Za kako veliko zvestobo temu športu gre, pove podatek, da mora zaradi obrabe vse tri zračnice zamenjati trikrat na leto. Tri zato, ker nešteto kilometrov prevozi na ležečem kolesu. Številni ga srečujejo na teh poteh že vrsto let in zdi se jim star znanec, ki mu pomahajo, čeprav ga zares poznajo le redki. Drugim s takšnim načinom kolesarjenja še zmeraj vzbuja začudenje, morda tudi prepričanje, kako naporno je poganjanje pedalov leže, čeprav sploh ni tako. V resnici je tak položaj zelo udoben in sproščujoč za telo in misli, krmiljenje pa preprosto. Tretji ga imajo za posebneža, kar je morda tudi res. Tako kot je posebna Ivanova življenjska zgodba, ki vam jo predstavljamo in s katero sogovornik razkrije, zakaj ga lahko uvrščamo med kolesarske legende.
Otroštvo teklo v pomanjkanju
Ivanova rojstna vas je Lipa, kjer se je rodil kot nezakonski otrok. To je močno zaznamovalo njegovo otroštvo, saj oče zanj ni maral nikoli. Bil je tudi najstarejši otrok v družini, ki je štela enajst otrok. Ti so bili tudi njegova skrb, saj jim je celo pral oblačila, da so bili čisti. Njegova otroška leta so tekla v pomanjkanju. Nikoli ni šel na šolski izlet, ker zanj ni dobil denarja, in peš je hodil v šolo v Odrance, saj kolesa ni imel. Prvo kolo je kasneje dobil od dedka.
S petnajstimi leti se je Ivan zaposlil v gradbenem podjetju Graditelj v Beltincih in od svojih prvih zaslužkov denar dajal tudi staršem. Plača je bila skromna, 45 tisoč takratnih dinarjev, za kar si je lahko kupil en par »gvanta«, vodstvo podjetja pa tudi ni izpolnilo obljube, da ga bodo jeseni poslali v šolo za zidarskega vajenca. Po dveh letih dela pri Graditelju je odšel k zidarskemu mojstru Donku iz Gornje Bistrice. Tu je dobro služil, po 100 tisoč dinarjev na mesec, delal pa je tudi popoldne, kar mu je mojster dodatno plačeval, tako da je na leto privarčeval tudi več kot milijon dinarjev.
Po favorita v Zagreb
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ko je bil Ivan star sedemnajst let, si je v Zagrebu kupil novo dirkalno kolo, zanj pa je plačal 170 tisoč dinarjev. Češko je bilo, pripoveduje, favorit, s prestavami in zavitimi ročaji. »Tisto kolo je imelo prestave, vendar jih na dirki nismo smeli uporabljati. Prelepili so nam jih z lepilnim trakom,« se spominja sobesednik. Na povabilo Ivana Kavaša se je pridružil Kolesarskemu klubu Prekmurje Beltinci, za katerega je tudi tekmoval. Njegova prva kolesarska dirka je bila v Ljubljani Moste - Polje, kjer je na presenečenje mnogih zasedel zelo dobro, deseto mesto, drugo leto spomladi pa se je na republiškem prvenstvu, ki je bilo v Krškem, že prebil na četrto mesto. »Na dirko nas je Kavaš pet peljal v fordu taunusu. Mirko Kavaš je bil manjši, zato je sedel spredaj na tleh pri nogah,« se spominja Ivan.
Ko je dopolnil 19 let, so Ivana poklicali k vojakom, vojaščino je odslužil v vojašnici v Vipavi. To domovinsko dolžnost bi sicer moral opraviti že prej, vendar je v tistem času tekla razprava o tem, da bi pri tisti hiši, kjer je sedem fantov, prvi služil vojaški rok samo tri mesece. A iz tistega potem ni bilo nič, tako da je Ivan služboval celo leto. Ko se je vrnil domov, se je znova zaposlil pri Donku, ker pa je Marija, ki je bila njegovo dekle, odšla na delo v Berlin, se je za ta korak kmalu odločil tudi sam.
Preprosto stopil na avtobus
Nikomur ni razlagal, kaj namerava storiti. Preprosto je v Odrancih stopil na avtobus in se odpeljal v Ljubljano, tam pa sedel na vlak in »zbogom« za Nemčijo. Kmalu sta oba z Marijo zaživela v mestu Solingen. Ivan se je zaposlil v gradbenem podjetju in živel v delavski baraki, Marija pa je delala v tovarni dežnikov in živela v najemniški sobici v hiši nasproti tovarne. Čeprav sta živela v istem mestu, je bila razdalja med njima velika, zato si je Ivan, če je hotel obiskovati Marijo, kupil dirkalno kolo. Zanj je zadostovala ena plača, se spominja. Leta 1971 sta se poročila, zakon pa je sklenil tamkajšnji župnik Ivan Ifko, ki je izviral iz Gornje Bistrice.
Po rojstvu sina Roberta leta 1973 se je Marija z otrokom vrnila domov ter se zaposlila v Planiki, Ivan pa je še ostal v Solingenu, s tem da je našel novo zaposlitev v livarni, kjer so izdelovali dele za traktorje. Tu je v treh izmenah delal dobrih devet let, potem pa tudi sam prišel domov. Hiša, ki sta jo z Marijo gradila v Gomilici, je bila dokončana do te mere, da so lahko v njej bivali in skupaj spali v eni sobi.
Nikar z mercedesom v Muro
Ivan se je po vrnitvi domov zaposlil v podjetju Mura, kjer je ob stroju za likanje delal 27 let. Tu mu je bilo dobro, pravi, saj je bil na toplem in suhem, plača pa je bila tistega časa v podjetju zelo dobra, saj je znašala preračunano 1100 mark. Normo je Ivan zmeraj krepko presegal, kar sindikatu sicer ni bilo pogodu. Na splošno sindikalisti niso bili navdušeni nad delavci, ki so se vrnili iz Nemčije, pripoveduje Ivan, saj so ti delali drugače od domačih, to pa je rušilo takratna merila o dobrem delavcu. Tudi s sodelavci se Ivan ni dosti družil, saj mu ni bilo za to, da bi skupaj z njimi zahajal v gostilne, in tudi alkohola ni nikoli pil. Veliko tega, kar alkohol naredi iz človeka, je lahko videl na delu v Nemčiji.
Drugačen od sodelavcev je bil tudi po tem, da je imel v garaži rdečega mercedesa, s katerim pa se nikoli ni vozil v službo. Zakaj ne? »Delavec bi se vozil z mercedesom, direktor cele Mure pa s citroenom? Kako bi to bilo videti,« pojasni sobesednik. Večino časa se je vozil delat s kolesom, včasih je šel tudi na avtobus, a ker bi se še sam včasih rad pripeljal v tovarno z avtomobilom, si je kupil še juga. Tako sta bila v garaži dva avtomobila, ob njiju pa dirkalno kolo znamke Peugeot. To je še zdaj pri hiši, za spomin, saj ga je po očetu vozil še sin Robert.
»Star je bil komaj štiri leta, ko se je s kolesom skupaj z mano peljal na kolesarski maraton v Gornjo Radgono, tja in nazaj,« podčrta Ivan. Skupaj sta se nato večkrat udeležila kolesarskih maratonov, enkrat celo v Gradcu, kamor sta prav tako prikolesarila. Ivan je sina večkrat spremljal na kolesu do Maribora, kjer je obiskoval srednjo šolo in med tednom bival v dijaškem domu, Robert pa je to razdaljo pozneje večkrat prevozil tudi na rolkah. Robert je bil član Kolesarskega kluba Tropovci, vendar je po nesreči tekmovanja opustil. Je pa še danes predan kolesarjenju in v svoji zbirki specialnih koles ima tako kot oče tudi ležeče. Kajti prav Robert je bil tisti, ki je odkril, da nekdo iz Maribora prodaja ležeča kolesa, in malo pred Ivanovo upokojitvijo sta takšno kupila oba.
Ležeče kolo pravo odkritje
To je bilo za Ivana, ki je na običajnem dirkalnem kolesu že čutil bolečine v rokah, pravo odkritje udobnega kolesarjenja. »Ko enkrat sedeš na takšno kolo, se sprostiš in pozabiš na delo in skrbi,« pove. Prvi tricikel, ki si ga je kupil, ni bil poceni, toda Ivanu v resnici nikoli ni bilo žal denarja, ki ga je zapravil za kolesa. Kajti delo, ki ga je vedno veselilo, in kolesarjenje sta ga spremljala vse življenje ter mu zapolnjujeta prosti čas še danes.
V letih, odkar je sedel na ležeče kolo, je po dolgem in počez prekolesaril Prekmurje in Štajersko, tako da pozna skoraj vsako cesto in ulico na širšem območju. Spoznava pa tudi ljudi. »Nekateri me samo pozdravljajo, drugi z mano kaj spregovorijo. So pa tudi takšni, ki me imajo za norca, češ kaj norim s tem kolesom,« pripoveduje Ivan. Poti ubira na vse strani neba, tri ali štiri dni zapovrstjo gre v smeri Trdkove, dva dni proti Lendavi, večkrat zavije tudi v Prlekijo in proti Ptuju ter Ormožu. Na pot se poda vsak dan takoj po kosilu in se vrne domov do večera. Pazi, da zmeraj pred nočjo, saj marsikateri voznik pomena zadnje utripajoče luči na triciklu ne prepozna.
Včasih mu je žal, da na teh poteh nima družbe, a v resnici je tako, da ni ravno veliko kolesarjev, ki bi hoteli brez premora kolesariti več ur skupaj, kot to počne sam. Doma si napolni bidon z navadno vodo in ustavljanja pri lokalih z namenom, da bi se okrepčal, ne potrebuje. »Tako se mi odvijajo dnevi. Kolesarjenje me gor drži in tudi zdravje mi še služi,« nam še zaupa Ivan, čeprav čuti, da telo po cepljenju proti koronavirusu ni več tako močno, kot je bilo prej.