svoje sanje, opiše Ivan Soče, avtor petih knjig, številnih člankov in kolumn o tem, zakaj smo takšni, kot smo, zakaj dovolimo, da tako grobo manipulirajo z nami, in pri tem celo uživamo. "Zakaj so nenehni iskalci sreče vsak dan bolj nesrečni?" se je vprašal in prepričan je, da pozna odgovor.Ker nimamo svojih stališč in smo podložni avtoritetam.
Ko mu rečem, da je on tudi avtoriteta, zanika. "Nisem in nočem biti avtoriteta. Sem vztrajen iskalec resnice, skromen publicist, ki nastavlja ogledala, zastavlja vprašanja o življenju, smrti, o človeku, o njegovem večnemu trpljenju. Čudim se. Ne širim nobene vere, nobene ideologije, nobene politike. Ne dajem nasvetov, nikogar o ničemer ne prepričujem," pove o sebi. "V vseh svojih člankih in nastopih nagovarjam ljudi, naj nobenemu ne verjamejo, naj sami odkrivajo resnico življenja. Takoj ko nekdo zahteva, da mu zaupamo, mu moramo prenehati zaupati. Lastna pot ne more biti metoda, ni je mogoče kupiti. Je pa edina pot odrešitve, pot v svobodo."
Manj nam uspeva, bolj bi morali biti pozitivni, se sliši iz vseh strani. Kaj vi pravite o pozitivizmu?
Sem proti. Slepilo pozitivizma nas je zajelo, vse bi moralo biti pozitivno, pozitivne misli, pozitivna čustva, preplavljeni smo s termini pozitivna oseba, pozitivna psihologija, pozitivna energija, pozitivni nameni, pozitivna ideja, pozitivna kritika, pozitivne ocene, pozitivne izkušnje, pozitiven zgled, pozitiven primer, pozitiven rezultat, pozitiven pristop, pozitivno gledanje, pozitivni ljudje, pozitivna glasba. Čeprav tako sploh ne more biti. Pozitivno namreč ne obstaja, pozitivne energije sploh ni in tudi negativno ne obstaja in torej ni negativnih misli. Je samo celota, ki jo je treba videti, resnico, takšno, kot je. Tega nismo zmožni, ker nas programirajo, da vidimo le koščke, ki nam pomagajo pobegniti iz lastne ničevosti, bede, minljivosti, trpljenja. Verjamemo, da se bo vse lepo zgodilo v prihodnosti, vendar le, če svojo usodo izročimo drugemu in plačamo za odpiranje vrat v raj, poslovni uspeh ali osebno srečo. Med duhovnikom, ki obljublja raj, in motivatorjem, ki obljublja uspeh in srečo, ni razlike. Tudi ne med prevaro ali samoprevaro z lažnim optimizmom in pozitivizmom. V resnici je tako, da je lahko joga joka koristnejša od joge smeha, brez teme ni svetlobe, tišina je lahko lepša od glasbe, v niču je vse. Upanje mora umreti prvo.
Upanje mora umreti prvo?!
Izmišljotina, da lahko vsak uresniči svoje sanje, je planetarni nateg, ki se hrani z željami po imeti več, več, kot imajo drugi, več, kot sem imel včeraj, s hotenjem postati nekdo, imeti ugled, moč, vpliv. Proizvajanje teh sanj je postalo industrija, katere generator so tudi izumitelji metod o tem, kako jih uresničiti. A glej, zlomka, vsi motivatorji, poslovni guruji, strategi, trenerji in drugi, ki trdijo, da je treba imeti le drzne sanje, visoke cilje, neomajno vero in močno vztrajnost, ker nam bo, po zakonu privlačnosti, vesolje izpolnilo vsako željo, so obogateli le s prodajanjem sanj, noben od njih ni uspel s kakšnim drugim poslom. Vsi trdijo, da poznajo in prodajajo univerzalno kodo za uspeh, ki velja za vse ljudi ne glede na starost, spol, psihofizične lastnosti, a te kode sami ne uporabljajo.
Človeštvo in vsak posameznik od nastanka ravnata po načelu užitka, zasledujeta zadovoljstvo, vendar zaradi tega nismo bolj srečni in zadovoljni. S hlastanjem po užitku celo prikrivamo nesrečnost, bežimo od vzrokov za nezadovoljstvo. Ko je tako, je najpomembneje spoznati, s čim nismo zadovoljni, kdo in kaj je vir nezadovoljstva in trpljenja. To je prvi, najodločnejši korak, in ko to ugotovimo, lahko ocenimo, ali bo uresničena želja prinesla konec nezadovoljstva, trajno izpopolnitev, globok notranji mir, celovito zadovoljstvo. Če ne spoznamo, da so naše odločitve in prepričanja vzrok sreče in nesreče, zadovoljstva in trpljenja, smo ujeti v spiralo želja in hrepenenja, katerih uresničitev rojeva zgolj nove želje in nova hlepenja. To je spirala trajnega nezadovoljstva.
Kaj si torej smemo želeti?
Želeti bi si morali tisto, kar zares potrebujemo, kar nam odnaša nezadovoljstvo in prinaša spokoj. Tisto, kar nas dela boljše ljudi. Česa nočemo, je pomembneje vedeti kot tisto, kaj hočemo. Želje in cilji so časovno odmaknjeni, zaviti v plašč pričakovanj in sanj, v vseh detajlih so nejasni in z nepredvidljivimi posledicami. Saj nikoli niti ne moremo natančno vedeti, kaj hočemo, zmeraj pa natančno vemo, česar nočemo. Ustvarjanje zadovoljstva je zgolj odstranjevanje vzrokov nezadovoljstva.
Zakaj tega ne počnemo na takšen način?
Preprosto zato, ker bi se sistem porušil. Ljudje bi ugotovili, da nas nesrečne delajo vse državne, nacionalne, politične, verske, ideološke, rasne, ekonomske in druge delitve. Ne moremo biti svobodni, če pripadamo eni državi, enemu narodu, eni veri, eni stranki in tako dalje. To po naravi stvari povzroča konflikt s tistimi, ki pripadajo drugi državi, drugi veri, drugi stranki. Ne moremo biti srečni, če smo odvisni od države, politike, potrebe po imeti ali biti. Med svobodnimi ljudmi, ki ne pripadajo nikomur in ničemer, ki niso navezani na stvari, ljudi ali življenje, ni konflikta. Ni ga tudi v njih samih. Vendar je nekaj pri tem pomembno vedeti, gospodarska rast in bogatenje sta mogoča le, če so ljudje v konfliktu, če jih je strah in imajo velike želje.
Veliko pred Budovimi plemenitimi resnicami, da so želje vir vsega trpljenja, so ljudje vedeli, da vsaka nenaravna, nenadzirana, nerealna želja povzroča duševne bolečine, trpljenje. Produciranje teh želja in njihovo napihovanje z motivacijskimi knjigami in govori ni pot iz trpljenja, ni pot v zadovoljno življenje. Je prav nasprotno. To je pot v še globlje nezadovoljstvo, v depresivnost. Na našem planetu je depresiven le človek, le človek ima psihosomatske bolezni in le človek zboleva in umira zaradi obilja. Le človek si zastavlja neuresničljive ali težko dosegljive cilje, le človek sanja o drugačnem življenju, o sreči in prav razlika med tistim, kar imamo, in tistim, kar želimo, nas dela nesrečne, depresivne. Človeških želja ni mogoče uresničiti. Kljub velikanskemu tehnološkemu napredku ljudje psihološko nismo veliko, če sploh smo, evolvirali. Še vedno smo nasilni, kruti, sovražni, strahopetni, osamljeni, posesivni, nesrečni... in vse to obilno hranimo z željami.
Kako je to videti v praksi?
Vztrajamo v nesrečnih zakonih, v travmatičnih službah, družimo se z nekoristnimi ljudmi, jemo nezdravo hrano na nezdrav način, slabo spimo, vedno imamo slabo vest, da nekaj nismo naredili tako, kot od nas pričakujejo, to je resnični vzrok stresa. Tekmujemo z vsemi in sami s seboj in tekmovalnost iz nas izvabi najslabše lastnosti. Vse to počnemo zato, da imamo ali dosežemo še več. Vir konfliktov je želja po posedovanju: moja žena, moj mož, moj otrok, moj avto, moja hiša, moja država, moja vera. In take ljudi še prepričujejo, naj si kopičijo še več stvari, ki jih zasužnjijo, pravijo jim, da je vesolje samopostrežna, iz katere je mogoče vse vzeti; če v to verjamemo, smo trdno prepričani.
Prepričanja so vendar osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju.
Naša prepričanja, razen pri zelo redkih zares odraslih posameznikih, skoraj nikoli niso naša, to so vsiljena in sprejeta prepričanja za nas vplivnih ljudi, staršev, sorodnikov, učiteljev, zdravnikov, duhovnikov in drugih. Sprejeli smo jih, ker nismo imeli izbire ali zaradi lastnega ugodja, zato ker ustvarjajo občutek, ker z njimi lažje zadovoljujemo vsakdanje potrebe, smo bolj varni. Da nam je lažje in lepše. Res je, da delujemo skladno s temi prepričanji, ampak vedeti je treba, da so nas za takšno delovanje programirali drugi v skladu z njihovimi prepričanji in njihovimi potrebami. Moje delovanje tako sploh nisem jaz. Na podlagi teh prepričanj tudi ustvarjamo predstavo o samemu sebi, a ta samopodoba ne odraža resničnega jaza, to ni resnični jaz. Moja fotografija nisem jaz. Prepričanja, ki nam jih vsiljujejo motivatorji, so njihova prepričanja in ne naša. Gre zgolj za zamenjavo enih tujih prepričanj z drugimi, tujimi prepričanji, pogosto je tako, da na ta način slabo zamenjamo s še slabšim. Trditev, da smo mi naša prepričanja, tako ni resnična, ampak je globoko napačna. Zato je neskončno naivno pričakovati, da bomo uspešni in srečni, ko bomo ob pomoči kakšnega guruja spremenili svoja prepričanja in postali nova osebnost.
Vsi ti seminarji in predavanja imajo zgolj analgetičen učinek, trenutno blažijo občutek bolečine, nesreče in trpljenja ter povečajo občutek upanja. Ko hipnotično analgetičen učinek pozitivnega leporečja popusti, je bolečina še večja, brezup še močnejši. Po vseh seansah motiviranja, vzhičenja, petja, smejanja in objemanja je še več razočaranj, še več osamljenosti, depresivnosti in več trpljenja. Svoboden človek nima prepričanj ali je vsaj z njimi neobremenjen, če pa je o čem prepričan, je to posledica njegovega lastnega uvida v resnico. Je prost vnaprejšnjih prepričanj, sodb, predsodkov. Ni suženj željam, pohlepu, ne sanja tujih sanj. V življenju dela prave, pravične stvari, rezultati pa pridejo sami. Nobenemu ni mar za naše želje, ne bogu, ne hudiču, ne cerkvi, ne državi.
Kje in kako začeti?
Znebiti se je treba avtoritet, državnih, verskih, filozofskih, političnih, tistih, ki se odražajo skozi naša verovanja in prepričanja. Ne govorim o strokovno-tehničnih avtoritetah. Seveda je treba spoštovati znanje znanstvenikov, ukaze policistov in podobnih, ne pa avtoritet, ki vplivajo na naše psihično delovanje. Nekateri temu rečejo ponovno rojstvo, saj iz spomina odstranimo vso navlako preteklosti, ki rojeva sedanje misli. Kot ima le prazen kozarec funkcijo, lahko samo prazen um razmišlja na novo, se napolni z drugačno vsebino. Ko se to zgodi, um postane tih, svež, nedolžen, takrat lahko uzremo ta trenutek, tisto znamenito zdaj in tukaj, nismo sposobni pozornosti. Takrat smo sposobni videti sami sebe, se spoznati skozi odnose. To je prvi korak k spremembi: spoznati in sprejeti se. Takrat lahko prižgemo notranjo luč, zakurimo plamen in ogenj življenja. Tukaj lahko ukoreninimo strast življenja, strast brez namena, brez pričakovanj. Ker je brez namere, je tudi brez posledic. Ker je brez posledic, se nas ne more dotakniti nobena bolečina, nobeno trpljenje. To ustvarja možnost nadzora uma, njegove zaposlitve po naših potrebah.
Ko mu rečem, da je on tudi avtoriteta, zanika. "Nisem in nočem biti avtoriteta. Sem vztrajen iskalec resnice, skromen publicist, ki nastavlja ogledala, zastavlja vprašanja o življenju, smrti, o človeku, o njegovem večnemu trpljenju. Čudim se. Ne širim nobene vere, nobene ideologije, nobene politike. Ne dajem nasvetov, nikogar o ničemer ne prepričujem," pove o sebi. "V vseh svojih člankih in nastopih nagovarjam ljudi, naj nobenemu ne verjamejo, naj sami odkrivajo resnico življenja. Takoj ko nekdo zahteva, da mu zaupamo, mu moramo prenehati zaupati. Lastna pot ne more biti metoda, ni je mogoče kupiti. Je pa edina pot odrešitve, pot v svobodo."
Manj nam uspeva, bolj bi morali biti pozitivni, se sliši iz vseh strani. Kaj vi pravite o pozitivizmu?
Sem proti. Slepilo pozitivizma nas je zajelo, vse bi moralo biti pozitivno, pozitivne misli, pozitivna čustva, preplavljeni smo s termini pozitivna oseba, pozitivna psihologija, pozitivna energija, pozitivni nameni, pozitivna ideja, pozitivna kritika, pozitivne ocene, pozitivne izkušnje, pozitiven zgled, pozitiven primer, pozitiven rezultat, pozitiven pristop, pozitivno gledanje, pozitivni ljudje, pozitivna glasba. Čeprav tako sploh ne more biti. Pozitivno namreč ne obstaja, pozitivne energije sploh ni in tudi negativno ne obstaja in torej ni negativnih misli. Je samo celota, ki jo je treba videti, resnico, takšno, kot je. Tega nismo zmožni, ker nas programirajo, da vidimo le koščke, ki nam pomagajo pobegniti iz lastne ničevosti, bede, minljivosti, trpljenja. Verjamemo, da se bo vse lepo zgodilo v prihodnosti, vendar le, če svojo usodo izročimo drugemu in plačamo za odpiranje vrat v raj, poslovni uspeh ali osebno srečo. Med duhovnikom, ki obljublja raj, in motivatorjem, ki obljublja uspeh in srečo, ni razlike. Tudi ne med prevaro ali samoprevaro z lažnim optimizmom in pozitivizmom. V resnici je tako, da je lahko joga joka koristnejša od joge smeha, brez teme ni svetlobe, tišina je lahko lepša od glasbe, v niču je vse. Upanje mora umreti prvo.
Upanje mora umreti prvo?!
Izmišljotina, da lahko vsak uresniči svoje sanje, je planetarni nateg, ki se hrani z željami po imeti več, več, kot imajo drugi, več, kot sem imel včeraj, s hotenjem postati nekdo, imeti ugled, moč, vpliv. Proizvajanje teh sanj je postalo industrija, katere generator so tudi izumitelji metod o tem, kako jih uresničiti. A glej, zlomka, vsi motivatorji, poslovni guruji, strategi, trenerji in drugi, ki trdijo, da je treba imeti le drzne sanje, visoke cilje, neomajno vero in močno vztrajnost, ker nam bo, po zakonu privlačnosti, vesolje izpolnilo vsako željo, so obogateli le s prodajanjem sanj, noben od njih ni uspel s kakšnim drugim poslom. Vsi trdijo, da poznajo in prodajajo univerzalno kodo za uspeh, ki velja za vse ljudi ne glede na starost, spol, psihofizične lastnosti, a te kode sami ne uporabljajo.
Ujeti v spirali želja in hrepenenja
Vendarle je življenje zanimivo prav zaradi čakanja na tisto, kar se nam bo lepega zgodilo.Človeštvo in vsak posameznik od nastanka ravnata po načelu užitka, zasledujeta zadovoljstvo, vendar zaradi tega nismo bolj srečni in zadovoljni. S hlastanjem po užitku celo prikrivamo nesrečnost, bežimo od vzrokov za nezadovoljstvo. Ko je tako, je najpomembneje spoznati, s čim nismo zadovoljni, kdo in kaj je vir nezadovoljstva in trpljenja. To je prvi, najodločnejši korak, in ko to ugotovimo, lahko ocenimo, ali bo uresničena želja prinesla konec nezadovoljstva, trajno izpopolnitev, globok notranji mir, celovito zadovoljstvo. Če ne spoznamo, da so naše odločitve in prepričanja vzrok sreče in nesreče, zadovoljstva in trpljenja, smo ujeti v spiralo želja in hrepenenja, katerih uresničitev rojeva zgolj nove želje in nova hlepenja. To je spirala trajnega nezadovoljstva.
Kaj si torej smemo želeti?
Želeti bi si morali tisto, kar zares potrebujemo, kar nam odnaša nezadovoljstvo in prinaša spokoj. Tisto, kar nas dela boljše ljudi. Česa nočemo, je pomembneje vedeti kot tisto, kaj hočemo. Želje in cilji so časovno odmaknjeni, zaviti v plašč pričakovanj in sanj, v vseh detajlih so nejasni in z nepredvidljivimi posledicami. Saj nikoli niti ne moremo natančno vedeti, kaj hočemo, zmeraj pa natančno vemo, česar nočemo. Ustvarjanje zadovoljstva je zgolj odstranjevanje vzrokov nezadovoljstva.
Zakaj tega ne počnemo na takšen način?
Preprosto zato, ker bi se sistem porušil. Ljudje bi ugotovili, da nas nesrečne delajo vse državne, nacionalne, politične, verske, ideološke, rasne, ekonomske in druge delitve. Ne moremo biti svobodni, če pripadamo eni državi, enemu narodu, eni veri, eni stranki in tako dalje. To po naravi stvari povzroča konflikt s tistimi, ki pripadajo drugi državi, drugi veri, drugi stranki. Ne moremo biti srečni, če smo odvisni od države, politike, potrebe po imeti ali biti. Med svobodnimi ljudmi, ki ne pripadajo nikomur in ničemer, ki niso navezani na stvari, ljudi ali življenje, ni konflikta. Ni ga tudi v njih samih. Vendar je nekaj pri tem pomembno vedeti, gospodarska rast in bogatenje sta mogoča le, če so ljudje v konfliktu, če jih je strah in imajo velike želje.
Človeških želja ni mogoče uresničiti
Katere želje so uresničljive in katere ne? Kakšni so kriteriji?Veliko pred Budovimi plemenitimi resnicami, da so želje vir vsega trpljenja, so ljudje vedeli, da vsaka nenaravna, nenadzirana, nerealna želja povzroča duševne bolečine, trpljenje. Produciranje teh želja in njihovo napihovanje z motivacijskimi knjigami in govori ni pot iz trpljenja, ni pot v zadovoljno življenje. Je prav nasprotno. To je pot v še globlje nezadovoljstvo, v depresivnost. Na našem planetu je depresiven le človek, le človek ima psihosomatske bolezni in le človek zboleva in umira zaradi obilja. Le človek si zastavlja neuresničljive ali težko dosegljive cilje, le človek sanja o drugačnem življenju, o sreči in prav razlika med tistim, kar imamo, in tistim, kar želimo, nas dela nesrečne, depresivne. Človeških želja ni mogoče uresničiti. Kljub velikanskemu tehnološkemu napredku ljudje psihološko nismo veliko, če sploh smo, evolvirali. Še vedno smo nasilni, kruti, sovražni, strahopetni, osamljeni, posesivni, nesrečni... in vse to obilno hranimo z željami.
Kako je to videti v praksi?
Vztrajamo v nesrečnih zakonih, v travmatičnih službah, družimo se z nekoristnimi ljudmi, jemo nezdravo hrano na nezdrav način, slabo spimo, vedno imamo slabo vest, da nekaj nismo naredili tako, kot od nas pričakujejo, to je resnični vzrok stresa. Tekmujemo z vsemi in sami s seboj in tekmovalnost iz nas izvabi najslabše lastnosti. Vse to počnemo zato, da imamo ali dosežemo še več. Vir konfliktov je želja po posedovanju: moja žena, moj mož, moj otrok, moj avto, moja hiša, moja država, moja vera. In take ljudi še prepričujejo, naj si kopičijo še več stvari, ki jih zasužnjijo, pravijo jim, da je vesolje samopostrežna, iz katere je mogoče vse vzeti; če v to verjamemo, smo trdno prepričani.
Prepričanja so vendar osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju.
Naša prepričanja, razen pri zelo redkih zares odraslih posameznikih, skoraj nikoli niso naša, to so vsiljena in sprejeta prepričanja za nas vplivnih ljudi, staršev, sorodnikov, učiteljev, zdravnikov, duhovnikov in drugih. Sprejeli smo jih, ker nismo imeli izbire ali zaradi lastnega ugodja, zato ker ustvarjajo občutek, ker z njimi lažje zadovoljujemo vsakdanje potrebe, smo bolj varni. Da nam je lažje in lepše. Res je, da delujemo skladno s temi prepričanji, ampak vedeti je treba, da so nas za takšno delovanje programirali drugi v skladu z njihovimi prepričanji in njihovimi potrebami. Moje delovanje tako sploh nisem jaz. Na podlagi teh prepričanj tudi ustvarjamo predstavo o samemu sebi, a ta samopodoba ne odraža resničnega jaza, to ni resnični jaz. Moja fotografija nisem jaz. Prepričanja, ki nam jih vsiljujejo motivatorji, so njihova prepričanja in ne naša. Gre zgolj za zamenjavo enih tujih prepričanj z drugimi, tujimi prepričanji, pogosto je tako, da na ta način slabo zamenjamo s še slabšim. Trditev, da smo mi naša prepričanja, tako ni resnična, ampak je globoko napačna. Zato je neskončno naivno pričakovati, da bomo uspešni in srečni, ko bomo ob pomoči kakšnega guruja spremenili svoja prepričanja in postali nova osebnost.
Le prazen kozarec ima funkcijo
Torej je najbolje vse jemati z rezervo, tudi tisto, kar na predavanjih in seminarjih ljudje razlagajo iz svojih izkušenj?Vsi ti seminarji in predavanja imajo zgolj analgetičen učinek, trenutno blažijo občutek bolečine, nesreče in trpljenja ter povečajo občutek upanja. Ko hipnotično analgetičen učinek pozitivnega leporečja popusti, je bolečina še večja, brezup še močnejši. Po vseh seansah motiviranja, vzhičenja, petja, smejanja in objemanja je še več razočaranj, še več osamljenosti, depresivnosti in več trpljenja. Svoboden človek nima prepričanj ali je vsaj z njimi neobremenjen, če pa je o čem prepričan, je to posledica njegovega lastnega uvida v resnico. Je prost vnaprejšnjih prepričanj, sodb, predsodkov. Ni suženj željam, pohlepu, ne sanja tujih sanj. V življenju dela prave, pravične stvari, rezultati pa pridejo sami. Nobenemu ni mar za naše želje, ne bogu, ne hudiču, ne cerkvi, ne državi.
Kje in kako začeti?
Znebiti se je treba avtoritet, državnih, verskih, filozofskih, političnih, tistih, ki se odražajo skozi naša verovanja in prepričanja. Ne govorim o strokovno-tehničnih avtoritetah. Seveda je treba spoštovati znanje znanstvenikov, ukaze policistov in podobnih, ne pa avtoritet, ki vplivajo na naše psihično delovanje. Nekateri temu rečejo ponovno rojstvo, saj iz spomina odstranimo vso navlako preteklosti, ki rojeva sedanje misli. Kot ima le prazen kozarec funkcijo, lahko samo prazen um razmišlja na novo, se napolni z drugačno vsebino. Ko se to zgodi, um postane tih, svež, nedolžen, takrat lahko uzremo ta trenutek, tisto znamenito zdaj in tukaj, nismo sposobni pozornosti. Takrat smo sposobni videti sami sebe, se spoznati skozi odnose. To je prvi korak k spremembi: spoznati in sprejeti se. Takrat lahko prižgemo notranjo luč, zakurimo plamen in ogenj življenja. Tukaj lahko ukoreninimo strast življenja, strast brez namena, brez pričakovanj. Ker je brez namere, je tudi brez posledic. Ker je brez posledic, se nas ne more dotakniti nobena bolečina, nobeno trpljenje. To ustvarja možnost nadzora uma, njegove zaposlitve po naših potrebah.
