Letos mineva sedemdeset let od objave prve zgodbe o stripovskem junaku Zvitorepcu, ki ga je ustvaril in mu duha vdihnil Miki Muster (1925–2018), pionir slovenskega stripa in animiranega filma, rojen v Murski Soboti. Na tega prebrisanega lisjaka in njegova prijatelja želvaka Trdonjo in volka Lakotnika ter številne druge priljubljene like, s katerimi so odraščale generacije, nas spomni ulična razstava v Drevoredu Martina Lutra.
Mnoge Mustrove like poznamo tudi iz ilustriranih publikacij, filmov, oglasnih spotov ali z embalaž različnih izdelkov, kot so bili za Jelovico, napovednik Cikcaka, Medolino za Podravko, za Radensko, za Viki kremo ali bombone Visoki C. Razstavo je pripravila Metka Fujs, direktorica Pomurskega muzeja Murska Sobota, na podlagi fotografij iz družinskega in muzejskega arhiva ter objavljenih besedil in njegovih del.
Trije navihani prijatelji
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) Tako poteka pravilna vožnja v spornem dvopasovnem krožišču v Lendavski ulici
Pri vključevanju v krožišče z dvema prometnima pasovoma moramo najprej zapeljati na levi oz. notranji prometni pas, če krožišča ne nameravamo zapustiti pri prvem izvozu. V krožišču v Lendavski ulici v Murski Soboti se večina voznikov tega ne drži.
Strip Prelisičeni Zvitorepec je bil prvič objavljen v prvem slovenskem ilustriranem tedniku Poletne podobe 11. julija leta 1952, v katerem nastopa v različnih dogodivščinah. Zvitorepec je predelana podoba zvitorepke, ki pogosto nastopa v slovenskih pravljicah, značajsko je tipičen lisjak in je med trojico junakov najbolj zvit in prebrisan. Spušča se v pustolovščine, kjer se bojuje na strani pravice in dobrega. Bojev je bilo veliko, a so bili brez prelite kaplje krvi. Muster je rad poudarjal, da se je v svojih delih izogibal nasilju in se zavzemal za mir. Tudi slogovno se je Zvitorepec skozi čas spreminjal, v prvih zgodbah, ko je bil upodobljen s peresom, je pritlikav lisjaček, kasneje, ko je Muster začel risati s čopičem, pa visok lisjak. S tem junakom se je avtor najbolj identificiral, saj je tudi sebe videl kot navihanega, ob tem pove Fujsova.
Volk Lakotnik je požeruh in lenuh, marsikdaj neumen, zaradi česar se redno znajde v težavah. Obvlada nekaj prijemov juda in je vedno pripravljen na pretep. Čeprav ni preveč brihten, mu vedno vse uspe, kar je še povečalo njegovo priljubljenost. V prvih stripih je bil negativec, sčasoma pa je postal pozitiven junak, v začetku upodobljen kot visok, grd in negativen volk, kasneje pa kot debelušen in prijazen. Želvak Trdonja je med trojico junakov najnižji, najstarejši in najbolj moder, tudi preudaren, trdoglav, a prilagodljiv. Sčasoma je njegova trda in resna podoba dobila nekaj več mehkobe in prijaznosti.
Ni dobre zgodbe brez negativcev
Ker dobre zgodbe ni mogoče narediti brez zapleta ali negativcev, se je pozitivnim stripovskim junakom pridružil Joža Gulikoža, majhen žabon z mečem, pred katerim trepeta ves svet. Vedno je obkrožen s tolpo pomagačev, ki pa so ljudje. Sprva so v Mustrovih stripih nastopali le živalski junaki, človeški so se jim pridružili kasneje. Na koncu so ostali samo ti štirje živalski liki, preostali so bili človeški. Muster, pravi Fujsova, se je ustvarjanja likov loteval podobno kot Disney ter figuram in človeškim značajem poiskal žival, ki jo je upodobil s človeškimi lastnostmi. Živalski liki so počlovečeni in se borijo z negativci. »V zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja je prvi v Evropi risal stripe z govorečimi živalskimi liki v glavnih vlogah.« Sicer pa svojih likov ni le narisal in jim dal zunanje podobe, dal jim je značaj, dušo in življenje. Poznavalci pravijo, da se v njegovih likih skriva tudi slovenski značaj.
Kot je razložila avtorica razstave, so prigode nastajale v času socializma, ali kot so zapisali, ko mu je predsednik države Borut Pahor podelil red za zasluge, »v sivih časih informbiroja«. To je bil čas, ko ljudje niso toliko potovali, Mustrovi junaki pa so raziskovali Divji zahod, potovali po Afriki, v prazgodovino, v vesolje, po gradovih ter odkrivali svet za njih. Prigode so izključno Mustrovo avtorsko delo, saj je zanje prispeval tako risbo kot besedilo. Zgodbe, ki jih je pisal, so izražale njegov domišljijski svet in njegova stališča.
Prigode Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje so kot izvirne zgodbe izhajale v časopisih in revijah med letoma 1952 in 1973, kasneje, vse do danes, pa v ponatisih in v knjižnih izdajah tako v slovenskem kot v tujih jezikih, nemščini, hrvaščini, italijanščini in madžarščini. Drugi njegovi znani stripi so še Medvedek Neewa, Lupinica, Poslednji Mohikanec, Čebelica Maja in drugi. Poleg stripov je priredil in zrisal serijo slikanic po motivih svetovne in domače mladinske literature. Njegova dela so pogosto objavljali tudi kot podlistke časopisov ali revij, ki so si jih mnogi vestno izrezovali in si na koncu ustvarili lastno knjigo, ki so jo še večkrat prebirali. Otroci pa so se z njegovimi deli srečavali tudi v učbenikih in delovnih zvezkih.
Zvitorepec preskoči plot
Muster si je od zgodnjega otroštva želel, da bi bil animator in da bi se njegovi liki premikali. In Zvitorepec je kmalu po nastanku naredil nekaj prvih korakov in preskočil plot, v 60. letih prejšnjega stoletja pa je za Viba film naredil tri risane filme: Puščica, ki velja za prvi slovenski risani film, Kurir Nejček in Zimska zgodba, od leta 1967 do 1990 pa je ustvaril okoli 380 televizijskih napovednikov in oglasov za malodane večino takrat najbolj prepoznavnih slovenskih in jugoslovanskih podjetij. Mnogi so tudi s svojimi slogani postali legendarni.
Posebna prelomnica na njegovi ustvarjalni poti je bila v 70. letih 20. stoletja, ko se je preselil v Nemčijo. Delal je v Bavaria Studios v Münchnu, kasneje tudi za slovitega karikaturista Mordilla in zanj naredil okoli 400 filmčkov. Zanimiv je podatek, da je bilo treba za 20-sekundno risanko ustvariti 300 risb. V Nemčiji je skupaj ustvaril okoli 600 minut risanega filma, večinoma je vse narisal in ustvaril sam, le barvali so drugi. To je zahtevalo neskončne ure dela in potrpežljivosti, se je pa ob tem zabaval ob svoji domišljiji in dogodivščinah junakov. Kljub temu da je v tujini ustvaril obsežno in izjemno delo, njegovo ime ni navedeno, saj so avtorske pravice pripadale naročnikom.
Mustrova sporočila še vedno aktualna
Kot je še poudarila Metka Fujs, je Muster znal v ustvarjanje subtilno vnesti del svojega razmišljanja in videnja sveta, ne glede na to, da je ustvarjal v enoumnem režimu. Njegovi junaki niso bili sledilci ali protagonisti idej tistega časa, bili so avanturisti in individualisti, skozi njihove prigode in karakter pa so med bralstvo prišla Mustrova idejna sporočila. Ta so, čeprav je od nastanka minilo že nekaj deset let, še vedno aktualna in izražajo tudi stanje duha zdajšnjega časa. Ukvarjal se je tudi s politično karikaturo in skozi like izpovedoval svoje politično stališče do sistema in družbe, pravi Fujsova. Svoja stališča je prenašal na svoje like, ker pa je bil sam pozitiven, so bili taki, prijazni in hudomušni, tudi njegovi liki. Največ karikatur je objavil v reviji Mag, pri tem pa najpogosteje karikiral osrednji slovenski politični figuri Milana Kučana in Janeza Drnovška.
Ker je Miki Muster zaznamoval s svojimi nagajivimi, hudomušnimi, a prijaznimi liki številne generacije, se ga vsake toliko časa spomnijo v različnih slovenskih mestih, še vedno pri Zavodu Strip Art iz Ljubljane izhajajo ponatisi njegovih del. Tudi ulična razstava v Murski Soboti nam pokaže Mustrov iskrivi značaj in njegov brezkončni talent, spomni na številne junake, ki so se vpisali v slovensko literarno zgodovino in v naš zgodovinski spomin. »Spomni pa nas tudi, da je eden tistih Sobočanov, ki so s svojim delom naredili to mesto bolj svetovljansko,« še pove avtorica razstave Metka Fujs.
Rad pravil, da ga je voda prinesla
Miki Muster je znameniti slovenski animator, ilustrator, stripar, karikaturist, kipar, novinar in filmski režiser, rojen v Murski Soboti očetu Jožetu, zdravniku in zobozdravniku, ter mami Jolanki, ki je bila vzgojiteljica. Na dan rojstva je bila velika poplava, zato je rad pravil, da ga je voda prinesla in da od tod izvira njegovo navdušenje za plavanje, ki ga je spremljalo vse življenje.Nekaj časa so živeli v Murski Soboti, zaradi očetove službe pa so se preselili v Krmelj pri Sevnici in nato v Ljubljano. V kinu v Ljubljani se je kot sedemletnik prvič srečal z animiranim filmom, po ogledu Disneyjevega animiranega filma Sneguljčica in sedem palčkov pa se je odločil, da bo tudi on nekoč postal animator. Veliko je risal in sanjal, kako ustvarja risane filme, kar se mu je kasneje tudi uresničilo. Že v otroštvu si je zadal cilj, da bo v svojem življenju z risbo zabaval ljudi, tako kot so drugi v slikanicah zabavali njega.
Ker se je mama z očetom razšla, so se vrnili v Mursko Soboto, kjer je končal gimnazijo. Po končani likovni akademiji v Ljubljani je postal akademski kipar, spomenik narodnemu heroju Štefanu Kovaču iz leta 1954, ki stoji pred Gledališčem Park, je edino ohranjeno kiparsko delo. Kmalu se je raje posvetil svoji ljubezni do risanja in animacije ter pisanju zgodb. Kasneje je odšel v tujino, v Nemčijo, kjer pa ni delal pod svojim imenom, ampak za različne naročnike, Mordilla, Bavario film in druge.
Kljub izjemni priljubljenosti je postal v Sloveniji prepoznaven šele v svojih poznih ustvarjalnih letih. Med drugim je prejel nagrado viktor za delo na področju medijske ustvarjalnosti, Mestna občina Murska Sobota mu je podelila naziv častni občan, prejel je tudi nagrado mesta Ljubljana. Predsednik republike Borut Pahor ga je leta 2014 odlikoval s srebrnim redom za zasluge, leta 2015 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.