Osmič na Norveškem, tokrat prvič sredi zime. Razvoj države spremljam od leta 1980, ko sem se prvič kot golobradi mladenič povzpel na streho Evrope, na Nordkapp. Že takrat mi je Norveška prirasla k srcu, spanje v šotoru v bližini medvedov ali polnočno kopanje v Narviku takrat nista bila nič nenavadnega. Bili smo mladi. Tokrat spremljam svaka Arpada na poti v Drammen na prvi sestanek uspešno pridobljenega projekta EU s področja izobraževanja v varilstvu.
Drammen je običajno norveško mesto v pokrajini Telemark, trideset kilometrov jugozahodno od Osla. Temperature so trenutno močno pod lediščem, danes sneži z močnim severnikom, termometer pa dopoldne še vedno kaže minus 13 stopinj Celzija. Življenje vseeno teče po ustaljenih tirnicah. Malo se vendarle upočasni, delavcev še ni na gradbišče mostu čez reko Drammenselve in železnico. Jutri je napovedano jasno vreme pri minus 20 stopinjah in delavci bodo tudi jutri gotovo prišli, delo se namreč mora nadaljevati. V hotelu je prijetnih 24 stopinj Celzija in užitek je skozi stekleno steno opazovati skoraj polarno ujmo. Sprehod v metežu je dobrodošel največ eno uro, potem se je treba skriti v zavetje prijaznega hotela ali puba.
Večer v Drammnu
Včeraj je bil nadvse prijeten dan, v središču je bilo živahno. Pisano razgledno kolo se počasi obrača in krasi gabarit središča, meščani drsajo po zaledenelih cestah, tu pa tam se pripelje kak avto. Električni avtobusi na postaji, okrašeni z ledenimi rožami, čakajo na potnike. Vsepovsod se kadi od mraza, pri izdihih pešcev ali ob odprtju vrat lokala. V piceriji Peppes American je prijetno gorko, iz kataloga si izbereš pico in pijačo, potem pri točilni mizi najdeš natakarico in plačaš naročeno, seveda obvezno s kartico in obvezno s pripisom napitnine. Nato si najdeš prosto mesto pri velikem oknu ob žarečem radiatorju in čakaš na slastno pico. Med čakanjem občuduješ bel ulit kip pianista Edvarda Griega. Ali ni bil mogoče dramatik? Skozi eno veliko okno se odpira pogled na gradbišče, na drugo stran pa na zimske radosti mesteca Drammen ob reki Drammenselve, ki se izliva v Drammenfjord.
V bližnjem pubu je podobno, le da je tu večja izbira piva, po kotih pa sedijo upokojenci pri svojih večerjah. Natakarica ima vse pod nadzorom, ponuja nama tuja piva in naju celo prepriča, da se odločiva za budweiser, ki stane zmernih 9 evrov. Za točilno mizo sedi mlajši upokojenec, ki vsakih nekaj minut nekam izgine, kot bi bil tajni agent. Občutim, da vleče na uho najin pogovor. Moje domneve se pokažejo za pravilne, naenkrat pristopi k najini mizi: »Oprostita, gospoda, sem poznavalec jezikov, vendar vajinega ne vem kam umestiti.« »Slovenija, gospod!« »Aaaa, vi ste nas pa včeraj premagali v rokometu z balkansko igro.« Malo za šalo, malo zares smo se nasmejali z Erikom, profesorjem skandinavskih jezikov. Izdala sva mu tudi, da govoriva narečje, zato upravičeno ni prepoznal najine govorice. Živela prekmurščina!
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
Zunaj pritiska mraz, sneg škripa pod čevlji v ulici do t. i. social hotela. Naletavati začnejo snežinke, vse gosteje in vse močneje. Takrat še zaveje ledeni veter in to traja v noč, do poznega jutra in še naprej do poldneva. Nihče se pretirano ne trudi s kidanjem snega, vse pustijo, kot se odvija. Pravi čas so ugotovili, da je čiščenje snega tu boj z mlini na veter. Zakaj sem omenil social hotel? Ob 9.30 začnejo pospravljati hrano razen sveže pripravljene, pred vrati pa čakajo ljudje, ki vstopajo po vrsti ter vzamejo škatlo in jo napolnijo z ostanki pripravljene hrane, na koncu pa se zahvalijo in odidejo. Nič ne gre v biološke odpadke, vse se porabi.
Vlaki in priseljenci
Medtem streljaj od hotela poteka gradnja mostu čez reko Drammenselve, ki naj bi povezal staro središče z železniško postajo in modernim predmestjem. Komaj živ sem prečkal reko po zasilni konstrukciji za pešce, dobrih štiristo metrov je bilo poti. Zgroženo sem opazoval delavce na pontonskih žerjavih, ki so na zlomljenem ledu postavljali betonske opaže za opornike v strugi reke, katere tok je nosil penasto vodo čez narinjeno ledovje. Kaj bi rekli naši gradbinci drugega tira, če bi imeli takšne razmere? Na ledu ob vodi vedrijo divje gosi z glavami pod perutmi na dolgih vratovih. Verjetno jim še ni uspelo priti na jug ali vsaj do južnih obal Baltskega morja.
Danes ne morem v Oslo, ker vlaki stojijo, to je vendar višja sila. Norvežani ne rinejo z glavo skozi zid, če ni potrebe. Jutri bo sicer strupeno hladen dan, a vlaki bodo neslišno drseli in hiteli na vse strani. Večina potnikov bo namenjena v Oslo. Poznavalca norveških železnic sem med pogovorom naravnost vprašal, koliko nesreč s človeškimi žrtvami se je zgodilo lani. Začudeno me pogleda in pove: »Nobene ni bilo, niti ena nesreča s severnimi jeleni ni bila evidentirana, kaj šele da bi povozili človeka.«
To prostrano deželo, ki sega od Baltskega morja do Arktike v dolžini členovite obale več kot pol obsega zemeljske oble, pa vseeno žuli nekaj. In to je najvažnejše. Človeški potencial. Poskušajo ga nadomestiti z migracijami, kar ni najbolj posrečena rešitev, a je za zdaj edina. Samo v pokrajini Telemark in na območju Osla je že čez 30 odstotkov prebivalstva priseljencev.
Na Aveniji Karla Janeza
Vlak proti Oslu drsi neslišno in odpelje ob točno napovedani uri. Strupen mraz pritiska, ko se sončni žarki razlijejo po snežni valoviti pokrajini in jo slepeče razsvetljujejo. Ob zalivu Oslofjord se vrstijo moderna naselja: Raistad, Asker, Lier in Sandvika. Vmes so le lesene hiške kot iz pravljice, odete v debelo snežno odejo. Vse je na svojem mestu: ceste, železnica, nadvozi, tekaške proge ... Vse se prepleta ob zaledeneli reki, kjer se ob vodnih otočkih, kjer ni ledu, zbirajo divje gosi.
Srce Osla je Avenija Karla Janeza, ki povezuje kraljevo palačo, danes tudi parlament Stortinget, z glavno železniško postajo. To je priljubljena avenija s prestižnimi hoteli in restavracijami. Tu je tudi narodno gledališče, čudovita baročna stavba iz 19. stoletja, ki je umetniški hram Norvežanov. Zraven je tudi sedež univerze v neoklasičnem grškem stilu. Park ob aveniji je poln spomenikov in raznih skulptur, tokrat zametenih s snegom, tako da ni razvidno, komu pripadajo. Tu je Ibsen, tam sta Holber in Bjornson ... Vseh niti ni mogoče prebrati, kaj šele prepoznati. V tem času so tu številna drsališča in tudi tekaške smučarske steze. To je tukaj nekaj povsem običajnega. Ne manjka niti pubov, med katerimi izstopa Sir Winston Churchill, kjer se dobijo prestižna piva.
Norvežani imajo radi kralje, tudi Karla Janeza, ki je bil tudi švedski kralj, posebne simpatije pa kažejo do Churchilla in Roosevelta zaradi zgodovinskih dogodkov v času Hitlerjeve okupacije.
Priljubljeni obalni del Osla
Le streljaj od znamenite avenija Karla Janeza stojijo mestna hiša, Nobelov center, narodni muzej in koncertna dvorana. Pred zgradbami so narinjeni kupi snega, sprehajalci, namenjeni proti zalivu, drsajo po zaledenelih pločnikih. Redki avtomobili se pomikajo neslišno, življenje se prebuja, ko na urnem stolpiču Aker Brygge kazalci kažejo tri četrt na dvanajst. Z bližnjih otokov prihajajo trajekti, iz katerih se vsujejo dijaki in študenti. Odprti lokali vabijo turiste pod ogrevane plinske dežnike in ponujajo zajtrk ob dobri kavi.
Od tod se ponudi pogled na zimsko idilo ob Oslofjordu, od katerega se dvigajo meglice. Ob privezu se zibljejo štiri finske savne, iz njihovih vitkih dimnikov se kadi. Na betonski v ledovje zakovani obali čakajo vreče z brezovimi poleni za žareče peči. Korajžna kopalca počasi lezeta po svetleči lestvi iz vode in takrat me zmrazi, kako kleni so vendar ti ljudje.
Klopce ob zalivu samevajo. Le tu in tam se najde usmiljena gospa, ki krmi premražene galebe, tem pa spretne vrane odnašajo cenene obroke. Plinski grelniki dajejo prijetno gorkoto. Ribiške barke zavite v meglice čakajo na raztovor. Kmalu se pritihotapi mrak nad Oslofjord in svetli dan dneva ugaša. Mraz pritiska in sprehajalcev je vse manj. Takrat na nebu zažarijo prve zvezde s svetlo večernico.
