Hrabroslav Lindič se je 13. julija 1946 rodil očetu Slavku in mami Marici (z dekliškim priimkom Vrankar) v Radečah pri Zidanem Mostu. Hrabroslav, ki to ime nosi malodane samo v uradnih dokumentih, sicer pa je od malega znan po vzdevku Sine, se je pridružil leto dni starejši sestri Marjetici. »Ime mi je izbral oče, mamo pa je ob tem skoraj zadela kap. A kaj je hotela, saj je bilo po vojni in evforija po zmagi in hrabrosti se še ni polegla. Tudi sestra takega imena ne bi mogla nikakor uporabljati. Ker so me tako klicali sinek, sem si v prvem razredu napisal na zvezek: Lindič Sinek. Od takrat se me je to ime prijelo in me vsi, ki me poznajo, še danes kličejo Sine,« se spominja Lindič.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vrbanec pred tekmo z Olimpijo: "Mislim, da imamo vse možnosti, da jim zagodemo"
Matic Vrbanec je pred prihajajočim obračunom z Olimpijo delil svoja pričakovanja in razmišljanja.
Družina se je kar nekajkrat selila: iz Radeč jih je pot zanesla v Slovenske Konjice in kasneje v Poljčane, na koncu pa so pristali in tudi ostali v Lendavi, kjer je Sine končal osnovno šolo. Nato je štiri leta obiskoval edinstveno šolo SŠTV v Murski Soboti. »To je bila srednja šola za telesno vzgojo, katere ravnatelj je bil profesor Evgen Titan.« Vmes je počitnice preživljal v Radečah, na Reki in Gorenjskem.
O spominih v romanu Sine
Spomine na svoje otroštvo in mladost je opisal v romanu Sine, ki ga je na začetku junija 2022 predstavil tudi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. A glavni razlog, da ga tokrat predstavljamo, je ta, da bo v kratkem minilo šestdeset let od takrat, ko je izšla njegova knjiga Kolesarstvo – ljudski šport v Pomurju, ki jo je napisal kot maturitetno nalogo pri profesorju Titanu. Vezavo zanjo mu je brezplačno naredil Ivan Kavaš iz Kolesarskega kluba Prekmurje Beltinci.
»Kolo življenja nenehno teče in v vožnji skozi stoletja spreminja bivanje nas vseh, ki minevamo kot senca,« je zapisal v uvodu naloge, ki jo je razdelil na pet poglavij: Nastanek kolesa, Pred 79 leti so stekla prva kolesa, Razvoj kolesarstva v Pomurju, Kolesarjenje in Kaj nam nudi kolesarstvo. »Ko sem za nalogo raziskoval po prekmurskih vaseh, kot so na primer Markišavci, sem bil malce lepše oblečen in so ljudje mislili, da sem iz davčne inšpekcije, ker si moral takrat kolo prijaviti. Zato so mi na vprašanje, koliko koles imajo doma, odgovarjali, da nobenega, ko pa sem jim razložil, da nisem z davkarije, ampak samo srednješolec, ki dela maturitetno nalogo, so mi dostikrat priznali, da imajo doma kar štiri kolesa,« se smeje Lindič.
V poglavju Razvoj kolesarstva v Pomurju, ki je za nas najbolj zanimivo, je zapisal, da so bili izseljenci v Francijo, ZDA, Kanado in Nemčijo pionirji, ki so prvi pripeljali redka kolesa v našo pokrajino. »Tudi študenti so v tej vlogi prizadevno sodelovali. Ta kolesa so bila najrazličnejših oblik. Imela so debele pnevmatike, dvojne prečne cevi in raznovrstna krmila. To ekonomično prevozno sredstvo je v Pomurju postajalo domače in služilo v številne namene lastniku.«
Ker je bilo koles vse več, se je čutila potreba po organiziranosti tega že tudi začetnega športa. »Tako je bila leta 1935 ali 1936 ustanovljena kolesarska sekcija v sklopu takratnega športnega društva Mura. Pobudnik in ustanovitelj sekcije je bil tovariš Nemec. Delo v začetni fazi razvoja je bilo seveda oteženo zaradi takratnih razmer in strukture družbe same. Kmalu so se pojavila tudi prva organizirana tekmovanja. Tako so prvo dirko priredili v Ormožu, malo pozneje pa v Ljubljani, kjer je bilo organizator tamkajšnje društvo Hermes.«
Leta 1964 v soboški občini kar 36 tisoč koles
Po krajšem obdobju mrtvila se je nato v Pomurju iz dneva v dan pojavljalo več koles in kolesarstvo kot šport je postajalo bolj množično. Leta 1946 je bila v ljutomerskem društvu Fiskulture ustanovljena kolesarska sekcija. Junija istega leta je postala ta sekcija samostojen kolesarski klub z imenom Mura. »Ustanovitelj te sekcije (pozneje kluba) je bil tovariš Polanič. Klub je vodil vse do leta 1953, kljub nastajajočim težavam,« piše Lindič.
V poglavju Kolesarjenje je poudaril, da je v Pomurju res toliko koles in kolesarjev, da lahko mirno zatrdi, da je kolesarstvo ljudski šport. »Tako kot si v drugih krajih ne bi mogli predstavljati hiše brez ure, tako si v Pomurju ne moremo zamisliti hiše brez kolesa.« Dodal je, da je bilo tistega časa (leta 1964) v murskosoboški občini 36 tisoč koles, v lendavski občini pa 12.300.
Kot vire za svojo nalogo je Lindič na koncu navedel Priročnik za cestne dirke Jožeta Uršiča iz leta 1964, Enciklopedijo Leksikografskega zavoda iz Zagreba iz leta 1955, knjigo Sedemdeset let slovenskega kolesarskega športa iz leta 1957, pogovor z Andrejem Mlinaričem, predsednikom Kolesarskega kluba Prekmurje, in nekdanjim aktivnim kolesarjem Slavkom Svetino, ob tem pa še pogovore in zbiranje podatkov v delovnih organizacijah.
Njegovo maturitetno nalogo je ilustriral današnji znani slovenski akademski slikar in grafik Zdenko Huzjan, ki ga je Lindič spoznal med svojim bivanjem v Lendavi.