Nekega prijetno toplega zimskega dne sva s prijateljico sedeli na terasi enega od soboških lokalov. Tudi za drugimi mizami so sedeli gostje in uživali v sončnih žarkih. Preden je natakarica stopila do najine mize in vprašala, kaj želiva naročiti, je gospodu, ki je sedel za sosednjo mizo, prinesla njegovo pijačo. Steklenico piva in kozarec. Položila ju je na mizo in dejala, izvolite. Gospod, ni govoril slovensko, ampak enega od jezikov nekdanje skupne države, ji je začel govoričiti, da se mora nekaj piva naliti v kozarec. Odvrnila mu je, da tega ne smejo početi, nakar jo je on začel obkladati s tem, kakšna je to natakarica in kako opravlja svoje delo. Ona mu ni več posvečala pozornosti, ampak se je obrnila in šla do drugih strank. Gospod je sam sebi še naprej nekaj mrmral in se hudoval, tudi ko je naročila nosila do drugih miz. Vmes mu je natakarica dejala, da če mu kaj ni všeč oziroma če ni zadovoljen s postrežbo, lahko mirne vesti odide v katerega od drugih lokalov. S svojim obnašanjem pa da moti druge goste in vnaša nemir. Čez nekaj časa, ko mu je prinesla račun in začela vračati drobiž, ji je spet začel najedati, ali ne zna računati na pamet. Natakarica mu je namreč račun natisnila na prenosni blagajni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se ob 60-letnici
Srečanja se je udeležilo 27 sošolk in sošolcev od skupno 70, kolikor jih je obiskovalo dva oddelka.
To ni bilo edino tovrstno obnašanje v minulih dneh, ki sem mu bila priča. Pred kakšnim tednom sem šla v bližnjo trgovino po malico in se ustavila na oddelku, kjer ponujajo pekovske izdelke. Pred mano je na postrežbo čakal gospod, ki je bil že nekoliko v letih. Trgovka ga je vprašala, s čim mu lahko postreže, on pa je, potem ko se je že razgledal, kakšen kruh je na policah, vprašal, ali nimajo belega. Njen prvi odgovor je bil, da imajo vrtanik, še preden pa je uspela nadaljevati, ji je on zabrusil, da jo je vprašal po belem kruhu. Prodajalka si je potihoma dejala, ali vrtanik ni beli kruh, gospod pa je naposled izbral hleb belega kruha. Zaželel si je, da mu ga trgovka prereže na pol, vendar tega v trgovini očitno ne prakticirajo, zato mu je dejala, da gre za manjši kruh. Gospod se je nato zadovoljil s polkilogramskim hlebom in šel naprej po trgovini.
Sama pri sebi se ob takih dogodkih vedno čudim in sprašujem, kaj je človeku, ki se do nekoga, ki ga niti malo ne pozna, obnaša neprimerno, nevljudno in nesramno. Ta natakarica in trgovka sta opravljali svoje delo na način, kot ga morata. Prva si ni izmislila, da piva ne točijo v kozarec, druga ne, da kruha ne režejo na pol. Če bi strankam ugodili in prekršili prakso, bi lahko nastradali onidve. Jasno je, da ima vsak kdaj slab dan, ko se mu ne ljubi biti pretirano prijazen, toda osnove vljudnosti bi le lahko premogli. Nihče od nas ne bi želel biti na mestu te prodajalke ali natakarice in prenašati takega nesramnega in nespoštljivega odnosa. Ni pomembno, ali si flegmatičen in vsako neprimerno opazko zlahka preslišiš. To enostavno ni način. Kako bi se potem ti stranki šele obnašali, če bi bili nezadovoljni ali jezni, ker bi morali dolgo čakati, da ju kdo sploh postreže, ali če bi bili od nasprotne strani deležni enake obravnave. Toda obe zaposleni sta v opisanih primerih vedeli, da se ne smeta spuščati na tak nivo obnašanja.
Olika, ki se je začnemo učiti že v otroštvu in takrat jo je treba tudi osvestiti, nas dela ljudi. Tudi na podlagi našega odnosa si drugi ljudje ustvarijo mnenje o nas. In s tem, ko smo prijazni in vljudni mi, drugim kažemo, da je to prav, da mora tako obnašanje prevladovati med ljudmi in da moramo biti dober zgled.