KIT Žižki, naboljše podjetje po izboru bralcev Vestnika: prednost vlaganju v ljudi

Oče družinskega podjetja KIT (Kovinski izdelki Tibaut) je Štefan Tibaut. Leta 1990, ko je ustanovil podjetje, se je usmeril v izdelavo dimniških vratc ter nakupovalnih košaric in vozičkov za potrebe samopostrežnih trgovin. »Šlo je za dva tržno zanimiva izdelka, ki pa sta bila tudi tehnološko zahtevna,« je poudaril eden od zdajšnjih vodilnih v družinskem podjetju – Tibautov zet Anton Cigan, ki je s Tibautovim sinom Petrom leta 2008 prevzel podjetje. Znotraj podjetja sta našla vsak svojo vlogo in se dopolnjevala. Antonu je bolj ustrezal poslovni del, Peter pa se je s svojo tehnično izobrazbo usmeril v tehnološki razvoj in projektiranje izdelkov za končne kupce. »Že od očeta smo se naučili, da ima podjetje razvojno perspektivo, če ima dovolj široko ponudbo izdelkov in lastne tehnološke rešitve za potrebe kupcev,« je poudaril Peter Tibaut. Po referencah in proizvodnem programu se vidi, da ima podjetje razvejeno dejavnost in tudi ponudbo izdelkov. Glavna dejavnost podjetja je proizvodnja različnih regalov – od arhivskih do velikih za potrebe trgovskih centrov – in omar. Ob tem imajo razvito tudi kooperacijsko dejavnost in izdelujejo komponente za potrebe svojih partnerjev.

Kupci jih sami iščejo

So pa tudi podjetje, ki ponuja storitve. Razpršenost in ponudba izdelkov za različne potrebe podjetje varujeta pred velikimi tveganji na trgu. Gre za prodajo inženiring storitev od idejne zasnove, projekta do proizvodnje in montaže, ki pa je zelo odvisna od gibanj na trgu. Oba sogovornika sta poudarila, da trenutno ni problema, saj jih kupci sami iščejo. Čisto drugačna slika pa je bila pred devetimi leti, ob gospodarski krizi. Takrat velikih naložb skorajda ni bilo. Del izpada dohodka so kompenzirali s prijavami na državne razpise. Anton Cigan je dejal, da bi v javnem sektorju lahko zaslužili več, če bi bil pri javnih naročilih ob najnižji ceni upoštevan tudi kriterij kakovosti. Zdaj na račun najnižje cene pri javnih naročilih dobro živijo predvsem posredniki.

Za preživetje podjetja med krizo je bila ključna naložba v tehnologijo. Takrat je podjetje tvegalo in z lastnimi sredstvi kupilo laserski rezalnik za pločevino, vreden 350 tisoč evrov. S prodajo storitev so nadomestili izpad povpraševanja po investicijski opremi. Štefan in Peter sta se vprašala, kaj bi se zgodilo s podjetjem, če bi se takrat odločila za gradnjo proizvodne hale, ki so jo prav tako potrebovali. Po njuni oceni bi se znašli na robu preživetja. To, da ne bi preživeli, se verjetno ne bi zgodilo. »Zavedati pa se je treba drugega ključnega elementa, ki ga potegne za sabo kriza – predvsem pomanjkanje dela v podjetju. S krizo se ti ne sesuje samo zid, ampak ostaneš brez temelja, na katerem si gradil. Mi smo še vedno majhno podjetje, trenutno z 21 redno zaposlenimi in dvema kooperantoma, ki delata za nas. Ob pojavu krize ne moreš pričakovati lojalnosti od zaposlenih in čisto normalno je, da si ti iščejo boljši kruh. Za nas pa je vsak zaposleni izrednega pomena, saj si je pridobil znanja in izkušnje, brez katerih podjetje težko preživi. Zato je bilo dobro, da smo s prodajo storitev z laserskim rezalnikom nadomestili izpad prihodkov. Hkrati pa smo dobili nova znanja in izkušnje, ki so pomenile veliko konkurenčno prednost v začetku ponovne rasti,« je povedal Anton Cigan. Ker podjetje ni utrpelo posledic krize, je v obdobju rasti takoj začelo naložbo v novo halo in s tem so posredno izboljšali razmere za delo vsem zaposlenim.

Razvojni mejnik

»Zdaj smo ponovno na razpotju. V obdobju zadnjih osmih let dosegamo od 10- do 12-odstotno letno rast prihodkov. To je delno povezano z rastjo produktivnosti in višjo dodano vrednostjo. Vsaj polovica rasti pa je posledica rasti obsega proizvodnje. To pomeni, da smo na novi prelomnici. Na eni strani bomo potrebovali nove delavce, na drugi pa moramo zgraditi novo halo. Poskušali smo z nakupom nekdanjega Toka, vendar je cena DUTB za nas nesprejemljiva. Pogajati pa se niso pripravljeni. Zato bomo, če bomo gradili, to storili v eni od obrtnih con,« dodaja Peter Tibaut. Razloga za dilemo sta dva, rahlo ohlajanje gospodarske rasti in napoved ponovne recesije, drug pa so previsoke gradbene cene. Oba sta poudarila, da ima prednost vlaganje v znanje in ljudi. To podjetje zmore z lastnimi viri. Tudi naložba v novo halo sama po sebi ni problem, vendar bi po oceni obeh to naložbo delno morali financirati s pomočjo kredita, kar bi bilo ob morebitni krizi preveliko tveganje. V kriznih časih je bilo izrednega pomena, da podjetje ni bilo zadolženo, in tudi zdaj je finančno neodvisno.