Tudi na profilih našega spletnega medija prebiramo takšne in drugačne cvetke. In to ne le pod razkritji kakšnih nemoralnih ali kaznivih dejanj, pod krivicami, ki se dogajajo, ampak tudi pod zgodbami, ki so pozitivne in predstavljajo uspešne in zanimive ljudi. Pred tedni smo pisali o mladi Goričanki, ki je na eni od švicarskih klinik specialistka nevrokirurgije. Večina bralcev je bila navdušena nad njenim delom, kariero in uspehi, a so se pojavili tudi komentarji, v katerih je najverjetneje odsevala zavist. »Slovenija jo je izšolala, potem pa je odšla. Lepo bi bilo, da bi domovini kaj vrnila. Veliko davkoplačevalskega denarja je šlo za njeno izobrazbo. Še ena, ki smo jo študirali za Švicarje. Slovenija šola mlade za tujino.« Tu sem nanizala le nekaj takih. Predstavili smo tudi Južnoameričana, ki se je zaljubil v Pomurko, se preselil in sedaj živita in delata v Sloveniji. Tudi pod to objavo nekateri niso mogli iz svoje kože. Navedla bom samo dva žaljiva zapisa: »Še en tujec več, kaj jih nimamo zadosti. Še enemu je uspelo priti čez lužo, sociala že prihaja na TRR.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Kdo želi živeti večno?
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju.
Večina ljudi se preseli v iskanju boljšega in lepšega življenja, kariere, okolja. Zaradi iskanja varnosti, če je v domovini zaradi vojn, visoke stopnje kriminala ali drugega razloga nima. Zaradi iskanja službe, če je doma ne najde ali je življenjski standard, ki bi ga z zaslužkom dobil, prenizek. Ali pa morda tudi zato, ker so enostavno prerasli meje svoje države. Kdo smo mi, da bi nekomu sodili glede njegove selitve?
Seveda se zgodi, da take nečimrneže drugi komentatorji postavijo na svoje mesto in jim skušajo potrkati na srce in vest, a to po navadi ne doseže namena. Situacijo le poslabša, ker se potem začne navzkrižno kreganje in pisanje vsesplošnih zmerljivk in žalitev. Najbolj butasto pa je, ko komentatorji pridejo na dan s svojimi mnenji, ne da bi sploh prebrali, o čem govori prispevek. V današnjem času številnih migracij je dovolj le, če zasledijo besedo tujec, pa je že težava. Če so policisti izsledili tuje državljane in o tem pišemo v jutranji kroniki, jih je seveda treba nemudoma poslati tja, od koder so prišli. In bog ne daj, da administrator izbriše kakšnega od žaljivih in neprimernih komentarjev, ker smo potem nesramneži brez primerjave še mi. Češ da oni samo izražajo svoje mnenje in imajo do tega vso pravico.
Zaradi vsega tega v zadnjem obdobju vse pogosteje dobivam vtis, da nihče ni več z ničimer zadovoljen. Da je vse več zavisti in vse manj človečnosti, topline, prijaznosti. Če sosed kupi nov avto, ga moraš tudi ti. Če je kupil novo kuhinjo ali dnevno sobo, moraš tudi sam renovirati stanovanje. Je tako težko sprejeti, da ima nekdo nekaj novega ali nekaj doseže? Pa kaj, ti boš pa drugič, ob naslednji priložnosti. V eni od pomurskih občin so nedavno pridobili turistični nastanitveni objekt. Še preden je začel dobro delati, je bilo povedano v enem od pogovorov na seji občinskega sveta, je šel najbližjim prebivalcem že v nos. Nekatere je zmotilo, ker gori ulična razsvetljava in ker so se gostje oziroma turisti zvečer na balkonu pogovarjali. Dajte no, saj ne živimo vsak na svojem bregu, kilometer okoli nas pa ne bi smelo biti nikogar. Saj verjetno nismo postali takšni individualisti. Nismo mar ljudje družabna bitja?
Bodimo, tudi v luči praznikov, ko si bodo številni zaželeli le tople besede in ne velikih materialnih dobrin, človek človeku. In ne volk, kot pravi znani frazem, ki se nanaša na nezaupanje do drugega. Ker tudi če nekoga ne poznamo in mu ne zaupamo, se do njega ni treba vesti kot do zveri.