Leta 1986 so se na kmetiji Majer-Šinkovih v Skakovcih začeli ukvarjati s pridelavo svežega belega in rdečega zelja. Prvo leto so sadike zelja kupili, že naslednje leto so jih začeli sami vzgajati. Sprva so prodajali le sveže zelje, saj je imela Kmetijska zadruga Panonka takrat še organiziran odkup zelja, ki so ga prodajali po celotni Jugoslaviji, večinoma je bilo namenjeno za vojsko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Napaka Raduhe odločila srečanje: Mura - Olimpija 0 : 1
V 16. krogu prve lige si je ekipa Mure želela doseči drugo zaporedno zmago. Toda nasprotnik ne bi mogel biti težji. Vodilna Olimpija se je zdela v ligi skoraj nepremagljiva in je prva kandidatka za naslov državnega prvaka. A kdo bi si mislil, da bo ta dvoboj odločila samo ena nepremišljena poteza. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Pridelek redno spremljajo
»Ko je prišla osamosvojitvena vojna, ki je tudi zaprla meje, se je naš trg zmanjšal, zato smo bili primorani najti dodatno dejavnost,« pove Ljudmila Majer Šinko oziroma Milica, kakor jo večina pozna. Ker so sveže zelje težko prodali, prav tako so imeli takrat na njivah posajeno večinoma varaždinsko zelje, ki je bolj pokalo kot druge sorte in so ga bili primorani zribati, ko je prišel njegov čas, so se leta 1992 začeli ukvarjati tudi s kisanjem zelja. »Sprva so bile to manjše količine. Dobavljali smo za samopostrežno trgovino Panonka, ki je delovala v Kocljevi ulici v Murski Soboti, nato pa še za obrat družbene prehrane v Murski Soboti. Vsako leto se je povpraševanje večalo, zato smo morali povečati tudi posajene količine zelja. Kljub večji pridelavi ostaja ta na enakem kakovostnem nivoju, kot so bili naši prvi poskusi,« pravi Milica.
Na kmetiji imajo 16 hektarjev zemlje, saj morajo z zeljem kolobariti, ker ga naj ne bi sadili na isti njivi vsaj štiri leta. Vse njihove njive so v domači katastrski občini, kar je optimalno tudi zaradi nadzora pridelka, ki mora biti tedenski. »Škodljivcev je vse več, tudi vremenske razmere v zadnjih letih niso optimalne, zato moramo pridelek res redno spremljati. Na skoraj vseh površinah imamo vzpostavljeno namakanje, tako si v času suše lahko pomagamo.« Letos so posadili dva hektarja zelja, včasih, ko so sodelovali še z Mercatorjem, so ga posadili do štiri hektarje. Približno 80 odstotkov vsega je belega zelja, preostalo je rdeče. »Moram povedati, da smo s pridelkom letos zadovoljni, računamo, da bomo okisali okrog 50 ton.«
Osem ton dnevno
V ponudbi imajo rdeče in belo kislo zelje, sveže rdeče in belo zelje, kisle zeljne glave za sarmo, rdeče zelje v solati ter zeljno mešano solato, v kateri so vse sestavine, torej tudi paprika, čebula in kumare domače pridelave. Največ povpraševanja je po kislem zelju, ki ga pakirajo v eno-, tri- in dvanajstkilogramske embalaže. Po naročilu ga dostavljajo trgovini Zelena točka in Svežim pomurskim vrtninam, kupiti ga je možno tudi v trgovini Šklojca, v Pekarni Omar ter na mestni tržnici v Murski Soboti, končni kupci pa se ustavijo tudi na kmetiji v Skakovcih. Tam je mogoče dobiti tudi dvo- in šestkilogramska pakiranja kislega zelja.
V času našega obiska so člani družine, poleg Milice so to še njena mama Jožefa, mož Marjan ter hčerka Blažka, ob pomoči treh delavk ravno čistili zeljne glave, ki so jih nato strojno ribali in kisali. V jesenskem času oziroma ob spravilu pridelka z njiv je na kmetiji dela največ, saj je tudi povpraševanje največje, zato jim vsak par rok pride prav. »V tem obdobju zribamo tudi po osem kadi oziroma osem ton zelja dnevno. Včasih, ko smo imeli več pomagačev, smo zribali tudi po dvanajst ton.«
Pust in velika noč prelomnici
Kislo zelje ponujajo vse leto, običajno ga začnejo kisati že okrog 10. avgusta, odvisno od letine. Po besedah Milice naj bi 1. septembra že imeli kislo zelje. »Približno do pusta je veliko povpraševanje po belem kislem zelju, do velike noči še po rdečem, nato pa se sezona počasi umirja. Še vedno nekako velja, da se zelje in repa kuhata v mesecih, ki imajo v svojem imenu črko R.«
Zelje kisajo po starem domačem receptu, ki po besedah Milice izvira verjetno še iz časov njene prapraprababice. Ribanemu zelju dodajajo lovorove liste, kumino, sol, črni poper ter svežo rdečo in rumeno papriko, ki jo vedno očisti in nareže Miličina mama Jožefa, mož pa poskrbi, da je zelje dobro začinjeno. »Tudi rdečemu zelju ne dodajamo nič drugega, gojimo namreč takšno sorto, ki je že po okusu bolj sladka in ne potrebuje dodatnega sladkorja, zato je to zelje primerno tudi za sladkorne bolnike.« Ribano gre nato v kadi, nato pa čaka na polnjenje v embalaže. Ko se njive izpraznijo in je zelje v kadeh, si Milica oddahne. »Nato njive le še zorjemo, posejemo ozelenitve in počakamo na novo sezono, ko začnemo ponovno zasajati sadike.«
