Nedavno sem se v Mariboru pogovarjala z gospo, ki je pri svojih sedemdesetih neverjetno vitalna, radoživa in modno ozaveščena. Pozna evropske prestolnice, v gledališču ima operni in baletni abonma. Nudistka po duši, desničarka po političnem prepričanju. Beseda je nekako nanesla na politiko in župana. Omenila sem, kako Maribor spreminja svojo podobo in bo Lent po obnovi povezal obrežje in središče mesta. Gospa je divje stresla sveže blond pobarvane lase in vzrojila, da slabšega župana mesto ne bi moglo imeti in da ureja infrastrukturo samo tam, kjer ima svoje nepremičnine. Ker sama živim v Radencih in vsakodnevno doživljam modus operandi župana, ki je praktično izkoreninil vse, kar je imelo kakršen koli turistični, kulturni in intelektualni potencial, se mi vsi drugi župani zdijo kot obvladljivo grabežljivi kormorančki. Ko sem omenila, da se je končno začela dolgo pričakovana obnova knjižnice Rotovž, je gospa eksplodirala. Knjižnica?!? je napol zavpila, kdo za boga milega potrebuje knjižnico? Samo otroci in upokojenci!
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Radgonsko podjetje tudi pod lupo inšpektorja za delo
Inšpektorji so letos trikrat preverjali razmere s področja delovnih razmerij.
To bežno srečanje me je potopilo v grenke misli. Prav na dan, ko je izšla ta kolumna, sem na knjižnem sejmu v Ljubljani predstavljala svoj tretji roman Agregat. Zame velik intimni dogodek, za človeštvo, ki ga na globalni ravni letno zasuje približno 2.210.000 novih knjižnih naslovov, popolnoma nepomemben in docela spregledan založniški drobec. Na tone znanstvenih in strokovnih razprav o branju, bralni pismenosti in pomenu knjig se je zavrtelo skozi naša stoletja, nekaj listov smo doslej prispevali tudi na Očesu besede, tradicionalnem dogodku slovenskih otroških in mladinskih avtorjev, ki že osemindvajset let poteka v Murski Soboti. Če seštejemo vse prisotne učence in druge obiskovalce, ki so se udeležili prireditev, odprtih za javnost, in spremljevalce neposrednih prenosov prek spletne strani, je Oko besede doseglo že blizu 50.000 obiskovalcev.
Rada imam dejstva, ker ustvarjajo red. A ker je pošten avtor ob svojem še po tiskarski barvi dišečem knjižnem novorojencu rahlo prestrašen in na trnih, me številke o slovenski knjižni produkciji ne pomirjajo preveč. Kako se bo moj Agregat, pa čeprav je sam sebi nekakšen generator, znašel med preostalimi 6000 knjižnimi naslovi, kakšnih petsto bo menda romanov, kolikor jih na leto povprečno izide v Sloveniji? Po številu izdanih knjig na milijon prebivalcev se uvrščamo med svetovno elito. Slovenija je čudežno in čudovito izkoristila pozornost, ki ji je bila namenjena na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in priznam, da sem občutila nekakšen kolektivni ponos.
Moj literarni junak, učitelj tehnike in naravoslovja Miroslav Gumpek, ki po spletu okoliščin iz obskurne osnovne šole prestopi v visoko politiko, rad prebira kriminalke in že od študentskih časov sanja, da bi napisal roman. Ali pa bi poskusil vsaj z reklamami, pomisli enkrat, ko je res zelo obremenjen. Slovenke in Slovenci radi pišemo in še raje objavljamo. Radi tudi beremo, ne nujno leposlovja. Samo v sedmih slovenskih občinah nimamo knjižnic, v preostale je včlanjenih 20 odstotkov celotne slovenske populacije. Če bi plavolasa gospa z začetka kolumne poznala podatek, da slovenske knjižnice za svoje delovanje porabijo približno šestdeset milijonov evrov, bi ta denar hitro pretopila v kvadraturo javnih parkirišč.
Kaj torej reči ob rob Slovenskemu knjižnemu sejmu, knjigam in njihovim avtorjem? Miroslav Gumpek, ki v Agregatu velikokrat omenja knjige, resignirano pomisli, ko na pragu parlamenta dela inventuro svojih prvih petdesetih let: Želel sem potovati, brati zahtevne knjige, se naučiti poslušati dobro muziko, se skozi noč pretolči ob dolgih debatah, vinu, ob velikih količinah vina in občasnem konzumiranju gandže. Hotel sem biti svoj, hotel sem biti svoboden. Blond gospa ga gotovo ne bi volila.