Tadej Pogačar in Igor Bašin o manj znanem poglavju slovenske glasbe, rocku v opoziciji
Po mnenju avtorjev knjige so ga najbolj utelešale skupine Srp, Begnagrad in D'Pravda
V Murski Soboti so nedavno potekali Slovenski dnevi knjige pod geslom Drevo, beseda in človek. V sklopu dogodka je bila v klubu Mikk predstavitev knjige RIO: Rock v opoziciji avtorjev Tadeja Pogačarja in Igorja Bašina - Bigorja. Pogovor z njima je vodil Robert Titan - Felix.
Kratica RIO izvira iz angleške besedne zveze Rock In Opposition (rock v opoziciji), ki označuje manj znano glasbeno gibanje v drugi polovici sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta na alternativni glasbeni sceni prevladovala punk in novi val. To gibanje je bilo mednarodno, a se je uveljavilo in postalo prepoznavno tudi v slovenskem kulturno-glasbenem prostoru. Po mnenju Pogačarja in Bašina so to gibanje na naši sceni najbolj utelešale skupine Srp (1979–1984), Begnagrad (1975–1978, 1981–1983) in D'Pravda (1981–1982).
To so bile neprilagodljive in izrazito samosvoje zasedbe, ki so v svoji glasbi izpostavljale eksperimentiranje in mešanje več zvrsti, na javnih nastopih pa kombinacijo različnih medijskih predstavitev (koncert, gledališče, performans, razstava ...). Ob tem so razvile edinstven vizualni izraz pri oblikovanju plakatov in ovitkov plošč, scenografiji, scenskih poslikavah in fotografiji.
Ključna osebnost v zgodbi Rocka v opoziciji je bil Aleks Lenard. Leta 1974 ga je Stane Sušnik povabil k oblikovanju samostojne radijske oddaje Untergrunt molekule na Radiu Študent. Lenard je poleg tega obširno pisal za slovenske revije, kot so Mladina, Nedeljski dnevnik, Tribuna, Stop in Glasbena mladina ter za jugoslovanski glasbeni magazin Džuboks. S tem je ustvaril informacijsko platformo, ki je pomembno vplivala na dober sprejem glasbe iz tako imenovane opozicije.
Za potrebe radijske oddaje je namreč naročal plošče iz tujine in prišel do albumov skupin Henry Cow, Faust in Residents. Ob tem se je spoznal s Chrisom Cutlerjem, bobnarjem zasedbe Henry Cow, ki pa je bil tudi pobudnik, ustanovitelj in koordinator gibanja RIO. Ideja gibanja je bila povezati evropske avantgardno-progresivne rock skupine v mrežo in z medsebojno pomočjo organizirati koncerte in turneje ter se tako zoperstaviti utečenim pravilom tedanje glasbene industrije, v kateri je prevladovala angloameriška popularna glasba. Marca 1978 se je v Londonu zgodil prvi festival RIO, na katerem so nastopile zasedbe Henry Cow iz Anglije, Stormy Six iz Italije, Samla Mammas Manna iz Švedske, Univers Zero iz Belgije in Etron Fou Leloublan iz Francije.
Le dve leti po ustanovnem festivalu v Londonu se je junija 1980 zgodil prvi festival RIO tudi v Sloveniji in Vzhodni Evropi. V dveh večerih so se na vrtu gostilne Rio v Ljubljani zvrstile francoska skupina Art Zoyd, italijanska zasedba Mamma Non Piangere, belgijski bend Univers Zero in domača skupina Srp, v kateri so delovali Nino de Gleria, Gojmir Lešnjak, Tadej Pogačar, Aleš Rendla, Matjaž Sekne, Primož Simončič in Gregor Strniša. A silovitost gibanja je kmalu pojenjala, tudi zato, ker se je Lenard tiho umaknil s prizorišča, ko je dobil redno službo, saj za organizacijo glasbenih dogodkov več ni imel dovolj časa.
Po uvodniku Tadeja Pogačarja knjiga RIO: Rock v opoziciji prinaša intervjuje in besedila Aleksa Lenarda, Andreja Rozmana - Roze (deloval v skupini D'Pravda), Vlada Špindlerja, Bratka Bibiča, Nina de Glerie, Aleša Rendle, Gojmirja Lešnjaka, Tadeja Pogačarja, Matjaža Sekneta, Primoža Simončiča, Zorka Škvora in Sama Ljubešića. Knjigo je uredil Tadej Pogačar, skupaj z Bašinom pa je prispeval intervjuje. Za angleški prevod je poskrbela Nataša Velikonja. Fotografije so prispevali Marko Jenšterle, Matija Praznik, Aleš Gregl, Dušan Pirih Hup in Bogo Pečnikar. Knjigo je grafično oblikoval Ivian Kan Mujezinović, tiskana pa je bila v tiskarni Matformat v nakladi 300 izvodov.
Tadej Pogačar (1960) je vizualni umetnik ter ustanovni in umetniški vodja Centra in Galerije P74 in Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. v Ljubljani. Leta 1984 je diplomiral na oddelku za etnologijo in oddelku za umetnostno zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1988 pa na akademiji za likovno umetnost, oddelek za slikarstvo, kjer je leta 1990 sklenil podiplomski študij. Tri desetletja intenzivno razstavlja na najpomembnejših domačih in tujih razstaviščih. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj.
Igor Bašin - Bigor (1969), sicer po rodu Novogoričan, je glasbeni kritik in publicist, odgovorni urednik spletne revije za glasbe, muzike in godbe Nova Muska, urednik za glasbo pri reviji Dialogi in dolgoletni sodelavec spletne glasbene revije Odzven ter revij Ekran in Kino!. Organiziral je koncerte in izdajal plošče, bil je glasbeni urednik Radia Študent (1993–1995), član skupine Štirje pravi dedci, urednik glasbene oddaje Sobotna noč na TV Slovenija (med 2000 in 2005) in sovoditelj glasbene oddaje Drugi val na Valu 202 (med 2002 in 2018). Je avtor knjige o festivalu Novi rock, soavtor monografije Brez nagobčnika – Radio Študent ter scenarist in soavtor dokumentarnih filmov Glasba je časovna umetnost o prvencih bendov Pankrti, Buldožer in Laibach.
Po predstavitvi knjige se je vnela živahna razprava, saj je eden od obiskovalcev, ki je tudi sam glasbenik, menil, da ni ravno pravično, da skupina, kot je D'Pravda, ki je delovala vsega enajst mesecev in imela le nekaj koncertov, dobi toliko prostora v takšni antologijski knjigi, medtem ko pa so na primer v Prekmurju ali na Dolenjskem obstajale zasedbe, ki so delovale včasih tudi več kot deset let, pa doslej niso omenjene še nikjer v knjižni obliki. Bašin je na to najprej odgovoril samo z besedami: "To je pač ljubljanska scena," misleč na prevečkrat centraliziran pogled na zgodovinsko glasbeno dogajanje v Sloveniji, nato pa dodal: "Je pa tako, da se doslej v teh omenjenih regijah ni našel še nihče, ki bi to glasbeno dogajanje zbral in zapisal."
Obiskovalce je zanimala tudi primerjava med nekdanjo in današnjo alternativno glasbeno sceno v Ljubljani in Sloveniji, in po njej je Bašin ponudil zanimiv zgodovinski pogled na odnos do glasbe: "Nekoč si lahko v Stopu na eni strani videl zapis o novem filmu Johna Travolte, na drugi strani pa celoten reportažni zapis s koncerta skupine Pere Ubu. Povejte mi, kje lahko dandanes najdeš še kaj takšnega?" Nekaj obiskovalcev je celo imelo odgovor: "V Jutranjem listu." Tudi Bašin se je strinjal, da je v hrvaškem časopisju to verjetno še mogoče, v slovenskem pa več ne.
V Mikku je nato sledila še poslušalnica z glasbo skupin, omenjenih v knjigi.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
