Neljubi incident, do katerega je nedavno prišlo med pogrebnim obredom na pokopališču v Moravskih Toplicah in smo ga razkrili v našem mediju, je dobil veliko pozornosti s strani celotne slovenske javnosti. Čeprav je reakcija duhovnika vzbudila močna čustva, kar je popolnoma razumljivo glede na naravo dogodka, pa zdrs, ki je bil v veliki meri tudi posledica komunikacijskega šuma, temperamenta vpletenih in izrazitih teoloških prepričanj, služi kot primerno izhodišče za razmislek o kulturi pokopa pri nas.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Neznanec nasul zemljo in gnoj pred murskosoboškim sodiščem. Palatin: "To je grob napad na sodišče"
Dogodek že preiskuje policija.
V Sloveniji je v manj kot dveh desetletjih prišlo do izrazitega prehoda od tradicionalnih pogrebov k žarnim. Če je bilo leta 2002 po dostopnih podatkih žarnih pogrebov le dobrih 48 odstotkov, ti že nekaj let predstavljajo več kot 80-odstotni delež. In to ne le v urbanih središčih, kjer naj bi bil eden od argumentov za tovrsten pokop pomanjkanje prostora, ampak tudi na praviloma bolj konservativnem podeželju, kar potrjuje Aleksandra Vučkič Banfi iz enega najbolj znanih pogrebnih podjetij v Pomurju. Pri Banfijevih, kjer v povprečju pripravijo 400 pogrebov na leto, opažajo, da se je predvsem v času epidemije koronavirusa tehtnica skoraj povsem prevesila na stran žarnih pogrebov. Vse bolj se uveljavlja tudi raztros pepela, saj številne pomurske občine ob investicijah v žarne zidove hkrati praviloma uredijo tudi prostor za raztros. Na murskosoboškem pokopališču je bil prostor za raztros pepela odprt leta 2022, od takrat pa je bilo tam izvedenih že čez 40 raztrosov pepela pokojnikov. Pri soboški Komunali ocenjujejo, da so razlogi, zakaj se svojci odločajo za takšen tip pogreba, predvsem finančne narave, saj so cenejši od klasičnega pogreba z žaro ali pogreba s krsto. Banfijeva k temu doda, da gre pri odločitvi običajno za željo pokojnika. Pepel pokojnika je mogoče raztrositi tudi izven pokopališča, če to omogoča občinski odlok o pokopališkem redu in ob predhodnem soglasju občine. Ti so, vsaj kar se tiče murskosoboške občine, sila redki, saj je bil raztros pepela izven pokopališča opravljen le v dveh primerih. V obeh je bilo mesto raztrosa reka Mura.
Izgubili smo možnost slovesa
Kot pojasnjuje etnologinja in kulturna antropologinja Simona Kuntarič Zupanc, ki trenutno v okviru projekta DEAGENCY raziskuje vlogo mrtvih v življenju posameznikov v Prekmurju, je časovno dinamična narava pogrebnih ritualov posledica interakcije med različnimi kulturnimi, religijskimi, finančnimi in praktičnimi vplivi. Pomemben mejnik v razvoju pogrebnih običajev pri nas je bila gradnja mrliških vežic v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, kar je po besedah Kuntarič Zupančeve privedlo do prenosa pokojnika iz zasebnih domačih prostorov v javne, skupne prostore ob pokopališčih. To je, kot poudari strokovnjakinja, spremenilo naravo žalovanja in postavilo temelje za nadaljnje spremembe. Naslednji ključni korak je bil prenos organizacije pogreba iz družinskih in vaških rok v roke pogrebnih zavodov, ki so se pojavili kmalu po uvedbi mrliških vežic. »Institucionalizacija pogrebnih storitev je odvzela družinskim članom in sosedom tradicionalne naloge, kar je prispevalo k profesionalizaciji in standardizaciji pogrebnih postopkov,« pojasnjuje Kuntarič Zupančeva in kot zadnji mejnik v tej fazi navede ustanovitev krematorija v Mariboru leta 1998, kar je omogočilo upepelitev pokojnikov iz Prekmurja. Tako je prišlo do žarnih pokopov, ki so postali vse bolj priljubljeni iz različnih razlogov, vključno s higienskimi pomisleki, praktičnostjo in strahom pred živim pokopom.
Širjenje priljubljenosti žarnih pokopov in skrajšanje časa, ko pokojnik prebiva v mrliški vežici, s treh dni na zgolj uro in pol, pa je po njeni oceni moč razložiti tudi s splošnim trendom odmikanja od tradicionalnih pogrebnih običajev, ki ga opažamo v sodobni družbi. »Družba, ki slavi uspeh, lepoto in večno mladost, se izogiba konceptualizaciji smrti in mrtvih teles, ki ne sovpada s temi družbenimi ideali. Institucionalizacija smrti skupaj z odrivanjem bolnih in starejših ljudi na rob družbe dodatno prispeva k spreminjanju pogrebnih praks. Ne smemo pozabiti, da je na spremembe dodatno vplivala tudi pandemija covida-19, ki je zlasti vplivala na število prisotnih pri obredu,« izpostavi strokovnjakinja in kot dokaz vedno večje individualizacije družbe navede še izbiro glasbe med pogrebnim obredom. Tradicionalne mrtvaške pesmi in žalostinke, ki so jih nekoč izvajali vaški pevci, so namreč zamenjale neverske pesmi, izbrane po željah in okusu svojcev ali pokojnika.
Tudi Jelka Pšajd, etnologinja iz Pomurskega muzeja, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem tega področja, kot ključen moment, po katerem je prišlo do korenite spremembe našega odnosa do smrti, navede gradnjo mrliških vežic. Smrtne šege in navade so takrat rapidno začele izginjati, posledica tega pa je pomanjkanje dostojnega slovesa od pokojnih. Pšajdova spomni, da je bil duhovnik in akademik Anton Trstenjak iz Gornje Radgone prvi duhovnik, ki se je dal upepeliti, po njegovi smrti pa so se takšnega načina pokopa začeli posluževati tudi običajni verniki. Kot pravi etnologinja, se naše navade spreminjajo, toda šege ob smrti so občutljive narave in potrebne, čeprav se tega morda zavestno ne zavedamo. »Žarni pokop pravzaprav ni nič novega, zgodovina se ponavlja, a vse to obredje okoli smrti, trupla in svojcev pokojnika izginja, in tega nam manjka – tiste čuječnosti, sedenja, razmisleka o smrti, ki vse bolj postaja tabu tema. Menim, da mora ta pieteta do pokojnika kljub spremembam ostati,« poudarja Pšajdova.
Evangeličani nevtralni
V nasprotju s katoliško in tudi pravoslavno cerkvijo, kjer je strogo prepovedan že žarni pogreb, pa posebnih nasprotovanj do tovrstnih pogrebov ne izražajo v slovenski evangeličanski cerkvi. Kot pravi škof Leon Novak, evangeličanski duhovniki brez zadržkov opravijo obred tudi pri pogrebu, kjer se pepel pokojnika raztrosi, res pa je, da praviloma niso zraven pri samem procesu raztrosa, ampak to zaradi prostorskih omejitev in ne zaradi teoloških razlogov. »Žara in raztros pepela ne izhajata iz krščanske tradicije, ampak iz drugih kultur, je pa na koncu dneva to stvar odločitve svojcev,« še pove Novak.