Na mladih svet stoji. Mladim priložnost in podobno zelo radi govorimo in pišemo. Zelo veliko lepih besed in gest, a za boren ali skoraj ničen rezultat. Obstaja seveda tudi druga plat, ki prihaja iz gospodarskih in tudi negospodarskih krogov, ki pravi, da današnji mladi ne želijo delati, so pasivni in so najraje od vsega na pametnih telefonih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Križani četrtek napolnil središče Kuzme
Minuli četrtek je v središču Kuzme potekal že tradicionalni kramarski sejem, ki nosi ime križani četrtek. Sejem je privabil obiskovalce iz vseh koncev, ponujal pa je pestro izbiro izdelkov in storitev. Obiskovalci so lahko uživali v raznoliki kulinarični ponudbi, ki je segala od lokalnih dobrot do mednarodnih okusov. Dogodek je bil odlična priložnost za druženje in spoznavanje tradicije ter kulture tega območja. Utrinke s sejma je delila tudi Občina Kuzma, ki je ponosna na bogato dediščino kraja.
Kot nalašč se je pred kratkim odvila okrogla miza o tem, da mladi vsekakor so pripravljeni delati in sodelovati v družbenih procesih, če jim le zagotovimo možnost. Seveda jim jo bomo, bi bil takojšnji odgovor. Vendar priložnost le do tiste mere, ki se nam zdi sprejemljiva in je v naših očeh dobrodošla. V tem sprejemljivem grmu tiči zajec. Pregovor pravi, da kar se Janezek nauči, Janez zna. Nadaljevali bi lahko, da omenjeni Janezek tudi vidi, sliši in čuti. V časih, ko smo sami odraščali, res ni bilo pametnih telefonov in smo ubirali protest proti obstoječemu redu, ki so nam ga predstavljali starši, učitelji in še kdo, s tem, da smo pač šli po svoje, izdajali in s pomočjo ciklostila razmnoževali mnenja in ideje, pisali listke in podobno. Pametnih ekranov takrat še ni bilo. Inkriminirana ekranizacija se je začela s tem, ko je varuška postala televizija, zdaj je pač to pametni telefon. Današnji mladi se upirajo s pomočjo družbenih medijev in njim lastno komunikacijo. Upor v najstniških in študentskih letih spada k odraščanju in preizkušanju meja.
Pred kakšnimi petnajstimi leti sem se malce bolj podrobno ukvarjal s to tematiko, ker je bilo treba zaradi narave dela opraviti med drugim izpit iz organizacije in menedžmenta. Že takrat smo, resda bolj po tihem, opozarjali, da so organizacijske strukture obstoječih hierarhij preživete in bo treba ubrati nove poti. V teoriji je to lepo zavito v celofan, a pozabljamo, da so teorije večinoma napisali ljudje, ki sedijo v kabinetih in imajo bolj malo stika z resničnim delom organizacije in menedžmenta. Papir in okrogle mize pač vse prenesejo. Pred približno dvema letoma se je čisto zares pokazalo, da mladi preprosto ne želijo sodelovati v skoraj stoletje ukalupljenih okvirih. Prav imajo. Mladinska mreža MaMa je takrat pripravljala po vsej državi prireditve, kjer bi spoznavali potrebe in želje mladih. Tragika je, da so se jih večinoma udeležili le tisti, ki so morali biti tam zaradi narave svojega dela, in razpravljavci. Najbolj glasnih kritikov seveda ni bilo. Jasno, morda bi slišali kaj, kar jim ne bi bilo pogodu. Sploh pa, kaj bodo smrkavci govorili.
To je ta odnos, ki mlade žene k uporabi ekranov. Če ponazorimo s pomočjo metode krotilca kobre, pomeni, da ko dovolj pogosto udari kobro s piščaljo po glavi, bo okoli piščali »plesala«, ne pa tudi ugriznila. Pomeni, da ko nekoga dovolj pogosto zavrneš, ideje ostajajo, le uresničijo se ne. Upor postane notranja drža. Mladim prisluhnemo, vsaj na videz, priložnost pa jim damo le do tiste mere, ki nam ustreza. Ideje in pobude, z izjemo redkih posameznikov, pa sprejmemo le do tiste mere, ki nam ustreza. Če bi se ideja in prijem morda obnesla, bi se ga morali v najslabšem primeru priučiti, požreti ponos in priznati, da kljub izkušnjam nismo več v toku s časom. Praviloma me pisano pogledajo, ko pravim, da je treba dati mladim priložnost in jim pustiti, naj delajo. Tudi če je tu in tam kaj narobe, nič zato, na napakah se učimo. Sodelovanje in učenje v obe smeri bi moralo biti vodilo. Mi dajemo izkušnje, ki jih imamo, mladi pa nam povedo, kakšna sta njihov način razmišljanja in rešitev, le tako lahko pridobimo vsi.
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne. Vidijo starše, ki se prej z mezdami kot dostojnim plačilom prebijajo iz meseca v mesec, lastni ali najemniški dom je prej znanstvena fantastika kot realno dosegljiv cilj. O milo rečeno obskurnih pogojih delodajalcev raje ne bi. Ponujamo priložnosti v obliki prekarnega dela, ki je seveda zelo priročno za podjetja, ali sistema javnih del, ki je zgolj legalno izkoriščanje. Omenjeni sistem res rešuje problematiko zaposlenosti, a če bomo pogledali, kaj piše v prijavljenih programih in kakšna dela se dejansko opravljajo, videno na lastne oči, bomo zelo presenečeni. Pa še tisti nesrečni člen v pogodbah – opravljanje drugih del po navodilu nadrejenega. Lepo. Ko se torej odločimo, da se nekoga znebimo, da nadrejeni delo, ki ga zaposleni ne zmore, pa je težava rešena. Varovalka bi morala biti, če že vztrajamo pri delu po navodilu nadrejenega, naj bo to v skladu z zmožnostmi zaposlenega.
Pri tem, kar jim ponujamo, imajo vso pravico reči ne, takega dela in odnosa nočemo. Treba si je priti na jasno, da neke upokojitvene starosti in teze o prepuščanju vajeti mlajšim niso same sebi namen. Zaupati je treba mladim. Če imamo občutek, da je pustiti vajeti iz rok nevarna igra in izguba nadzora, imamo problem sami s sabo, ne z mladimi. Morda bo nova pomlad prinesla tudi kako razsvetljenje. Upanje pregovorno umre zadnje.