Z leti je poklic učitelja čedalje bolj uradniški. Vedno več je dokumentacije in raznih dodatkov k učnim načrtom (razvijanje bralne pismenosti in digitalnih kompetenc, formativno spremljanje, medpredmetno povezovanje, trajnostni razvoj, prilagoditve takšne in drugačne …). Pa je šola z vsem tem bolj uspešna? Običajno ne. Šola je odsev okolja, otroci pa zrcalo svojih staršev, čeprav zadnje včasih ne drži. Pri otrocih staršev, ki smo jih pred časom že učili, se to lepo vidi. Ravnatelji težko razumejo, da šola ni predvsem všečna embalaža z idealnimi razmerami za delo. Danes se veliko govori o spodbudnem učnem okolju in vključenosti. Glavni so bili vedno učenci. Učitelji vemo, da ima čisto vsak učenec neki potencial, ki ga je treba razvijati. To je veliko lažje, če ima družbeno okolje do šole pozitiven odnos ter se starši zanimajo za svoje otroke. Proti koncu šolanja se učenci tako tudi lažje odločijo za želeni poklic.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(TEMA) Novo šolsko leto prinaša nekaj sprememb. Resna problematika je postalo pomanjkanje strokovnega kadra
Razmere za delo so vse težje tudi zaradi poseganja staršev v delo učiteljev. Na prepihu pa je še položaj slovenščine kot jezika s posebnim simbolnim statusom v slovenskem šolskem sistemu, saj so (ponovno) aktualne ideje nekaterih, da bi ji na maturi dali manjši pomen.
In kako je bilo pri meni glede poklica? Zelo težko, ker je bila izbira poklicnih smeri v regiji zelo omejena. Prav nič mi ni ustrezalo. Da bi šel kam dlje, to pa ne. Potem sem se vpisal na pedagoško smer gimnazije v Murski Soboti. V štirih letih se bom pa le odločil. »Aha, školnik boš,« so rekli učitelji v šoli. Jaz sem samo skomignil z rameni. Ko sem se jeseni 1987 začel z Goričkega voziti v Mursko Soboto, so bili najbolj glasni Sobočani in okoličani. Goričanci smo veljali za malo zaostale in boječe. Tudi danes se ne morem znebiti prepričanja, da je Prekmurje le reka Mura, Sobota, Lendava, Moravske Toplice, beltinska folklora, filovski lončarji in ravnica z žitnimi polji. Tak vtis se prodaja tudi drugim Slovencem. Samo poglejte turistične oglase. Goričkega praktično ni. Zato smo se tudi v srednji šoli morali bolj dokazovati, da smo bili opaženi in uspešni. Vsaj na začetku.
Po štirih letih gimnazije sem se odločil za študij likovne pedagogike na pedagoški fakulteti v Mariboru, o vlogi učitelja pa še vedno nisem kaj dosti razmišljal. Večina v oddelku nas je govorila, da ne bomo poučevali, pač pa slikali, oblikovali, ilustrirali. Torej bomo počeli nekaj ustvarjalnega. Po vrnitvi v domači kraj opaziš, da so se časi zelo spremenili, prav tako vrednote. Še v 80. letih je imel učitelj avtoriteto in znanje je nekaj veljalo. V 90. vzgojni vidik ni bil več pomemben, znanje pa bolj v številkah. V socializmu je bilo učenje pomembno. Le kdor se uči, bo kaj znal. In le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini. Tako je med drugim pisalo na spričevalu. O tej koristnosti ni danes ne duha ne sluha. Vsak se je zaprl v svoj svet in vidi le svoje potrebe in interese. To se seveda prenaša z odraslih na otroke. Zakaj bi se česa lotili, če pa se to ne izplača in ni koristi? Primerjave s slabšimi od sebe so nesmiselne. Če hočeš napredovati, se vedno učiš od boljših. Na Goričkem je zelo malo ambicioznih ljudi. Kot da večini ustreza stanje, kot je. Za kaj več se je treba krepko potruditi. Za lastno pasivnost, ki vodi v moralno praznino in samozadostnost, nam ni nihče drug kriv. Vsako okolje bi moralo biti po nečem prepoznavno in to negovati. Za to pa je treba imeti prave ljudi.
V šoli je tako stanje duha zelo težko premostiti že pri drugih predmetih. Približati mladim umetnost pa še toliko bolj. Če starši ne berejo, ne moremo tega pričakovati od otrok. Če ne hodijo na kulturne dogodke, so zanje tuji gledališče, galerije in muzeji, ples, klasična glasba. Če nečesa ne poznamo od malih nog, to pozneje že vnaprej odklanjamo. V tujini čakam pred ustanovo v vrsti, da lahko vstopim. Doma mi je kar nerodno vstopiti v galerijo, ker sem tam sam. Da ne bi samo tarnali, lahko učitelji to vzamemo kot izziv. Tako delam že od začetka. Ko si na obrobju obrobja, se moraš dokazovati. Sodelujem na mnogih predvsem mednarodnih likovnih natečajih. Če imaš nekaj znanja, ga deliš in si vztrajen, uspeh ne izostane. Ne sme ti biti žal časa, ki ni plačan in ga nihče ne vidi. Sodelujem tudi v vrtcu, kamor se povabim sam. In kakšni so odzivi okolice? Nesmiselno jih je pričakovati. Starši ne prihajajo na pogovorne ure. Običajno tudi nimajo interesa, da bi peljali svoje otroke na podelitve nagrad v Sloveniji. Lani sem imel denimo na bienalu otroške grafike v Žalcu štiri nagrajence, na odru pa sem stal sam. Pa še vinjeto in bencin sem si moral plačati.
Učiteljski poklic je treba jemati kot poslanstvo, ne zgolj kot službo, kjer prideš, opraviš in greš. Zgodi se, da me učenci vprašajo, ali bi se še danes enako odločil. Včasih mi je žal, da nisem izbral zgodovine in geografije. Danes bi se nemara ob večji ponudbi že v srednji šoli odločil drugače. Veliko poslušamo o pomanjkanju kadra v šolah. Poklic ni lahek. Najprej moraš dajati, da lahko kaj pričakuješ. Velikokrat pridem nazaj in tiskam grafike, pospravljam, pripravljam, delam scene. Z delom moraš biti zadovoljen. Upati si moraš poiskati tudi nemogoče cilje, za katere najdeš prave poti.