Arhiv PIŠK

V dneh okoli 12. novembra so naslovnice slovenskih medijev krasile fotografije nočnega neba, na katerem je žarel severni polarni sij. Strokovnjaki so javnosti pojasnjevali vzroke za ta prečudoviti dogodek, tisti, ki se ukvarjamo z raziskovanjem pojavov, povezanih z vesoljskim vremenom, smo dolge ure preživeli »prilepljeni« na zaslone, da bi videli, kaj sledi. Odziv javnosti na pojav severnega sija me je močno razveselil.

Moje raziskovalno področje je na meji med temeljno znanostjo, ki si prizadeva razširiti naše vedenje in razumevanje temeljnih načel, po katerih deluje svet, in uporabno znanostjo, ki se usmerja na njihovo uporabo za reševanje specifičnih problemov. Z leti sem prišel do spoznanja, da znanost nima veliko smisla, če njena odkritja ne prodrejo do splošne javnosti. Ko se družba seznani z znanstvenimi odkritji, postane bolj informirana, kar ji omogoča, da sprejema boljše odločitve, kar privede do višje kakovosti življenja. V meni je tako močno narasla želja po večjem udejstvovanju na področju popularizacije znanosti, da sem začel objavljati na svojem Sončnem blogu. Toda hitro sem ugotovil, kako naiven sem bil. In to večkrat.

Osebni arhiv

Najprej me je šokiralo, kako težko je »prodreti« med ljudi. Nikoli prej nisem razumel, da se, ko se povežemo s spletom, potopimo v morje vsebin, ki tekmujejo za našo pozornost. Stvar me spominja na tržnico, kjer prodajalci z glasnim kričanjem prepričujejo kupce, da je prav njihovo sadje tisto, ki si ga želijo, le da je splet veliko bolj glasen. Pregovoriti nekoga, naj prav tebi nameni nekaj minut svojega življenja, je postalo umetnost, ki pa jo obvladajo le nekateri.

Pa da bi vsaj konkuriral samo z drugimi prodajalci znanstvenih vsebin! Ampak ne. Hitro sem spoznal, da majhna opica v »ancugu«, ki se v družbi race sladka z okusno lubenico, v trenutku privabi veliko več ogledov kot zgodba o tem, da je v daljni preteklosti s šele nastajajočo Zemljo trčilo nebesno telo v velikosti Marsa, kar je privedlo do nastanka Lune.

Pixabay

Toda stvar je še hujša. Moje objave namreč tekmujejo s šarlatani, ki splošni javnosti razlagajo stvari, za katere bom tukaj uporabil izraz nebuloze. A gre za privlačne nebuloze, take, v katere iz meni neznanih razlogov nekatere skupine ljudi zelo rade verjamejo. In ne le to. Za njimi stojijo in so jih pripravljene braniti na recimo nekoliko nekonvencionalne načine. Ko sem tako naivno poskušal svoje prve prispevke razsejati po na primer družabnem omrežju Reddit, sem bil hitro deležen odzivov, o katerih sem prej le prebiral. Lažnivec, agitator, manipulator, ki s širjenjem laži establišmenta skuša manipulirati z ljudmi in jih kontrolirati. Pisali so mi seveda tisti, ki se jim je uspelo osvoboditi iz »matrice« in sedaj vidijo resnico.

Med resnicami so tista o ravni Zemlji, o votli Luni, o Luni, ki jo na nebo z laserji projicira NASA, o 6000 let starem svetu, o obstoju 54 celin, pa o kometu, ki je v resnici vesoljska ladja. Kar me dejansko boli, pa je dejstvo, da je število ogledov in reakcij, ki jih te nebuloze dobijo, pogosto mnogo višje od tistih, ki so jih deležne objave tudi najbolj uspešnih popularizatorjev znanosti. Hitro sem dobil občutek, da celotna družba drvi v nekakšen prepad neumnosti. Večkrat razmišljam o vzrokih, zakaj nekateri posamezniki tako sistematično zavračajo znanost, ji pripisujejo skoraj demonsko naravo, verjamejo pa največjim glumačem na internetu. Toda to bo verjetno tema kakšne prihodnje kolumne.

Arhiv

Za zdaj naj povem, da sem si 10. novembra nekoliko oddahnil. Znanost je v Sloveniji končno dobila svoj državni praznik, s čimer se je pridružila kulturi in športu. Dejstvo, da so državni prazniki po navadi posledica nekega širšega družbenega konsenza, mi vzbuja upanje, da morda večina javnosti vseeno ne naseda šarlatanom in da je moj vtis le posledica intenzivnosti objav, ki mi jih algoritmi družbenih omrežij prikažejo na mojih profilih.

Državni praznik mi vliva optimizem, da znanost pri nas vseeno uživa zaupanje ljudi, ki si ga zasluži, in da se slovenskim znanstvenikom obetajo dobri časi. Rečeno sicer še ni storjeno. Zdaj bo treba izrečene besede preliti v dejanja.