Potrpežljivo prisluhne glasovom iz daljnega spomina in pove zgodbo, ki je bila dolgo zamolčana. Pri tem se tankočutno poigrava s črkami in besedami, dokler v njih ne zazveni zgodba, ki je stkana iz daljnih spominov in prihaja iz molka, iz neizrečenega, tistega globoko zakopanega. Iz tega raste njegova literatura, pesem, ki želi potolažiti in najti mir. Zgodbo o njegovi družini, ki je bila del širše skupnosti, pripovedujejo različni pričevalci in predmeti, berejo pa bralci po vsem svetu.
»Splošna zakonitost je, da najbolj travmatične zgodbe generacijo ali dve preskočijo in jih šele druga ali retja začne pripovedovati.«
Pred 15 leti, ko se o usodi prekmurskih in soboških Judov še ni veliko govorilo in vedelo, smo v romanu Biljard v Dobrayu, prav tako med finalisti za kresnika, skozi tragično zgodbo vašega dedka Franza Schwarza, ki je izgubil ženo in sina, spoznali, kaj je za prekmursko judovsko skupnost pomenil holokavst. Te zgodbe od tedaj niste nehali pripovedovati, le še globlje in dalj v preteklost ste šli.
»V romanu Biljard v Dobrayu sem prvič odprl bolečo in pozabljeno zgodbo o prekmurskih Judih, še posebno v Murski Soboti, kot delu judovske skupnosti, ki je v letih pred drugo svetovno vojno predstavljala pomembno gospodarsko, kulturno in politično podobo te pokrajine. S holokavstom in po vojni je spomin nanjo bledel. Razlogov je več, eden je ta, da je bila v Prekmurju strašna ideja nacistov o dokončni rešitvi judovskega vprašanja uspešna in se je iz taborišč vrnila le peščica Judov, pozneje pa so iz različnih razlogov začeli izginjati še materialni pričevalci te skupnosti, v 50. letih je judovsko pokopališče izgubljalo namen, 1954. so porušili sinagogo, tudi večino zasebne lastnine so jim odvzeli ali nacionalizirali. Šele po osamosvojitvi Slovenije se spet začnemo ukvarjati z identitetnimi vprašanji, tudi z Judi. Bolj ko razpiraš zgodbo, se podobno, kot ko se odpre koža in priteče prva kapljica krvi, na površju pojavi več tega, kar želiš povedati.«
Če je v Biljardu pripoved dedka, zdaj pripoveduje Žalna, družinska hišna pomočnica, ki z določene distance, a vendar od blizu spremlja žalostno usodo družine.
»Ko imaš svojo zgodbo, si prizadevaš, da bi ji prišel do konca. Z vsakim stavkom se več odkrije, kaj tudi prikrije, zamolči, spregleda. Ko sem želel napisati zgodbo o prvi družini dedka, nisem imel pravega pripovedovalca. Ker pričevalcev ni bilo več, sem z brskanjem po stvareh nenadoma zaslišal oddaljen glas iz spomina, glas naše hišne pomočnice Helene, in skozi njene oči kot pričevalke, ki je živela v obeh družinah Schwarz, potrpežljivo prisluhnil, kaj mi je pripovedovala iz daljne preteklosti, in to zapisal.«
Žalna je resnična oseba, ime pa izmišljeno.
»Ni povsem izmišljeno, mi smo Heleno, ki je živela z nami v Lendavski ulici, klicali Jalža. Iz tega imena je z besedno igro nastala Žalna, v romanu to korespondira, če jo beremo v dialogu med Žalno in Rozalijo, Rožo, dedkovo prvo ženo. Če združimo imeni, dobimo žalna roža.«
»Jaz pišem skozi pričevanja, raziskavo sekundarnih virov, fotografij, zgodovinskih knjig, časopisnih člankov, tako da avtentični pripovedovalci govorijo skozi domišljijo.«
Je Žalna več govorila o preteklosti kot dedek? Znano je, da so mnogi o svoji tragediji zaradi prevelike bolečine molčali.
»Jaz pišem skozi pričevanja, raziskavo sekundarnih virov, fotografij, zgodovinskih knjig, časopisnih člankov, tako da avtentični pripovedovalci govorijo skozi domišljijo. O tem se tudi pri nas ni govorilo in bil sem še majhen, da bi Žalno, ko je še živela, kar koli vprašal. Schwarz pa je umrl še nekaj let pred njo. Največ, kar sem slišal, kot pravite, je bil molk, tišina. Ravno iz tega molka, iz tega neizrečenega, raste moja literatura.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Kako ste spoznali, da je treba molk preseči in povedati zgodbo?
»Iskanje odgovorov na tišino je vpisano v literaturo in v vsakega človeka. Vsak se v nekem trenutku vpraša, kdo je in kaj je smisel življenja. Kot pisatelj pa želiš to tudi ubesediti. Ne verjamem v literaturo kot čisto izmišljijo, konstrukcijo zgodb, kot nekaj, kar je namenjeno ali izobraževanju ali kratkočasenju, ampak v to, da imata književnost in pesništvo neki globlji pomen, ne le za tistega, ki piše, ampak tudi za družbo kot celoto, za civilizacijo. Ljudje lahko dobro in kakovostno živijo, tudi če nič ne berejo. Toda naše zahodne civilizacije brez književnosti ne bi bilo.
Noben človek se ne rodi brez zgodbe in globlja eksistencialna vprašanja so, zakaj si pripovedujemo zgodbe, zakaj nam starši berejo in zakaj je to pomembno. Zakaj nekoga ne pokopljemo brez besed in ga kar vržemo v jamo? Da bi našli odgovore, je potrebna poezija, književnost. Tega, kar se je zgodilo, kar je nekoč bilo in česar nismo sami doživeli, se je treba spominjati, obnavljati zgodbe, da ne bi bilo videti, da smo samo od včeraj do jutri. S tem kot civilizacija ohranjamo stik s svojim začetkom. V Soboti se je dolgo čutil strahovit primanjkljaj, tišina, da je v tem mestu neka pomembna družbena skupina ostala brez pripovedovalcev. Vesel sem, da se je v zadnjih letih veliko spremenilo, postavilo nekaj spomenikov, da se več govori o tem in več ve ter da se s tem mestu vrača celovitejša podoba.«
Vseeno je bil potreben pogum dveh generacij, da se o tem spregovori.
»Se popolnoma strinjam. Splošna zakonitost je, da najbolj travmatične zgodbe generacijo ali dve preskočijo in jih šele druga ali tretja začne pripovedovati. Z neke druge pozicije to travmo ne le razkrije, ampak potolaži, in kar se meni zdi pomembno, s tem se zaključi proces žalovanja. Ne obnavljamo zgodbe, da bi popravljali krivice ali bog ne daj ustvarjali nove, ampak da bi zaključili žalovanje. S tem ko povzdignemo preteklost, jo upovedujemo in upesnjujemo, se od tragičnih, najtemnejših dogodkov poslavljamo. Ne bi rad uporabljal izraza sprava, bolj gre za žalovanje.«
»V nekem trenutku globoke žalosti in pretresenosti pripovedovalke se v njen spomin vrne enajstletni Evgen, ki je bil skupaj z materjo deportiran v taborišče, kjer sta oba umrla.«
Roman Zvezdna karta pripoveduje tudi o smrti, slutnji smrti, slutnji nečesa hudega, kar visi nad junaki. Žalna govori tudi o tem, kako se posloviti od nekoga, ki si ga imel rad.
»Ta knjiga, pripoved, intimno ji pravim pesem, je ustvarjena, tako kot se piše pesem, s posebnim občutkom. Ni navadna zgodba, ni zgodovinski roman ali drama. Je pesem, posvečena tistim, ki jih ni več. Ne zato ker so kot posamezniki umrli, ampak ker se nenehno vračajo kot spomin. Žalna v tej knjigi pove nekaj ključnih stavkov. V nekem trenutku globoke žalosti in pretresenosti pripovedovalke se v njen spomin vrne enajstletni Evgen, ki je bil skupaj z materjo deportiran v taborišče, kjer sta oba umrla. Pri tem Žalna spozna, da se ne moreš kar tako izviti iz žalosti, ampak moraš pustiti mrtvim, da odidejo. Takrat vidi tega otroka, ki se kot odrasel vrne v njen spomin, sede na rob postelje in se poslovita. Na tak način se lahko zaključujejo hude zgodbe, vojne ali osebne drame in tragedije.«
Bolj kot Franz oziroma Franjo, ki ves čas odhaja na pot, sta v tem romanu v ospredju prva žena Roža in sin Evgen.
»Tako je, podoba tipične malomestne družine, kjer je oče nosilec družbene vloge, trgovec, poslovnež, žena mu pri tem pomaga, njena vloga je drugačna. Ne nazadnje je Schwarz, ki je bil med vojno v internaciji in na prisilnem delu na Madžarskem, to tragedijo preživel, se vrnil v Soboto in si ustvaril novo družino. Jaz sem se hotel posvetiti temu pobitemu otroku, Evgen je metafora za skrajni cinizem holokavsta. Ne gre le za nedolžnega otroka, ki so ga na najbolj brutalen način ubili. V tega nadarjenega fanta starša vlagata vso energijo in upe, da bi iz njega nekoč nekaj bilo in bi v belem, boljšem svetu uspel. Ta otrok predstavlja trenutek, ko umrejo vse sanje in upanje. Če pomislimo, da je bilo v holokavstu načrtno ubitih šest milijonov Judov, poleg vseh drugih seveda, vidimo, da se vsa groza zrcali v usodi tega otroka.«
V Zvezdni karti se zgodba iz Murske Sobote, mesta, preseli v Šalovce, na podeželje. Soboto, kjer ste odraščali, ste dobro poznali. Kako pa navdih iskati v kraju, ki vam ni tako domač?
»Mimobežno poznam tudi Goričko in vzdušje te pokrajine, saj se sem pogosto vračam. Tudi moja mama se je rodila v hiši na železniški postaji v Šalovcih, kjer je Franz živel prva leta po poroki z mojo staro mamo in preden so se preselili v Mursko Soboto. Ključna pa je bila knjiga o šalovskem fotografu Juliu Gyuli Schönauerju, ki jo je napisal Mark Krenn in v kateri sem odkril fotografije družine Schwarz, Rozalijo, Evgena, Franza, poleg njih pa še nekaj drugih šalovskih Židov. To je bilo zame neizmerno razodetje. Iz tega sem izhajal, kako je tu potekalo življenje. Sem se pa v času pisanja romana vračal v Šalovce, na železnico, na tire, veliko fotografiral in peščico teh posnetkov vključil tudi v knjigo.«
Poseben pomen in vrednost, spominsko vrednost, dajete tudi predmetom, kot da imajo svojo dušo, svoje zgodbe.
»Vsi imamo v omarah kakšne spominke, predmete, ki nam veliko pomenijo. Lahko da smo jih od kod prinesli, kupili ali so se ohranili v družinski zapuščini. Mnogi so že izgubili uporabnost, a nas spominjajo na neki dogodek ali čas, na nekoga. Iz vsakdanjih predmetov postanejo sprožilci spomina. V muzeju ne čutimo ničesar, če ne poznamo zgodbe, čigavi so bili predmeti, čemu so služili. Potem je v njih nenadoma nekaj več. Tako kot o ruševinah lahko napišemo roman, če poznamo njihovo zgodbo, brez nje pa so le kup kamenja. Ali če se sprehajamo po pokopališčih, in če nimamo nikogar tam, ne čutimo tiste emocionalne groze in ni tistih čustev, ki se v nas prebudijo, ko smo na domačem pokopališču. Zaradi tega močnega občutka jaz vedno iščem zgodbe in s tem svet zažari po svoje.«
Pretresljivo je, kako Roža, ko je slutnja pred nečim hudim že močna, skrbno pospravlja družinski servis. Servis, ki je celota samo, dokler se ne okruši kak krožnik ali ne zlomi kaka skodelica. A kmalu se bo razbila njihova družina, ki nikoli več ne bo celota.
»Ko pa ostane samo še en kos, dobi neizmerno spominsko moč. Mama mi je dala en krožnik, edinega, ki je ostal, in zdaj ga čuvam kot nekaj izjemno dragocenega. Košara s tem servisom je ob selitvi iz Šalovec v Mursko Soboto padla na tla. Vse se je razbilo, razen enega krožnika. Ko sem napisal knjigo, mi je mamina najmlajša sestra Gita povedala, da ima staro dedkovo uro, in iz pripovedovanja smo ugotovili, da je bila ta ura v Soboti, Šalovcih in v njegovi rojstni hiši v Čakovcu. Predmeti so tisti, ki potujejo skozi čas in pričajo, kaj je bilo.«
V romanu je na šalovski železniški postaji, ki je stičišče ljudi, živahno, ta vlak pa podeželje povezuje z mestom, z velikim varašem in svetom.
»Sobota je bila varaš, z modernimi trgovinami, kavarnami, kinom, gledališčem, tu je vladal malomeščanski šik. Pravo doživetje je bilo nekoč potovati z Goričkega, iz Šalovec ali Stanjevec v Soboto. Šlo se je ob praznikih, na sejem, po opravkih ali na delo, po tej železnici pa so se tudi vračali. Podobno, kot smo z velikim pričakovanjem mi kot otroci doživljali potovanje v Maribor ali Ljubljano ali danes, ko letimo v London, Pariz ali v kakšno veliko mesto, veliki varaš, in imamo v sebi hrepenenje po daljnih krajih in potovanjih. Ni se mi bilo težko vživeti v pričakovanje tega otroka, da bo šel v varaš. To, o čemer pišem, je v veliki meri opazovanje samega sebe, spominjanje svojega otroštva, univerzalnih občutkov.«
»Žalna v tej knjigi pove nekaj ključnih stavkov. V nekem trenutku globoke žalosti in pretresenosti pripovedovalke se v njen spomin vrne enajstletni Evgen, ki je bil skupaj z materjo deportiran v taborišče, kjer sta oba umrla.«
Zanimivo, da o tem prostoru, Šalovcih, Dolencih in Stanjevcih, ter železnici v svojih romanih pišeta še Feri Lainšček in Milan Vincetič. Se te zgodbe prepletajo, se protagonisti morda srečujejo ali se križajo poti?
»Lepo, da ste se tega spomnili. V Zvezdni karti je polno sledi, ki me spominjajo na Ferija in Vincija, to so pravzaprav velike teme. S perspektive velikega mesta so majhne, za nas pa je to imaginarij, iz katerega smo narejeni. Spomine si delimo, s tem da pripovedujemo z različnih perspektiv, tudi osebe so različne, zgodbe prav tako, pripovedujejo pa o podobnih tokovih, kjer se zgodovina prepleta. Zanimivo, septembra bo literarni avtobus zapeljal po krajih romanov treh pisateljev, mojem, Lainščkovem in Kardoševem.«
Tudi vaši junaki potujejo po več romanih, kot so šalovski fotograf Schönauer, o katerem smo brali v romanu Ostani z mano, duša moja, prodajalec vina Nadai ter še druge osebnosti in prebivalci mesta.
»Temeljito se pripravim na pisanje, preštudiram vse možne vire. Junaki v mojih romanih so resnične osebe, s svojimi vlogami, ki so jih imeli, in pravimi imeni. Ko jih oživljam na literarni način, pa so narejeni tudi iz domišljije. Nekaj najlepšega je, ko mi bralci, ki so te osebe poznali, rečejo, da se na primer spomnijo Schwarza prav takega, kot sem ga opisal. Če je literarni lik dobro napisan, je resničnejši od svojega modela in na ta način postane večen.«
Med drugim spoznamo tudi zadnjega soboškega rabina Lazarja Rotha. Spoznamo ga kot posebneža, in medtem ko so vaši junaki običajno tihi, melanholični, je Roth dramatičen.
»O zadnjem soboškem rabinu Rothu so znane številne anekdote in urbane legende. Živel je v rabinatu poleg sinagoge. Na njegovem dvorišču sem odraščal in moj otroški spomin seže vse do tja, spominjam se, kako smo hodili po notranjosti tiste mogočne in zapuščene hiše. Ko sem se posvečal zgodovini soboških Judov, se mi je zdel skrivnosten in navdihujoč. Podobno kot za Prešerna tudi zanj pravijo, da je bil pijanec, prepirljivec, pa tudi, da je bil izjemen filozof, versko toleranten, da se je sprehajal skupaj z evangeličanskim in katoliškim duhovnikom. Znano pa je še, da je bil v času deportacij ves čas s soboškimi Judi, s svojo skupnostjo. Noč pred deportacijo so prebili v sinagogi, skupaj so jih odpeljali v Auschwitz in obstaja pričevanje, da jim je, preden so jih poslali v krematorij, zapel kadiš. To je strašna zgodba. Zanimalo me je, kdo je pravzaprav bil. Lotil sem se resnega raziskovanja in odkril originalne Rothove filozofske spise, ki so raztreseni po revijah in almanahih po vsej nekdanji Jugoslaviji. Zdaj jih prevajam in načrtujem, da bi jeseni izšli. Spoznal sem ga po njegovi anekdotičnosti, ekscentrični pojavi, po drugi strani pa po njegovem izjemnem strokovnem filozofskem in teološkem delu.«
Smo zdaj prisluhnili celotni zgodbi ali želite povedati še kakšno zgodbo, ki naj se ohrani in sliši?
»Vsako nenadno novo odkritje odpre nove detajle, v naslednji knjigi se posvetim Rothu in njegovi zgodbi in potem je to celota, pričevanje. Skozi družinske zgodbe govorim o zgodbi judovske skupnosti v Soboti in Prekmurju. Vse svoje judovske zgodbe načrtujem izdati v eni knjigi.«
»Ne obnavljamo zgodbe, da bi popravljali krivice ali bog ne daj ustvarjali nove, ampak da bi zaključili žalovanje.«
Kako zdaj brati knjige, kronološko ali kot so bile napisane in izdane?
»Pravzaprav lahko beremo, kjer koli vstopimo. Lahko samostojno, kot celota pa bodo izražale moj notranji odnos in spoznanje, mojo pisateljsko moč, vsekakor pa je treba te knjige brati kot literaturo in ne kot zgodovinsko čitanko.«
Prekmurci in Sobočani pa vendarle beremo te zgodbe drugače kakor drugod.
»Seveda. Moje knjige so izšle v številnih jezikih, tako da se je zgodba iz malega varaša raznesla po svetu. Veseli me, da se tudi Zvezdna karta že prevaja in bo kmalu dostopna tudi v drugih jezikih.«
Besedilo romana je kot pesem, sporočilo pa na trenutke tako močno, da ga bralec ne more prebrati na mah, ampak knjigo večkrat odložiti, vsaj za trenutek. Tudi Janez Pipan v spremni besedi pravi, da je to visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti.
»Bralci in kritiki pišejo, da je to knjiga, ki se bere po kapljicah, kot se jemlje močno zdravilo. Nekaj strani, pa jo odložiš. Ali pa jo prebereš večkrat, ker ni narejena samo iz zgodbe, ta knjiga je narejena iz jezika.«