Okoliščine, ki so vplivale na status družine Hartner kot ene najpomembnejših in najvplivnejših prekmurskih podjetniških družin v prvih desetletjih 20. stoletja, so nedvomno povezane s kontroverznim mlinarjem, trgovcem, politikom in bančnikom Gezo Hartnerjem (1872–1940), mojstrom intuitivne politike v lokalnem in parlamentarnem okolju.
Večina njegovih gospodarskih poslov je bila na robu moralnih ali pravnih norm, večkrat jih je tudi prestopil. V tem prispevku predstavljam Gezo Hartnerja in znano krvno sorodstvo s pomočjo različnih znanih ali manj znanih zgodovinskih dejstev, pridobljenih iz relevantnih pisnih virov in vizualnih dokumentov, ki jih hranijo institucije ali posamezniki. Za prihodnji mesec pa pripravljam prispevek o Ferdinandu Hartnerju, posvojencu Geze Hartnerja, nekdanjem soboškem županu in njegovi družini.
Začetki
Karoly Hartner (1840–1919) se je s soprogo Mario Frech (roj. leta 1838) v Mursko Soboto preselil s Petanjec, najverjetneje leta 1870. Naslednje leto sta se v Murski Soboti tudi poročila. Karoly Hartner je leta 1871 v poslovnem prostoru podolgovate, nizke pritlične zgradbe (hiš. št. 58) v lasti grofa Antala Szaparyja, na vogalu današnje Lendavske in Slovenske ulice, odprl železnino. Leta 1876 je na istem naslovu registriral še trgovino z mešanim blagom. Do leta 1876 je družina Hartner živela v hiši v Lendavski ulici hiš. št. 19 v lasti Ernesta Otta (danes na tem mestu stoji poslopje Zavarovalnice Triglav), kasneje so se preselili v zgradbo hiš. št. 58, v kateri je Karoly Hartner delal kot trgovec.
Grof Antal Szapary je najemno poslovno-stanovanjsko zgradbo konec 80. let 19. stoletja prodal soboški občini. Leta 1893 je bilo zaradi gradnje pločnika adaptirano južno krilo zgradbe (v smeri Slovenske ulice). Med letoma 1906 in 1908 je bil dograjen še podaljšek vzhodnega krila zgradbe (v smeri Lendavske ulice). Takrat je imela zgradba štiri poslovne prostore, namenjene trgovini, in dve bivalni enoti s kuhinjo in shrambo (dokumentacijo in načrte zgradbe hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru). Celotno zgradbo je družina Hartner predvidoma leta 1909 odkupila od občine.
V smeri današnje Slovenske ulice se je na južno krilo Hartnerjevega objekta opirala visokopritlična stanovanjska hiša družine Faschinger. To je bil impresiven stanovanjski objekt, zgrajen leta 1900, z bogato členjenim pročeljem in dvojnim rizalitom (gl. fotografijo). Vse kaže, da je družina Hartner odkupila zgradbo na dražbi leta 1911 (vsi omenjeni objekti so bili porušeni v zgodnjih 70. letih 20. stoletja). V letih 1897–1900 je Geza Hartner zgradil parni mlin (gl. fotografijo) na dvoriščni strani poslovno-stanovanjskega kompleksa (hiš. št. 58) s štirimi pari mlinskih kamnov in dnevno kapaciteto 30.000 kg. Istega leta je v neposredni bližini mlina Geza zgradil še žagarski obrat. Leta 1923 je bila žaga pod imenom »Geza Hartner sin« vpisana v register pri Zbornici za trgovino, obrt in industrijo. Leta 1907 je bila ukinjena poslovna družba »Karoly Hartner« (ustanovljena leta 1871). Geza Hartner, lastnik parnega mlina in žagarskega obrata, trgovine z mešanim blagom in železnino, je registriral novo poslovno družbo »Karoly Hartner es fia« (v prevodu: Karoly Hartner in sin).
Masten in robat humor
Geza Hartner se je rodil 23. novembra 1872 v Lendavski ulici (hiš. št. 19) v Murski Soboti. O njegovi mladosti je malo znanega. Še največ je o njem v svojih spominih (Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju, Kronika let. XII, 1964) napisal Ferid Keršovan (1888–1988), bančnik in upravni vodja Prekmurske banke v 30. letih 20. stoletja, ki je Gezo Hartnerja poznal osebno.
Geza Hartner je kot edini katoličan hodil v nemško osnovno šolo judovske verske občine v Murski Soboti. O tem, da bi nadaljeval šolanje na višji stopnji, ni podatkov. Kot trgovec se je verjetno gibal v Budimpešti, kjer je spoznal svojo bodočo soprogo (takrat že vdovo) Luiso Laval, roj. Schmidt. Civilno sta se poročila 6. junija 1887 v Murski Soboti. Luisa je imela iz prvega zakona dva otroka. Z Gezo skupnih nista imela. Družina je po poroki živela med Mursko Soboto in Budimpešto. Zaradi nekaterih zgrešenih poslovnih potez in zadolževanja ob nakupih ali gradnji poslovnih nepremičnin – tudi parni mlin ni prinašal pričakovanega zaslužka – je bilo finančno stanje družine Hartner v tem času na robu vzdržnosti, zato se je Geza podal v politične vode. Začel je kot agitator za politično stranko ali kandidata, ki mu je ponudil več.
Keršovan omenja, da je bil Geza spreten retorik, govoril je v domačem, prekmurskem narečju. Njegovi teatralni politični govori so bili prepredeni z mastnim in robatim humorjem. Udrihal je vsevprek – po nasprotni politični strani, javni upravi, duhovščini … Uporabljal je ostre in jedke prispodobe, ki so zadevale v živo. Volivcem je zlezel pod kožo in podpirali so ga prav zaradi njegove brezobzirne neposrednosti.
Prelomnica v njegovi politični karieri so bile parlamentarne volitve leta 1910. Takrat je agitiral za opozicijsko Neodvisno stranko (zagovarjala je madžarsko neodvisnost) s kandidatom grofom Žigom Batthanyjem s Tišine. Volilna kampanja je potekala ob pečenki, golažu in vinu, ki sta jih potencialnim volivcem plačevali obe strani. Ženske takrat še niso imele volilne pravice.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Skupina kolesarjev bo za dober namen kolesarila tudi v Pomurju
Namen akcije je zbiranje sredstev za nakup koles za otroke iz socialno ogroženih družin.
Geza Hartner je na teh volitvah kontroliral večji del opozicijskih volivcev. Vse kaže, da mu je nasprotna (vladna) stran ponudila dober »razlog«, da s svojo skupino volivcev prestopi k njim. Ker grof Žiga Batthany ni bil pripravljen na tako zahrbtno dejanje, je Gezi Hartnerju ponudil svojo kandidaturo. Ta jo je sprejel in po krajšem proceduralnem postopku so grofove glasove prenesli na Hartnerja. Tako je postal poslanec murskosoboškega okraja Železne županije v budimpeškem dolnjem domu parlamenta. S tem dejanjem se je začel vzpon družine Hartner.
Parlamentarna leta v Budimpešti
Geza Hartner je v budimpeškem parlamentu dokaj hitro opozoril nase s svojim nekonvencionalnim vedenjem. Tako je z zaigrano komično avtorefleksijo na državnem tožilstvu v Sombotelu septembra 1910 sam zase predlagal čimprejšnje prestajanje štiridnevne zaporne kazni, ne da bi pri tem uporabil status imunitete parlamentarnega poslanca. O tem so se razpisali vsi tedanji časopisi v državi. Kaj se je zgodilo?
Obsojen je bil zaradi neposrednega napeljevanja potnikov, ki so potovali z vlakom med Kermendinom (Körmendom) in Mursko Soboto, da zaradi počasnega tranzita razstrelijo železniško progo. Obenem so mu očitali politično tirado s pozivom na obešenje (svojega) predsednika Neodvisne stranke Ferenca Kossutha (1841–1914). Ni podatkov, ali je Geza Hartner svojo kazen odsedel ali pa so zadevo rešili kako drugače. Budimpeški politiki in javnost so se še dolgo zabavali ob tem primeru. Geza Hartner pa je potisočeril svojo prepoznavnost.
Prometna nesreča s smrtnim izidom
Hartner je bil 18. aprila 1911 udeleženec ene od prvih prometnih nesreč s smrtnim izidom na prekmurskih cestah. V družbi Hermine Laval in njenega prijatelja se je v najetem avtu (lastnika Janosa Dobraya, gostinca iz Murske Sobote) odpravil na izlet v današnjo avstrijsko Radgono. V Sodišincih je voznik Janos Bratinšček zbil enega od dveh pešcev, ki sta v alkoholiziranem stanju kolovratila po državni cesti. Trčenje je bilo usodno za domačina Jožefa Podleska. (Vir: Muraszombat és vidéke, 23. april 1911)
»Hartnerove« šole
Leta 1911 je Geza Hartner na pristojnem ministrstvu madžarske vlade pridobil soglasje za gradnjo nekaj narodnih šol v murskosoboškem okraju. Država mu je gradnjo v celoti prepustila, prevzel je delo v lastni režiji, država pa naj bi mu povrnila stroške opravljenih storitev z obrestmi vred. Bolj ali manj tipizirana šolska poslopja so imela eno večjo učilnico in stanovanje za učitelja. Posebnost teh šol so bila zunanja zidana stranišča na primerni razdalji od šolskega poslopja. Načrtovanih je bilo osem šol, ena (v Vadarcih) ni bila dokončana. Gradnja posamezne šole je stala 22.000 kron.
Geza Hartner je v eni od političnih brošur Samostojne kmetske stranke leta 1923 pri opisu svojih zaslug za to pokrajino naštel vse šole, ki jih je zgradil: v Adrijancih (zgrajena leta 1912), Brezovcih (1913), Mačkovcih (1913), Predanovcih (1913), Serdici (1914), Stanjevcih ( 1913) in Šulincih (1913). Šolo v Vadarcih so dokončali šele v času madžarske zasedbe leta 1942.
Igral vlogo političnega neotesanca
Ferid Keršovan v svojih spominih opisuje Gezo Hartnerja kot osornega in surovega v odnosu do svojih podrejenih. Ljudi, ki so delali zanj, naj bi slabo plačeval. V gospodarskem poslovanju ni nikoli upošteval etičnih norm, tudi se ni trudil, da bi kaj dosegel po metodah klasične proizvajalne aktivnosti ali realnega trženja proizvodov. Bil je prototip asocialnega delodajalca. V predvojnem političnem življenju je igral vlogo političnega neotesanca in zabavljača.
Keršovan omenja, da v političnem življenju po nastanku Kraljevine SHS ni bil izrazit pristaš madžarske opcije, bolj se je nagibal k političnemu programu Hrvaške stranke Stjepana Radića, ki je imela velik vpliv pri ne tako malem delu kmečkega prebivalstva v Prekmurju. Civilni komisar Bogomil Berbuč ni bil tako kritičen do Geze Hartnerja. V priporočilu s 30. marca 1920, ki ga je naslovil na predsedstvo deželne vlade v Ljubljani, glede sekanja lesa na Szaparyjevem posestvu Gezo Hartnerja označi kot vplivno osebo in novi državi prijaznega mišljenja.
Drzna akcija pri zamenjavi valute
Zaradi padanja vrednosti krone in vnosa razvrednotenih bankovcev iz Avstrije in Madžarske se je finančno ministrstvo Kraljevine SHS odločilo za obvezno žigosanje in kolkovanje kronskih bankovcev. S tem so hoteli ugotoviti njihovo število in vrednost. Žigosanje v slovenskem delu države je potekalo med januarjem in februarjem leta 1919.
Kot piše Ivan Jerič v svojem delu Moji spomini, je Hartner po Goričkem razglasil, naj ne dajo žigosati denarja, ker da se bodo Madžari vrnili in bo žigosan denar brez vrednosti. Ko je rok žigosanja v začetku februarja potekel, je razširil vest, da se Madžari ne bodo vrnili in je nežigosan denar brez vrednosti.
Nežigosane kronske bankovce je potem pokupil po nizki ceni in jih prepeljal v Baranjo, kjer so bankovce žigosali nekoliko kasneje kot v slovenskem delu. Kot polnovredne jih je spravil nazaj v Prekmurje. Jerič domneva, da je s tem denarjem pokupil večino delnic Prekmurske banke d. d. (Sztare Gase), ustanovljene leta 1873 kot Muraszombati Takarekpenztar, najstarejše bančne ustanove v Prekmurju. Postal je njen upravni svetnik in kasneje predsednik. Monopolno vlogo Prekmurske banke je onemogočil Jožef Benko, drugi močan industrialec v Murski Soboti, ki je leta 1926 ustanovil Kreditno zadrugo za trgovino in obrt.
Žagarski obrat v Doliču in opekarna v Puconcih
Junija 1921 je Geza Hartner pridobil koncesijo za trgovanje z deželnimi pridelki na debelo. Aprila leta 1923 je z dovoljenjem ministrstva za trgovino in industrijo registriral Delniško trgovsko in industrijsko družbo Hartner M. Sobota. Zaradi večjega poseka na lastnih gozdnih površinah je leta 1925 začel graditi industrijski žagarski obrat sredi gozdov blizu Doliča na Goričkem. Po končani eksploataciji gozdnih površin je žagarski obrat leta 1938 prenehal delati. Leta 1939 je bil demontiran.
Obdelan les, v glavnem hrast, je delniška družba Hartner izvažala v različne kraje sveta. Reklamno gradivo iz tistega časa omenja, da je obdelan les iz murskosoboškega in doliškega žagarskega obrata Hartnerjeva gospodarska družba izvažala med drugim v Casablanco (Maroko), Buenos Aires (Argentina), Severno Ameriko in Turčijo.
Leta 1928 je Geza Hartner s trgovcem Jožefom Bergerjem in hotelirjem Janosem Dobrayem (podjetnikoma iz Murske Sobote) na dražbi kupil opekarno v Puconcih.
Nakup gradu v Gornji Lendavi
Aprila 1930 je lastnik gornjelendavskega posestva, grof Bela Batthany (1871–1945), upokojeni huzarski polkovnik, ki je živel v Zalaegerszegu na Madžarskem, pismeno pooblastil Gezo Hartnerja za prodajo vsega premoženja (bal se je nacionalizacije, vsaj tako naj bi mu svetoval Geza Hartner). Ta je istega leta kupil vse razpoložljivo imetje grofa Batthanyja (grajsko stavbo s pristavo ter okrog 360 hektarjev kmetijskih zemljišč in gozdov) po zelo »prijateljski« ceni.
Grof je kasneje Gezo Hartnerja ovadil zaradi zavajanja glede pravnega statusa njegovega tedanjega imetja, vendar se zdi, da se sodni postopki zaradi začetka druge svetovne vojne niso nadaljevali.
Leta 1937 je agrarni inšpektor pri nadzoru gornjelendavskega veleposestva ugotovil, da je nekoč zapostavljeno veleposestvo lepo napredovalo zaradi intenzivnega gospodarjenja. V okolici Sv. Jurija so Hartnerjevi zasadili okrog 7000 sortnih jablan ter nekaj sto hrušk.
V drugi polovici 30. let 20. stoletja je Geza Hartner v ožjem jedru Salzburga na levi strani reke Salzach kupil tri hiše, in sicer na Franz-Josef-Straße 4, Hubert-Sattler-Gasse 3 in v ulici Rainerstraße 2. Vse tri zgradbe stojijo še danes. Gre za impozantne večnadstropne zgradbe iz srede 19. stoletja.
Poskusi političnega angažiranja
Geza Hartner je v času Kraljevine SHS dvakrat kandidiral za poslanca na skupščinskih volitvah. Leta 1923 je kandidiral na listi Samostojne kmetske stranke politika in pisatelja Ivana Puclja (1877–1945), večkratnega ministra in poslanca med obema vojnama.
V osemlistnem volilnem pamfletu, natisnjenem 2. februarja 1923, je Hartner z naslednjimi besedami opredelil enega od svojih političnih ciljev: »Moj cil bode, csi zadobim etoga boja zselnovöidenje, kmete vküp zdrüzsiti, vu vérsztveno drüsztvo, kak je tou bilou predetim …« V nadaljevanju opozori na žalostno stanje malih prekmurskih kmetov ter na splošno kritizira trenutno politično situacijo v državi in zaključi: »… če boj je, nej szamo moj boj, nego vas tüdi, csi jasz szpadnem, vi szte szpadneli, csi mené odeberete, vi ste obladali …«
Na skupščinskih volitvah 18. marca 1923 mali kmetje očitno niso prepoznali politične ideje Geze Hartnerja. V obeh srezih (v murskosoboškem in lendavskem) je dobil 1111 glasov, kandidat Slovenske ljudske stranke Jožef Klekl st., ki je kandidiral samo v dolnjelendavskem srezu, pa 3648 glasov. Geza Hartner je poskušal še enkrat na skupščinskih volitvah 8. februarja 1925, tokrat z lastno Stranko malih kmetov. Dobil je 1774 glasov, znova premalo za preboj v parlament tedanje države. Tradicionalno so zanj v večjem številu glasovali v Domanjševcih, Fokovcih, G. Petrovcih, Martjancih, Predanovcih in Dobrovniku. Na občnem zboru Slovenske kmetske stranke 2. maja 1926 v Celju so ga člani izvolili za delegata v mariborskem okrožju. Vendar na naslednjih skupščinskih volitvah 11. novembra 1927 ni več kandidiral. Svoje politične posle je počasi prepustil posvojencu Ferdinandu Hartnerju - Lavalu.
Smrt v Budimpešti
Po dolgotrajnih zdravstvenih težavah se je Geza Hartner odločil za operativni poseg v Budimpešti, vendar je po nekaj dneh bolnišničnega zdravljenja umrl 29. februarja 1940. Pokopali so ga v nedeljo, 3. marca 1940, ob treh popoldne na pokopališču Farkasret v Budimpešti. Začasen grob (pokopan naj bi bil v predvideni družinski grobnici v Murski Soboti) je kot tak ostal vse do prekopa grobne parcele leta 1969. Po pogovoru z upravo omenjenega pokopališča maja letos smo dobili informacijo, da se grobne parcele na njihovem pokopališču načeloma zakupijo za 25 let. Po tem času je treba parcelo ponovno zakupiti. Ker se to ni zgodilo, so grobno parcelo Geze Hartnerja preštevilčili in odstranili vidna znamenja. Eden od najpremožnejših prekmurskih industrialcev danes torej nima svojega groba. Soproga Maria Louisa Hartner je umrla 23. junija 1937 na svojem domu v Murski Soboti.
Večmilijonska oporoka
Dvanajst dni pred smrtjo, 17. februarja 1940, je Hartner pri sodnem poverjeniku deponiral svojo oporoko. Na zapuščinski razpravi junija 1940 pred javnim notarjem Vladimirjem Jezovškom, hišnim prijateljem družine Hartner, so se dediči seznanili z vsebino oporoke. Geza Hartner svojih bioloških otrok ni imel. Leta 1918 je posvojil Ferdinanda in Hermino Laval. 18. decembra 1937 pa je v Murski Soboti posvojil še tri otroke Hermine Laval Hartner (por. Andersch): Ferdinanda (roj. leta 1917), Hermino (1920) in Akosa (1927).
Z oporoko je Geza zapustil svoje celotno premoženje posvojencema Ferdinandu in Hermini. Vsak je dobil polovični delež. Vsakemu od treh otrok Hermine Andersch (ki jih je posvojil leta 1937) je zapustil hišo v Salzburgu (vir: Arhivsko gradivo, fascikel 34–35, PIŠK Murska Sobota). Ocenjena vrednost skupnega premoženja Geze Hartnerja leta 1940 v Kraljevini Jugoslaviji in tujih državah je presegala več milijonov takratnih dinarjev.
Genealogija družine Hartner
Mihael Hartner, roj. okrog l. 1820 (sin Karolya Hartnerja iz Szigetvara na Madžarskem), ki je živel v zunajzakonski skupnosti z Johanno Klimek.
Otroci:
Karoly Hartner (Petanjci, 3. april 1840 – M. Sobota, 9. julij 1919)
Jozsef Hartner (Petanjci, 3. april 1840), bil je upravitelj na posestvu Geze Szaparyja v kraju Szerbszentpeter v Romuniji – danes Sanpetru Mare. Poročil se je z Aurelijo Hofer. Datum smrti ni znan.
Maria Hartner (Petanjci, 1. september 1842 – umrla istega leta)
Karoly se je 30. novembra 1871 v Murski Soboti poročil z Mario Frech, roj. l. 1838, iz kraja Aufhofen (nemška dežela Baden-Württemberg).
Otroci:
Geza Hartner (M. Sobota, 23. november 1872 – Budimpešta, 29. februar 1940)
Maria Hartner (M. Sobota, 14. januar 1874 – umre istega leta)
Helena Hartner (M. Sobota, 2. julij 1875 – umre istega leta)
Amalia Hartner (M. Sobota, 19. april 1877 – M. Sobota, 23. junij 1880)
Karoly ml. Hartner (M. Sobota, 30. avgust 1879 – predvidoma umre v Budimpešti konec 50. let 20. st.)
Geza Hartner se je 6. junija 1897 v Murski Soboti poročil z vdovo Mario Luiso Laval, roj. Schmidt (Dunaj, 22. februar 1867 – M. Sobota, 23. junij 1937). Maria Luisa, hči Petra Schmidta in Luise Girzikovszky (družina je živela v Gradcu), se je okrog l. 1889 poročila z avstro-ogrskim častnikom francoske narodnosti, topniškim majorjem Ferdinandom Lavalom (roj. 1846, umrl l. 1895 v Gradcu). V tem zakonu sta se rodila Hermina Laval (Lvov Ukrajina, 8. 8. 1890 – čas in kraj smrti nista znana) in Ferdinand Laval (roj. 1894). Oba otroka iz Luisinega prvega zakona je Geza Hartner posvojil l. 1918. Takrat sta oba otroka prevzela priimek Hartner. Geza in Luisa skupnih otrok nista imela. Leta 1938 je Geza Hartner posvojil še vse tri otroke pastorke Hermine (Laval) Hartner, poročene z lekarnarjem Jožefom Anderschem iz Murske Sobote.
Karoly Hartner ml., mlajši brat Geze Hartnerja, se je šolal v Budimpešti. Končal je študij elektrotehnike. Do leta 1946 je bil eden od direktorjev tovarne kablov, žic in žične vrvi Felten & Guilleaume v Budimpešti. Pred l. 1918 se je poročil z Vilmo Gahlen. Vse kaže, da tudi v tem zakonu ni bilo otrok.
Očitno je bil Karoly Hartner (umrl je konec 50. let 20. st.) zadnji moški potomec družine Hartner.
