Ines Baler

V zadnjem obdobju opažam, da veliko ljudi med hojo po javnih površinah telefonira prek zvočnika. Telefon držijo v roki, v višini obraza, poslušajo glas, ki prihaja z druge strani, in mu odgovarjajo. Sprva me je to začelo motiti na kratkem oddihu pri naših južnih sosedih. Veliko domačinov je na jutranjih sprehodih ali pri popoldanskem pohajkovanju telefoniralo tako. Ampak to so bila bežna srečanja, hitro odideš mimo in vprašanje, zakaj telefonirati tako, potone v pozabo. Nakar je sledila druga scena.

S sestro sva nekega dopoldneva sedli v kavarno in si naročili hladno pijačo, ker je bila pripeka res močna, nekajkilometrski pohod pa je prebudil žejo. Terasa je bila v prijetni senci, odpiral se je pogled na morje. Sedeli sva v enem kotu kavarne, na drugi strani terase so pri še nekaj mizah sedeli drugi gostje.

Jure Kljajić

Potem je v kavarno prišla gospa, verjetno v poznih 50. letih, spremljal jo je pes, ki je hitro zašel proti posodici za vodo, ki so mu jo prinesli natakarji, ženska pa je sedla na kavč in si naročila kratko kavo. Potem ko je dobila kavni napitek, je začela s prsti drsati po zaslonu telefona. Vzdušje je bilo mirno, prijetno, nato pa je začel tej gospe glasno zvoniti telefon. Ker sem sedela tako, da sem imela pogled proti njenemu omizju, sem videla, da vidi dohajajoči klic, ampak se ni odzvala. Telefon je odzvonil v prazno, ampak – kot bi trenil – se je melodija spet pojavila.

Pixabay

Takrat se je gospa odločila sprejeti klic in vključila zvočnik. Začel se je pogovor v italijanskem jeziku in čeprav to ni tuji jezik, ki bi ga kakor koli obvladala, sem iz bežnih osnov, tako kot vsi drugi gostje v kavarni slišala, da gospa govori s hčerko. Ni šlo za vljudnostni pogovor v smislu, kako si, kako se imaš, kakšno je vreme, kaj je novega … Mama in hči sta reševali neki, slišati je bilo, resen zaplet, nesporazum, in ker sta to počeli prek zvočnika, so to hote ali nehote poslušali vsi. Priznam, godrnjala sem, češ zakaj moramo vsi naokoli poslušati pogovor zasebne narave. Ker vse, kar sem si takrat želela ob srkanju pijače, je bilo spremljanje osebne drame neke neznanke. Sarkastično, seveda. 

Po vrnitvi z dopusta sem vse več podobnih primerov, ker sem bila nanje verjetno bolj pozorna, opazila tudi v pomurskem okolju. Pa še sedaj ne razumem, zakaj si ne bi, če telefon že držiš v roki, tega prislonil k ušesu, namesto da ga držiš skoraj pred usti. Ali pa si dal v ušesa slušalke. Ker mimogrede ne snemaš govornega sporočila, kjer bi bilo to nekako logično.

Jure Kljajić

Ker sem prejšnji dan razmišljala, katero pametno razlago za to početje uporabiti in napisati, sem za šalo ChatGPT vprašala, zakaj ljudje telefonirajo prek zvočnika. Pametna aplikacija je navedla več razlogov. Najbolj logičen in tudi smiseln je slabši sluh, ampak v primerih, ki sem jih videla, skoraj gotovo ne drži. Preostali so lenoba ali navada, pri čemer piše, da ljudje včasih sploh ne pomislijo, da je to moteče za okolico, potem tehnične težave … A noben odgovor se mi ni zdel povsem prepričljiv. Tudi skupinski pogovor ne more biti, ker sta govorili le dve osebi. Še en razlog pa je, da imajo ljudje občutek, da nič takega ne govorijo, in mislijo, da nedolžen pogovor nikogar ne moti.

ChatGPT je nadalje navedel, da je javno telefoniranje prek zvočnika v raziskavah o javni kulturi eno najpogosteje omenjenih motečih vedenj v javnem prostoru. Po povzetkih naj bi več kot 70 odstotkov ljudi menilo, da je to neprimerno, še posebej na mirnih krajih, da je to ena najbolj nadležnih oblik uporabe tehnologije v javnosti. Nadalje pa je še zapisal, da so osebe, stare od 18 do 30 let, bolj tolerantne do uporabe zvočnika. Razumem torej, moja tri leta čez trideset so kriva, da me to bolj moti kot druge. 

Jure Kljajić

Se pa strinjam s podatkom te aplikacije, da je v nekaterih okoljih uporaba zvočnika dojeta kot nespoštovanje osebnega prostora drugih ali celo kot digitalna aroganca, v smislu moj pogovor je pomembnejši kot vaš mir'. In če smo že pri nespoštovanju osebnega prostora, bi lahko pri tem navedli še več primerov.

Najbolj neprijetno mi je takrat, ko na banki prideš na vrsto, sedeš na stol in z uslužbenko razpravljaš o želeni storitvi. Žal pa se večkrat zgodi, da čakajoči za tabo stoji tik ob tvojem stolu in sliši absolutno vse. Ali ni to popolnoma zgrešeno? Človek bi v primerih, ko je varnost na prvem mestu, pričakoval primerno zasebnost. Zato tudi ne bom enačila podobnega dogajanja v vrstah pred blagajno. Tam pač potrpiš, da te nekdo z vozičkom drega v zadnjico ali pa stoji z ramo ob rami ob tebi.