Leta 2007 je izšla njena Resnična pravljica – mala knjiga velikih resnic, ki je prevedena tudi v nemški jezik. Predstavljena je bila tako v Sloveniji kot tudi v tujini, nazadnje na Dunaju. Gre za drobno knjižico, ki je polna simbolike in velikih sporočil. »Mnogi, ki so jo prebrali, pravijo, da gre za učbenik, ki ga je treba brati počasi in večkrat. Že zato, ker je – tako kot pri Malem princu – bistvo očem skrito in je za razodetje rdeče niti treba iskati med vrsticami. Na prvi pogled knjiga za otroke je pravzaprav zelo močno sporočilo odraslim – o tem, kaj je bistvo življenja in kako do njega priti, kako ga živeti,« pravi avtorica. Po nekajletnem pisateljskem premoru je junija letos izšel njen roman Sovje noči – Pogovori z Marselom, katerega vsebina, kot je slišati med bralci, priklene k sebi vsakogar, ki knjigo odpre. Premierna predstavitev knjige je bila pred kratkim v njeni domači Lendavi.

Vlado Sofronievski

Izpolnila, kar je obljubila leta 1997 in nato še 2023

Knjiga je posvečena avtoričinemu nečaku Marselu, ki je pred dvema letoma umrl tragične smrti. Pisala jo je vse njegovo življenje, pisana je po resničnih dogodkih in opisuje resnične osebe ter kraje, tudi Marselovo ljubo Soboto in Prekmurje. Prvih nekaj strani je napisala že februarja 1997.

»Bilo je v Gaberju, v hiši mojega otroštva, kjer je tedaj umirala strina. Bila je moja prijateljica, zaupnica in velika učiteljica, ki je z zanimanjem spremljala moja popotovanja, delo, študij in se me vsakič, ko sem se vrnila domov, neizmerno razveselila. Zaupali sva si marsikaj in o meni je vedela več kot večina drugih meni ljubih ljudi. Vame je verjela bolj, kot sem vase verjela sama, in trdila je, da 'sem velika, posebna duša, katere naloga je učiti in voditi druge'. Tega me je bilo strah in sram, sama sebi sem se zdela povsem povprečna, nezanimiva. Strina pa me je vedno znova, leto za letom prepričevala, da sem to, kar sem, znam in imam, dolžna deliti z ljudmi. Vztrajala je, da napišem knjigo, in tedaj, tistega februarja, ko je umirala, bila je nedelja, sem ji to tudi obljubila. Marsel je bil tedaj šele nekaj mesecev star dojenček. Od prvega dne sva si bila tako blizu, da so mnogi mislili, da je moj sin. To, kar sva imeli s strino, sva imela kasneje tudi z Marselom – tesno, zaupno vez. Spraševal me je o knjigi in me spodbujal, da jo končam. Januarja 2023 me je rotil, naj mu obljubim, da bom to nikoli dokončano knjigo končno le končala – in sem mu. Bilo je v Lendavi, na zadnjem družinskem srečanju, v nedeljo, natančno dva tedna prej, kot je, kakor so kasneje potrdili tudi na sodišču, nič dolžen in nič kriv umrl strašljive smrti kot povsem naključna žrtev tedaj povsem neprištevnega, psihično bolnega človeka,« opiše pretresljivo zgodbo Sandra Habjanič Kasaš, ki je večino knjige napisala že mnogo pred tem umorom, ki je, kot pravi, skoraj ubil tudi njo.

Mihael Habjanič Kasaš

»Nisem razumela, kaj se dogaja in zakaj po vseh teh letih pisanja še vedno ne vem, kdo je glavna oseba, kaj je rdeča nit romana in zakaj knjige ne morem in ne morem dokončati. Bolečina ob izgubi Marsela me je raztreščila na prafaktorje in ko sem skupaj z najbližjimi tonila v prepad, so se začele Sovje noči ... In nešteta sporočila – med drugimi tudi to, da je knjiga zdaj končana.«

Vlado Sofronievski

O tem, kaj so sovje noči in zakaj tak naslov, avtorica pravi, da so to budne noči, ko dela bolj, kot nekateri delajo podnevi. »V tišini in temi sove najbolje vidijo in največ slišijo. S sovami sem povezana že od mladih nog. Kot deklico me je obiskovala ogromna sova, moja prijateljica, ki so se je odrasli bali. Ker sove veljajo za modre, skrivnostne, ponoči najbolj aktivne živali in ker je kmalu po Marselovi smrti nastala fotografija, kjer je ob meni upodobljena sova, se nama je z založnikom zdelo primerno, da jo zaradi globoke sporočilnosti in simbolike vsega, kar je v knjigi, dava na naslovnico. Z naslovom sva imela več težav – mojo željo, da bi knjiga imela kratek in jasen naslov Marsel, je Robert Titan Felix iz založbe Droplja nadomestil z naslovom Sovje noči in izkazalo se je, da je imel prav. Ne pišem namreč samo o Marselu, temveč o vsem, kar sva v življenju doživljala in o čemer sva govorila, razmišljala, si želela. In velik del najinih pogovorov se je odvijal tedaj, ko so sove budne.«

Preberite še

· Turizem

Kdaj se odprejo predbožični sejmi v 2025?

Kot še pravi avtorica, je knjiga namenjena vsem: tistim, ki so (že) obupali nad svetom, ljudmi in življenjem, kot tudi tistim, ki še gojijo kanček upanja, da za srečo, uspeh in zadovoljstvo še ni prepozno. »Knjiga tolaži obupane, vliva upanje in spodbuja, da gremo naprej, da se ne predamo. Ohranja vero v dobroto in človeštvu ponuja recept za mir na svetu. Rešitev se ne skriva v maščevanju, sovraštvu in obsojanju, temveč v sočutju, razumevanju, odpuščanju.«

Vlado Sofronievski

O tem, ali pod njenim peresom nastaja še kaj, pa pravi, da ima napisanega že mnogo, kdaj in ali sploh bo to pisanje izšlo v knjižni obliki, pa da je odvisno predvsem od bralcev, zanimanja javnosti in založb. »Čeprav vse kaže, da bodo Sovje noči prevedene v tuje jezike in da me čaka še več dela, je prvo, kar si sedaj želim in potrebujem, vsaj malo počitka. V knjigo sem vložila celo sebe in včasih se mi zdi, da sem povsem prazna, izžeta. Na srečo seveda tudi olajšana in osvobojena – zato, ker sem izpolnila obljubo! Tisto, ki sem jo leta 1997 dala strini, in to, ki sem jo 26 let kasneje dala še Marselu,« je sklenila.

Vlado Sofronievski