Zadnje konce tedna so po številnih pomurskih občinah organizirali čistilne akcije. Koliko kilogramov odpadkov se v teh akcijah vsako leto nabere v posameznem kraju ali občini, ne vem, verjamem pa, da število ni majhno. Že tista količina smeti, ki jo vidiš ob poti, ko greš na malo daljši sprehod, ni ravno nekaj, kar bi sodilo v ta naš razviti svet, kot ga tako radi imenujemo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Mnogi turisti od blizu in daleč opisujejo Slovenijo kot lepo in čisto državo. Prvo gotovo drži, pa tudi drugo vsaj na prvi pogled, če pa pogledamo malo bolje, je to odvisno od tega, s kom se primerjamo. Moja generacija se že od mladih nog uči o pomenu ločevanja odpadkov in pomembnosti ohranjanja čiste narave, da ne govorimo o tem, koliko o tem poslušajo današnji otroci. Že v osnovni šoli smo sodelovali pri čistilnih akcijah, ki sta jih organizirali šola ali občina. Dokler niso v nekem obdobju nekateri starši začeli nergati, da njihovi otroci niso komunalni delavci in ne bodo pobirali smeti, in so čistilne akcije v organizaciji šole (vsaj pri nas) za nekaj časa zamrle. Isti otroci so sicer bili največji proizvajalci smeti na poti med šolo in najbližjo bencinsko črpalko, ampak pustimo malenkosti. Na srečo so čistilne akcije v zadnjih letih spet na rednem sporedu šol.
Človeštvo vsako leto proizvede več smeti in že ptiči na vejah čivkajo, da se bomo v naslednjih desetletjih, če bo sreča stoletjih, verjetno zadušili v lastnih smeteh. Vsaj večina v tej državi, tako se zdi, je naposled in ob vztrajni mantri o ločevanju le dojela, da ni tako težko dati pločevinke v en smetnjak in olupka v drugega. Pri vsaki hiši imajo že vsaj tri različne zabojnike za smeti, komunalna podjetja redno skrbijo za odvoz odpadkov, na voljo so zbirna mesta za kosovne odpadke, pa pobiranje teh pri hišah, koši po mestih in tudi vaseh so na vsakih nekaj metrov in tako naprej.
A kljub vsemu naštetemu se še vedno najdejo frajerji, ki brez kančka slabe vesti dan za dnem odmetavajo smeti v naravo. Začnimo pri gozdovih, kjer najdeš vse mogoče »bisere« – avtomobilske gume, odpadni gradbeni material, pralne stroje in še kaj. Sprašujem se, kako malo moraš imeti v glavi, če namesto na za to namenjeno zbirno mesto odpelješ pokvarjen štedilnik v gozd, kjer boš nato okrog tega istega štedilnika spomladi nabiral šmarnice, jeseni pa gobe in kostanj. Res okusno. Še pogosteje, praktično dnevno, lahko v obcestnih jarkih najdemo vedno nove pločevinke v glavnem piva ali energijskih pijač. Če se omejim samo na območje občine ob avstrijski meji, kjer živim, te odpadke najpogosteje vidim v obcestnih jarkih prav v bližini meje. To napeljuje na to, da so med tistimi, ki menijo, da imamo v naši državi kljub vsemu prej naštetemu še vedno premalo smetnjakov, očitno dnevni migranti, ki delajo pri severnih sosedih. Seveda ne vsi in seveda ne samo oni.
Ampak puntigamer in gösser v majhnih lokalnih trgovinah v Sloveniji težko najdeš, v Avstriji pač. Predstavljam si, da nekdo konča delo za tisti dan, se ustavi v Billi, da kupi eno pivo za po poti, in potem prazno pločevinko drži v roki vse do mejnega prehoda, ko olajšan odpre okno v Kramarovcih in jo vrže skoznjo. To bi lahko poimenovali »auslenderski respekt«, spoštovanje tujine, če želite. Ker v Avstriji se to pač ne spodobi in ne dela, je le velika Avstrija, mi pa smo ena majhna, bedna Slovenija, ki je lahko tudi umazana in nastlana. Mimogrede, tudi za to, kakšen zrak dihamo, nam je očitno vseeno. Ker ob vseh smetnjakih tega sveta se bo še vedno našel kakšen sosed, ki rad zakuri smeti. Kakopak!
Do guše u govnima, al' se ipak pliva (Do vratu v dreku, ampak kljub temu plavamo (besedilo iz pesmi Perspektiva – S.A.R.S.).