Poleti je čas tudi za ohladitev in počitek. Tako kot številni povsem običajni Zemljani si tudi vplivni posamezniki in nosilci javnih politik v tem času vzamejo oddih, izklopijo telefon, pozabijo na vsakodnevne skrbi in se prepustijo uživanju v senci, na plaži ob hladnem morju in z mrzlo pijačo v roki. V resnici pa je to tudi čas, ko se pod površjem kuha marsikaj, kar bo jeseni privrelo na plan. V času pasje vročine namreč potekajo intenzivne priprave na predzadnjo jesen pred novimi volitvami in vsi – tisti, ki oblast držijo v rokah, in tudi tisti, ki po njej hrepenijo – se pripravljajo na boj, ki ne bo prizanašal nikomur. Z vsakim dnem smo bližje koncu mandata trenutne vlade, državnega zbora, pa tudi županov in občinskih svetov po Sloveniji. Edini, ki so na varni strani, so evropski poslanci, katerih mandat se je šele pravkar začel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo snežna odeja prekrila tudi naše kraje? To je zadnja napoved
Višino snežne odeje je po navedbah agencije za okolje zelo težko napovedati, a ne kaže, da bi se Pomurju obetala izrazita snežna pošiljka.
Zelo naivna bi bila ocena, da je prezgodaj razmišljati o volitvah. Vsak dober poznavalec politike vam bo znal povedati, kdaj se začnejo priprave na nove volitve. Že naslednji dan po zadnjih volitvah. In verjemite, da vseh 90 izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki so ta hip še na parlamentarnih počitnicah, močno razmišlja o letu 2026. Veliko se jih globoko v sebi zaveda, da je to njihov prvi in zadnji mandat guljenja državnozborskih klopi. Veliko pa se jih tudi ne oziroma bodo v drugem polčasu skušali storiti vse, kar je v njihovi moči, da si izboljšajo možnosti za ponovno »osvojitev ljudskih src«. Res pa je, da to še zdaleč ni povsem v njihovi moči. O prihodnosti zagotovo razmišlja tudi sedmerica pomurskih poslancev oziroma vsaj tisti nadobudni mlajši politiki, ki so šele na začetku svoje nacionalne politične kariere. Tu ciljam na vrle poslance iz vrst Svobode, Dejana Süča, Tineta Novaka in Saro Žibrat, ter upa napol živih Socialnih demokratov Damijana Zrima. Prihaja namreč čas, ko bodo soočeni z vprašanji, kaj so v štirih letih storili za Pomurje. Za naše kmete, naše gospodarstvo. Kje so nasipi ob reki Muri, kje je soboška vzhodna obvoznica? Debirokratizacija, regionalizacija? S čim so si zaslužili več kot 200 tisočakov, kolikor je šlo za plače in dodatke posameznega poslanca davkoplačevalskega denarja v štirih letih? Ob tem niti slučajno ne sugeriram, da so predobro plačani, premalo so, kar je le eden od problemov. Vseeno pa so to legitimna vprašanja, na katera vsaj ta hip nimajo pravih odgovorov. Prav z vsemi sem vzpostavil pristen odnos in vem, da se trudijo. So dosegljivi in na voljo. Naj mi ne zamerijo tega pisanja – gre le in zgolj za spodbudo. Za nujno refleksijo. Slovenska politika potrebuje poštene in kompetentne ljudi, ampak bolj kot vse potrebuje tudi kontinuiteto. Najslabše bi bilo, da bi v naslednjem mandatu imeli znova opravka s popolnimi novinci, ki se bodo eno leto učili osnov političnih veščin. Zamujenega je veliko, a povsem prepozno tudi ni. Bojim pa se, da bomo v finišu mandata priča paničnim potezam vladajočih za zviševanje političnega ratinga. Vajeni smo jih že od prej. Velikopotezna (in draga) ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki to ni bila, je le ena od njih.
Morda preveč pričakujemo od države. Mogoče smo kot družba premalo samoiniciativni, premalo ambiciozni in samokritični. Preveč sprašujemo, kaj lahko država naredi za nas, in premalo, kaj lahko mi naredimo za državo, če parafraziram Johna F. Kennedyja. Morda pa je vseeno tudi upravičen očitek, da vsako leto plačamo več davkov, kakovost javnih storitev, ki jih v zameno dobimo, pa ostaja na enako nizki ravni ali se celo slabša. Če smo Pomurci predlani v državno blagajno prispevali okoli 578 milijonov evrov, smo lani okoli 32 milijonov evrov več. To je skoraj za en dogovor za razvoj regije denarja. Ob 105. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je bil spet čas za državno proslavo. V Beltincih se je zvrstilo več bolj ali manj pomembnih ljudi, h katerim so se silili naši vrli župani in regionalni razvojniki. Vsi so se tolkli po prsih in govorili, kako je Prekmurje ključni del naše identitete in zgodovine, a po zastonj bograču, špricerju in gibanici je naslednji dan regija spet daleč stran od oči in srca, potisnjena na obrobje političnega in družbenega zanimanja. Zaslužimo si več kot le prazne besede in simbolična dejanja. Bomo prišli na svoj račun v drugem polčasu?
Če se vrnem na začetek mojega razmišljanja – zaznati je, da se uresničuje ocena nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja. Smo v obdobju kaotične tranzicije ali celo zatona levega pola, toda več kot očitno se podoben proces odvija tudi na drugi strani. Zmotno bi bilo podceniti že odpisanega Roberta Goloba, toda zanesljivo lahko stavimo, da se bodo leta 2026 mandati Svobode več kot prepolovili. Menim, da ni števila prerezanih trakov v prihodnjem letu dni, ki bi ta scenarij preprečili. Še hujša napaka pa bi bila zanemariti starega mačka Janeza Janšo. Nova politična ponudba, ki se rojeva v varnem zavetju časa kislih kumaric, pa me žal ne navdaja s prevelikim optimizmom. Vseeno komaj čakam, da mine ta vročina in že enkrat pride jesen. Moja starejša hčerka bo prestopila osnovnošolski prag, jaz pa bom kot kritični opazovalec spremljal drugi polčas dogajanja na političnem parketu in upal na podaljške.