Kmetija Horvat Ratkovci: Rešitev za Goričko je na dlani

Za Ratkovce lahko zapišemo, da so ena vitalnejših vasi na Goričkem. Ne toliko zaradi prebivalstva, ampak zaradi kar nekaj močnih kmetij v tem naselju. Vse so nekoliko stran od ceste, ki poteka ob Ratkovskem potoku. Verjetno zaradi racionalnosti. Prebivalcem, ki so se ukvarjali s kmetijstvom že od nekdaj, se je zdelo škoda pozidati najboljšo »dolinsko« zemljo.

Tudi na Goričkem zemlje primanjkuje

Tokrat nas je pritegnila kmetija Jožeta Horvata. No, Jožeta sta dva. Oče, ki zase pravi, da je na kmetiji zaposlen, in mladi gospodar. Gre za kombinirano živinorejsko-poljedelsko kmetijo. Glavni dohodek jima prinaša govedoreja – krave molznice in goveji pitanci. Kmetija je svojo živinorejsko proizvodnjo certificirala in se vključila v shemo Izbrana kakovost. Jože mlajši je povedal, da je to storil na pobudo kupca govejih pitancev, s katerim sodeluje. Po drugi strani bi bilo neumno, če tega ne bi storil. Kmetija ima sklenjeno verigo, saj je več kot polovica pitancev doma skotenih in rejenih. V hlevu imajo 60 pitancev, 15 krav molznic in 15 krav dojilj. Kmetija obdeluje 60 hektarjev zemlje, od tega 25 hektarjev lastne, preostalo najemajo. Kljub 90 glavam živali je travnikov samo šest hektarjev. Te pretežno izkoriščajo kot pašnike krav dojilj. »Pretežni del krme pridelamo na njivah, tu nam gre delno na roko vključitev v ukrep KOPOP, saj iz tega naslova dobimo nekaj finančnih nadomestil. Ukinitev t. i. beljakovinske komponente v lanskem letu nas je prizadela. Presežki, ki smo jih na državni ravni ustvarili z beljakovinskimi rastlinami, jasno kažejo, da je šlo v ozadju za špekulativni posel nekmetov in tudi nekaterih kmetov. Na Goričkem to vidimo v vsakodnevni praksi. Nemalo kmetijskih zemljišč so pokupile osebe z drugih koncev Slovenije, ki nimajo nič skupnega s kmetijstvom. V naši bližini so nekaj velikih parcel pokupili lastniki iz drugih okolij, nasadili nekaj lupinarjev in so upravičeni do dokaj visokih finančnih spodbud. Morda se sliši čudno, toda tudi mi se srečujemo s podobnim problemom kot kmetje v ravninskem delu. Tudi v našem koncu ni več razpoložljive kmetijske zemlje – ne za nakup in ne za najem. In to je neka razvojna omejitev ne samo za našo kmetijo, ampak za vse aktivne ratkovske kmete,« nam je opisal trenutno stanje Jože Horvat.

Kakovost naših pitancev bolj priznana na tujem kot doma

Kmetija je bila ves čas usmerjena v govedorejo, prodaja mleka je bila pomemben vir dohodka. Ob začetku nihanja cen mleka sta se Horvata usmerila v rejo krav dojilj. Na paši nimata čiste simentalske pasme, ampak kombinirano pasmo simentalskega goveda z eno od mesnih pasem. Simentalska pasma je preobčutljiva za pašo in zahteva prisotnost pri telitvi. S sedanjo kombinirano pasmo ni nobenih težav. Še vedno je čutiti odpor do krav dojilj, vendar te zagotavljajo kakovostna in predvsem zdrava teleta za nadaljnjo rejo. Pretežni del uvoženih kakovostnih telet za nadaljnjo rejo – predvsem iz Češke – prihaja v naše hleve naravnost s pašnikov. Ob mleku, ki je v tem trenutku po oceni obeh sogovornikov pošteno plačano, prodajo še nekaj pšenice in koruze. Jože Horvat starejši je poudaril, da imajo s pridelavo koruze vse več problemov in nadaljeval: »Težka gorička prst je zakisana, kar je težko odpraviti z apnjenjem tal, zato v kolobarju na kmetiji postaja vse pomembnejša pridelava tritikale. Ta je na kisla tla bistveno manj občutljiva, po drugi strani je tudi manj intenzivna, saj ne zahteva veliko gnojenja in je odporna praktično proti vsem boleznim. Pridelek je sicer manjši od koruze, vendar je glede na vložek pet ali šest ton pridelek zadovoljiv. Ob pomenu zrnja za kakovostno krmo ne kaže zanemariti pridelka slame. To se mi zdi pomembno poudariti zdaj, ko postaja kakovost hrane vse bolj pomembna. Gre za pomembne podrobnosti, ki jih mi premalo izpostavljamo. Čeprav se o kakovosti veliko govori – tega, da naše živali skorajda ne poznajo zdravil in za krmo uporabimo manj umetnih gnojil in zaščitnih sredstev, domači kupci ne upoštevajo.« Tako kot večina večjih rejcev govejih pitancev sta tudi Horvata poudarila, da kakovost naših pitancev prepoznajo na tujih trgih in to tudi ustrezno plačajo. Če bi bila pri prodaji odvisna le od domačega trga oziroma kupcev, se jima računica ne bi izšla. Pretežni del pitanega goveda v njihovih hlevih konča v avstrijskih klavnicah.

Krave dojilje kot ena od rešitev

V pogovoru sta Horvata posredno ponudila nekatere rešitve za Goričko. Podobno kot nekateri drugi rejci, predvsem krav molznic, sta tudi ona opozorila na škodo, ki je nastala s propadanjem majhnih kmetij. To, da bi se danes lahko kmetija preživljala s štirimi ali petimi kravami molznicami in prodajo telet, je iluzorno pričakovati. Še pred 15 leti je bilo ob vzhodnem mejnem robu Goričkega – od Hodoša do Ratkovec – vsak drugi teden na trgu od 30 do 40 telet. To bi se po njuni oceni dalo ponovno postaviti na noge z jasno razvojno vizijo. Občine in strokovne službe bi morale kmetom pomagati, da pridejo do zemljišč – predvsem travnikov, na katerih bi lahko redili krave dojilje. Krave dojilje bi bile lahko zanimive tudi za še žive manjše mešane kmetije. S spodbujanjem razvoja v tej smeri bi bilo treba omejiti delovanje domačih in tujih zemljiških špekulantov. Hkrati pa bi bil že čas, da se začne resneje kontrolirati ekološka pridelava. Nenormalno, če ne že bogokletno je, da na nekaterih njivah namesto ekoloških žit raste ambrozija. Zato ju moti, pa ne samo njiju, ampak vseh pet ali šest kmetov v ratkovskem koncu, da nimajo možnosti razvoja. Pogoj za razvoj v to ali ono smer pa je obdelovalna zemlja. Pogosto jim očitajo, da ne izkoristijo zemljiškega potenciala, ki ga ponujajo sosednji Kančevci, kjer je največ zemlje v zaraščanju. Poudarila sta, da ne gre za vprašanje kakovosti zemljišč, ki so pretežno v zasebni lasti. Problem v Kančevcih so lastniška razmerja, skorajda povsod je več solastnikov. S tega vidika je vredno poudariti, da tudi na takih območjih vlaganja v zemljiške operacije, kot so komasacije, niso nekoristno uporabljen denar.
Janko Votek