Nekoč sem tam počitnikoval skoraj vsako leto, v zadnjih letih pa sem se raje odpravil predvsem v Italijo in na Madžarsko s kakšnim skokom tu pa tam še v Avstrijo, tako da sem vse naše sosede pošteno obredel. V redu, tehnično gledano nisem bil sam na tem dopustu, ampak se za potrebe kolumne lepše sliši, če pišeš v ednini kot pa v dvojini. Sicer pa, kdo pravi, da moraš v kolumni pisati samo resnico? Lahko jo napišeš tudi v stilu glose, satire, parodije ali metafore, zato ni nujno, da je bilo vse, kar si nakracal, tudi resnično. Maščevalci (Avengers) so mi priča, da sem že doslej v nekaterih svojih kolumnah uporabil svobodo umetniškega izražanja, kot se temu sodobno pravi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Kakor koli, želim povedati, da mi je bilo letos na dopustu pri naših južnih sosedih večinoma všeč. Živel sem v apartmaju v vasi, ki je bila štiri kilometre oddaljena od večjega mesta. Ustrezala mi je topla klima v začetku junija, ob kateri je imelo čisto morje že takrat za plavanje prijetnih 24 stopinj, ugodno sem se počutil tudi v mestu, kjer so bili prebivalci in vozniki v prometu za ta del Sredozemlja zelo kulturni. Pri zavijanju so redno uporabljali smernike, bili so strpni in potrpežljivi na cesti ter parkirali lepo po vrstnem redu, tako da niso nikoli nikogar ovirali. Obiskal sem nek lokalni športni dogodek, ki je privabil kar veliko število gledalcev, po njegovem koncu pa so se vozniki, ko so krenili s parkirišča, eden za drugim postavili na levo ali desno stran, odvisno od tega, v katero smer so potem zavijali. Ni bilo nobenega rinjenja ali nepotrpežljivega pridobivanja prednosti, tako da se je parkirišče v nekaj minutah mirno izpraznilo. To me je res prijetno presenetilo. Najbolj pa me je navdušil primestni javni promet. Lokalni avtobus je od ponedeljka do sobote od ranega jutra do pol enajste zvečer vozil iz vasi v mesto najmanj trikrat vsako uro, v nedeljo pa enkrat vsako uro in enako je bilo v obratno smer. Da ne govorim o tem, da so bile vse trgovine tudi ob nedeljah odprte, tiste v največjih nakupovalnih centrih celo do 22. ure.
Ugajalo mi je bivanje v vaškem okolju. Zraven mojega apartmaja je bila cerkev z zvonikom, zvonjenje pa me je vsako jutro zgodaj vrglo iz spanca. Ljudje so hodili dopoldne in zvečer k maši, ki se jo je dalo slišati prek zvočnikov tudi zunaj. Ob mraku so se spokojno sprehajali na majhni promenadi ob morju, sami ali s svojimi psi, na balinišču pa so balinale upokojenke. To mi je bilo zanimivo: vedno so igrale samo ženske, moške sem samo enkrat videl, kako so kvartali ob bližnji mizi. V ozki uličici v središču vasi sem odkril prikupen lokal, za katerega so vedeli le maloštevilni turisti, tako da sem lahko vsaj za malenkost poniknil v vsakodnevno življenje domačih prebivalcev.
Ob poznih popoldnevih sem iz bližnje okolice mojega apartmaja včasih slišal značilen oslovski glas, enkrat pa sem osla videl samega na cesti spodaj ob morju. Stal je kar sredi ceste, še vedno pa je imel na sebi vrv, s katero je bil nekje drugje privezan. Prometa tu na srečo ni bilo veliko, na koncu pa se je ob njem ustavil avto z lokalnimi registrskimi oznakami. Voznik je spustil okno, iztegnil roko, začel božati osla in mu govoriti ljubkovalne besede. Očitno je bilo, da ga pozna in da to, da je osel sam sredi ceste, tukaj ni ravno redek pojav. Ko sem lastnika mojega apartmaja kasneje povprašal o tem oslu, se je nasmehnil in dejal: »Ah, pa to je naš Andrija. On je znan po tem, da svojemu gospodarju večkrat pobegne. Njegovo riganje turiste moti bolj kot zvonjenje iz cerkve.« Meni je bilo njegovo riganje prijetno.
Ob vseh teh dobrih in lepih vtisih pa sem na Hrvaškem znova naletel na nekaj slabih stvari, ki se ponavljajo že iz prejšnjih let in o katerih se pritožujejo tudi moji znanci in prijatelji. Začne se že na avtocesti. Ob plačilu cestnine na glasen pozdrav uslužbenec (ali uslužbenka) pri okencu največkrat sploh ne odzdravi ali pa kvečjemu nekaj zamomlja. V lokalu na avtocestnem počivališču dela samo ena natakarica, ki ji že na brezvoljnem obrazu brez kančka nasmeška vidiš, da razmišlja o tem, zakaj jo toliko gostov gnjavi že zgodaj dopoldne. Turisti pa sedijo zunaj in čakajo, kdaj pride po njihovo naročilo. Ko mine deset ali petnajst minut, nje pa ni in ni, se zavejo, da je verjetno treba iti v lokal in ji tam povedati, kaj želijo popiti, čeprav to na vratih nikjer ni omenjeno.
V velikih trgovinah se blagajničarke kar pred strankami derejo ena na drugo, turiste pa včasih skušajo opetnajstiti z vračanjem manjšega zneska, kot bi ga morale vrniti v resnici. V specializiranih trgovinah blagajničarka naskrivaj dvakrat zaračuna isto blago, ko meni, da turist tako ali tako ne bo imel pojma, kaj se dogaja. Ne razumem takšnega razmišljanja. Tudi če gost ne bi takoj opazil prevare, bi jo opazil kasneje doma. Ob tem bo prav gotovo prišel do sklepa, da v to trgovino ne bo šel nikoli več, o tem pa bo povedal še najmanj trem svojim znancem, ki se bodo zato tej trgovini ravno tako na veliko izognili. Dolgoročno je torej ta blagajničarka s to prevaro naredila sama sebi več škode kot koristi. Ampak očitno razmišlja le na kratki rok, ne zanima jo, kaj bo naslednje leto, in ne pride ji na pamet, da bi ti isti turisti, če bi zaračunala pošteno, morda še večkrat prišli v to trgovino po nakupih.
Vendar so vse te stvari, kot pravim, bolj izjema kot pravilo, tako da se bom k našim južnim sosedom še vračal. Nenazadnje moram priznati, da so bili letos natakarji v že omenjenem obmorskem mestu dosti hitrejši kot nekoč, ob poplavi Nemcev, Čehov in Poljakov pa so si kar oddahnili, ko so prejeli naročilo v slovenski hrvaščini. Neko starejšo natakarico sem enkrat celo slišal, da je znala francosko. Vsa čast, gospa. Vsekakor so vtisi s Hrvaške boljši kot z mojih nedavnih dopustovanj na Madžarskem, kjer se je začelo odlično, nato pa se je stanje ob vsakem obisku poslabšalo. Nekoč poskočni natakarji so postali vse bolj počasni, na skoraj vsako vprašanje turistov v prodajalnah, slaščičarnah ali na postajah pa je najpogostejši odgovor zaposlenih »nem tudom« (ne vem). No ja, če drugega ne, imajo vsaj trgovine odprte ob nedeljah.