Judit Andrejek je odraščala v kraju Nyiregyhaza na Madžarskem. Gre za mesto s 120 tisoč prebivalci, ki je sto kilometrov oddaljeno od madžarsko-romunske meje in kar 600 kilometrov od Pomurja, kjer si je po študiju teologije in sociologije v Budimpešti ustvarila družino s Sebeborčanom Mitjo Andrejkom, prav tako evangeličanskim duhovnikom. Z možem živita v Križevcih na Goričkem, kjer je on duhovnik, sama pa kot duhovnica pomaga v soboški cerkveni občini, ki jo vodi Leon Novak. Kot duhovnica pomaga tudi v dvojezični cerkveni občini v Lendavi, poleg tega uči še madžarsko petje v dvojezičnih vrtcih. »Veliko se vozim,« pravi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kaj pomeni božič vam osebno in kakšno je danes osnovno sporočilo, ki bi ga morali razbrati iz tega praznika?
»Zanimivo vprašanje, ker je bila to edina zadeva, na katero se v Sloveniji sprva nisem mogla navaditi. Še danes imam težave s tem, da tukaj ljudje pričakujejo Božička. Z družino smo božič vedno praznovali kot dan Jezusovega rojstva, ob katerem smo drug drugega obdarovali. S tem se spominjamo, da je tudi nas Bog obdaroval z Jezusom – našim rešiteljem. To je največje darilo človeštvu, zato tudi mi z obdarovanjem ponazorimo to božjo ljubezen. Po navadi doma pripravimo tudi torto in praznujemo, kot bi praznovali rojstni dan.«
Jelko imate?
»Seveda jo imamo, že od začetka adventa. To pa zato, ker smo v prazničnih dneh duhovniki zelo zaposleni in ne moremo gojiti običaja, da bi skupaj z družinskimi člani okrasili jelko na božični večer, to se nam preprosto ne izide. Kljub temu imam ta čas zelo rada, predvsem zaradi vsega, kar lahko naredimo za ljudi. Rada opazujem ljudi, ko na sveti večer družine odhajajo iz cerkve s prižganimi betlehemskimi lučmi, ki ponazarjajo bistvo božiča. Ta luč lahko predstavlja vse, tako materialne dobrine kot tudi boga oziroma ljubezen.«
V prazničnih dneh veliko obiskujete ljudi doma in v različnih ustanovah. Pomurje je še vedno gospodarsko šibkejša regija v primerjavi s preostalo Slovenijo in z višjo stopnjo brezposelnosti. Se vam zdi, da je tu veliko ljudi za božič osamljenih ali žalostnih?
»Mislim, da revščina ni glavni vzrok za žalost. Sama sicer vedno skušam videti predvsem pozitivne stvari in menim, da v tem delu Slovenije ljudje zelo skrbijo drug za drugega. Za ljudi skušajo poskrbeti tako občine kot humanitarne organizacije, pa tudi nogometni klubi in druga društva. Skrbijo za svoje otroke in se obiskujejo. To je zelo pomembno in tudi ena osrednjih nalog naše gmajne je, da kot skupnost skrbimo za svoje člane. Sama vem, kako zelo je ta skupnost pomembna, saj sem zapustila svojo državo in brez ljudi v naši gmajni ne bi mogla živeti tako daleč od doma. Ta skrb je torej zelo pomembna naloga Cerkve, predvsem v času okoli božiča.«
Kje pa sami vidite razloge za črnogledost in depresijo med ljudmi?
»Danes je precej večja težava stres, vsi moramo poskrbeti za veliko stvari, poleg službe še za družino, ljudje hitijo po nakupih daril, morajo še počistiti in skuhati hrano. Danes so pričakovanja ljudi previsoka, da bi jih lahko izpolnili, kar prinaša stisko v naša življenja. Predvsem to bi morali spremeniti, da bi se lahko za praznike povsem umirili.«
Kaj je največja razlika v povprečnem življenju človeka v Pomurju in na Madžarskem?
»Pri Slovencih ima hrana zelo pomembno vlogo. Skorajda ne moreš iti na obisk, da bi koga samo za hip pozdravil, vedno ti ponudijo vsaj narezek, vino ali kavo. Večinoma se jim je lepo na ta način pridružiti, a morda temu posvečajo preveč pozornosti. Zanimivo mi je tudi to, da v isti hiši živi več generacij, tudi to ima pozitivno in negativno stran. Pozitivno v tem smislu, da si lahko pomagajo, včasih pa ne bi bilo slabo, če bi mladi zaživeli po svoje in se posvetili svojim družinam. To je pomembno tako za moškega, da lahko postane mož in glava družine, pa tudi za žensko, ki lahko tako sama vodi svoje gospodinjstvo. Žalostni so tudi prizori, ko so prazne velike večnadstropne hiše, ki so jih gradili starši.«
Ste že zgodaj v mladosti ugotovili, da želite biti duhovnica?
»Ta način življenja mi je zelo všeč. Tudi moj oče je duhovnik in že mlada sem ga rada spremljala na pogrebe in božje službe, včasih je imel v nedeljo šest božjih služb. Pomagala sem mu tudi pri petju. Rada delam z ljudmi in zelo mi je všeč ta poklic.«
Kako pa vas ljudje dojemajo kot duhovnico v državi, ki je večinsko katoliška. So se na to že navadili?
»Trenutno je v Pomurju šest duhovnic. Ko si pridejo turisti iz Primorske ogledat našo cerkev, so zelo presenečeni, da imamo duhovnico, vendar to dejstvo vsi pozitivno sprejmejo. Mislim, da se ženske in moški pri opravljanju duhovniškega poklica zelo dobro dopolnjujemo, saj so nekateri vidiki tega poklica, ki bolj ustrezajo moškim, in drugi, ki bolj ustrezajo ženskam. Recimo pri pogrebih ali na obiskih smo ženske precej bolj občutljive, sama tudi zelo rada poslušam ljudi, ko mi govorijo o svojih težavah. Torej ne vidim, da bi lahko delo duhovnic kakor koli negativno dojemali. Je pa seveda to na koncu vedno odvisno od lastnih ambicij, sama se ne trudim, da bi bila najbolj pomembna ali priljubljena v naši skupnosti, temveč zgolj uživam v tej službi in skušam ljudem pomagati pri njihovih težavah.«
Smučanje ste že začeli spremljati?
»Nisem, rada pa gledam nogomet in navijam za Muro. Rada grem tudi na tekmo s prijatelji in družino, da skupaj navijamo, imam tudi navijaško kapo.«
Kako pa je videti življenje v družini, kjer sta mož in žena duhovnika? Sliši se zelo strogo, kot da od jutra molite …
»Seveda, molimo, preden jemo, tudi zvečer z otroki, živimo kot kristjani, a ni tako strogo, kot ste opisali (smeh). Vemo pa tudi drugače uživati življenje, imava tudi različne hobije, sama rada pojem in se ukvarjam z glasbo, mož pa je zdaj postal lovec.«
Je že prinesel domov kakšno trofejo?
»Ne, hvala bogu še nima puške (smeh).«
