To kolumno barvam v rumeno in modro. Kljub temu da te kombinacije nikoli ne oblečem. Tako kot nikoli ne oblečem rumene in črne. Nekoč sem v neki predragi reviji za modo prebrala, da sta rumena in črna z razlogom barvi za jedrsko nevarnost. Modre in rumene v moji deželi sicer ne oblačim iz političnega prepričanja. V bistvu ne maram niti rjave, ker me naredi preveč zemeljsko. Moda je navsezadnje igra z globoko sporočilnostjo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
A danes to kolumno barvam v rumeno in modro. Ne razmišljam o svojem političnem prepričanju. Kajti modra in rumena sta se dvignili nad moje politično prepričanje. Sta nad mojim občasnim monoteizmom, prikritim slovanskim politeizmom in ateizmom po potrebi. Sta nad vsemi težkimi in nerazumljivimi besedami, s katerimi tu in tam opletam, kadar mi je kaj pretežko izreči jasno in preprosto. Zavijam se v besede in citiram povzetke iz strokovnih člankov. S slapovi besed poskušam utišati srce, ki mi že teden dni razbija v ritmu stotke. Stotka je prepovedana v naselju, pa tudi na avtocesti ni preveč zaželjena. Po stotki na avtocesti prepoznaš nedeljske voznike. A moje srce v tem trenutku sploh ni pomembno. Pa tudi plačane kazni za prehitro vožnjo me nič več ne bolijo.
Kajti to kolumno barvam v rumeno in modro. Smešno, kaj vse si človek zapomni iz let svojega šolanja. Kondratjevo metodo delov, recimo. Ekonomisti bodo to znali razložiti natančno in učeno. Jaz pa sem si zapomnila, da gre za različno dolgo valovanje ciklov recesije in konjunkture in da je po zaključku polnega cikla vedno vojna. Kot gimnazijka sem preračunavala te cikle in hudo mi je bilo za stare starše, ki so preživeli grozote druge svetovne vojne. Nekoliko lažje mi je bilo za starše, povojno generacijo. In olajšano sem dihala, ker bo mojo generacijo vojna zagotovo obšla. Čez dve leti pa je usekala vojna, ki je bila tudi moja. Upala sem, da je to moja prva in zadnja vojna. Od takrat je minilo trideset let, a Kondratjev ima še vedno prav. Zato to besedilo podčrtujem z rumeno in modro.
Ukrajinska zastava je rumeno-modra. Rumena simbolizira pšenična polja, modra široko nebo. Rumena je barva veselja, modra miru. To je čas, ki preskuša našo človečnost, našo resnično solidarnost. To je čas, ki vrača boleče spomine na vse naše vojne, ki smo jih doživeli ali jih podoživljali skozi skopa pripovedovanja naših ljudi. V tem trenutku mi je popolnoma vseeno, kaj se bo nosilo letošnjo pomlad. Popolnoma vseeno mi je, če na ravni cesti izven naselja namesto devetdeset peljem sto, prav toliko pa tudi po avtocesti, ker ob dobri muziki uživam v svobodi. Vseeno mi je za vse majhne zamere, ki jih morda do koga gojim in še bolj vseeno mi je za vse grde ljudi, ki mi privoščijo slabo.
Danes se mi vse moje težave zdijo majhne in nepomembne. V Evropi je vojna. Ponovno.
Komaj so jo moji srbski, hrvaški in bošnjaški prijatelji tu in tam nehali omenjati, že smo dobili elektronsko pismo prijatelja, ruskega znanstvenika, ki nam sporoča, da se globoko sramuje Putinove vojne in da se želi odseliti kamorkoli, kjer bo lahko nadaljeval z znanstvenim raziskovanjem, njegovi otroci pa bodo živeli v miru. Ukrajinci se bojujejo za pravico do življenja. Na družbenih omrežjih pa razsajajo samooklicani poznavalci ukrajinsko-ruskih odnosov, ki so še včeraj bili amaterski covid strokovnjaki. Če kdaj, je sedaj čas za soočenje samih s sabo in z lastno krhkostjo in minljivostjo. Zato moramo zdaj, bolj kot kadarkoli prej, verjeti v modro nebo in rodovitna polja. Na svobodo!